Naključne razlike | Radio Študent

Naključne razlike

Recenzija dogodka
24. 10. 2016 - 13:00

Dejanje in predmet sta kategoriji, katerih odnos preučuje razstava Petra Raucha Minimalna razlika med tem in onim, ki je na ogled v Aksiomi. Kako se namen, fizična sila in predmet medsebojno prepletajo? Kakšne so sledi tega prepleta v prostoru? Kako se z umetniško gesto spremeni identiteta izhodiščnega predmeta?

Preden se lotimo načinov pristopa k tem vprašanjem, trenutek posvetimo sami postavitvi, natančneje načinu, kako jo umetnik obiskovalcu predstavi. Na zadnji strani izročka, ki ga dobimo ob vstopu v galerijo, je izrisana tlorisna zasnova galerije z označenimi pozicijami in naslovi ter podatki o delih, ki sestavljajo projekt. Ali gre za komentar na večno debato o tem, koliko orientacije in informacije v razstavnem prostoru naj gledalcu ponudi umetnik oziroma kustos, ali pa za referenco na umetnikov arhitekturni profil, ni jasno. Vsekakor pa je ideja izviren način uvajanja obiskovalca v razstavo. Zdi se, da pri spoznavanju del nič ni prepuščeno naključju.

Okostje projekta tvorita letos nastali seriji Met in Met v predal. Gre za strukture oziroma skulpture, nastale z umetnikovim metanjem različnih manjših predmetov v kalupe s poltekočo maso. Masa je ravno prav prožna, da omogoča predmetu vstop vanjo, in dovolj tekoča, da se včasih tudi nepričakovano razlije. Razstavljene na različnih pozicijah v galerijskem prostoru, skulpture nagovarjajo s specifično estetiko, pri čemer jih definira robustnost nedokončanosti in dadaistične hipnosti, naključnosti. Površina skulptur je groba, nerafinirana, masa je polna kraterjev in prelivanj, ki so posledica vdora predmeta. Avtor je pustil kalupe take, kot jih je oblikovala sila vanje vrženih predmetov, ni jih spreminjal ali popravljal.

Vtis je, da so predmeti v maso leteli pod naključnimi koti, na nelogične pozicije, oblike, ki so pri tem nastale, pa ne tvorijo razpoznavnih vzorcev. Le pri nekaterih strukturah je v masi ohranjen predmet, drugje je bil iz nje odstranjen in ni razstavljen. Ni jasen smisel metanja predmetov niti kako so bili predmeti sploh izbrani in kakšna je njihova predzgodba.

Z vso to nerazložljivostjo se gledalec pomika tja, kamor umetnik želi. Stran od materialnosti skulpture kot samozadostnega estetskega izdelka proti razstavljeni materiji kot večplastni reprezentaciji dilem glede umetnikove intence, karakteristik same geste in identitete vrženega predmeta. V ospredje stopi razmislek o izvenumetnostnem obstoju fizičnega sveta ter posledicah njegove uporabe in predelave z umetniškim dejanjem.

Peter Rauch v svoji umetniški praksi največkrat govori preko fotografije, prav tokratni projekt pa je prvi konkretnejši izstop iz dvodimenzionalnega formata. Kljub temu so del projekta Minimalna razlika med tem in onim tudi tri fotografije, ki pa niso Rauchove. Posnetki Edija Šelhausa, Naceta Bizilja in Miška Kranjca so nastali ob koncu sedemdesetih oziroma v osemdesetih letih. Z njihovo vključitvijo projekt pridobi neko biografsko oziroma refleksivno noto. To lahko opazujemo v tem, da se umetnik, ki v pričujočem projektu prvič konkretneje poseže izven njemu najbližjega fotografskega medija v polje inštalacije, referira na tuje fotografije, nastale v času njegovega otroštva. Tokratno odpoved avtorski fotografiji nadomešča z vključevanjem fotografij, za katere bi lahko rekli, da so nastale »pred njegovim« časom, s čimer se vzpostavlja komentar na lastno umetniško osebnost.

Imajo pa fotografije tudi drugačno vlogo, ki se navezuje na prej omenjen razmislek o naravi geste in njeni vlogi v umetnosti. Povezane so namreč z motiviko meta, pri Šelhausovem posnetku gre za podobo tekmovalca v metanju kamenja na Šmarni gori, pri Biziljevi fotografiji pa za upodobitev človeka, ki v naravo odmetava pogrebni venec. Metalca sta pri svojem početju v eni točki zamrznjena in ovekovečena na svetločutnem papirju, tako kot masa v kalupu otrpne v trenutku, ko zaustavi silo predmeta, ki prileti vanjo. Realnost trajajočega dogodka je ujeta v eni obliki, ki je odraz hotenja umetnika. Z umetniškim zajetjem je zreducirano vedenje o trajanju, lokaciji, kontekstu dejanskega dogodka, ki nima več svoje prvotne identitete. Po drugi strani pa je prav s tem zajetjem, intervenco, dogodku omogočeno preživetje, čeprav drugačno.

Ta razmislek o razliki med celoto realnosti dogodka, ki se je zgodil, in njegovo umetniško prezentacijo v izbranem mediju se ob sprehodu po Rauchovem prostoru stalno vrača. Robustnost skulptur Met in Met v predal pa na nek način tudi opozarja, da ima umetnik pri prezentaciji dejanja samo navidezno kontrolo. Četudi je izvajalec dejanja, v tem primeru meta, kaotični odtisi v masi govorijo, da njegovi odločnosti vedno nasproti stoji tudi element naključja, ki definira končni rezultat.

Kljub teoretsko močni postavitvi je formalističnemu in estetskemu izkoristku razstavljenega posvečena precejšnja pozornost. Dela preveva vtis nedokončanosti in spontanosti, ki je v popolnem nasprotju z logičnostjo in dorečenostjo, ki jo posreduje informativnost načrta galerije. Z deli, kot sta anekdotično humorno "Fucking shit!" Skupnost je uničila galerijo in performativno Rokovanje, se vzdušje še dodatno zrahlja, obzorje celostno zamišljene razstave pa razširi.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.