Od intime do skupnosti, od izpovedi do kritike

Od intime do skupnosti, od izpovedi do kritike

Kulturna ali glasbena novica
7. 6. 2016 - 13:00

Vsaj od druge polovice 19. stoletja in slikarstva Gustava Courbeta dalje se zdi relevantno, da likovno umetnost gledamo, sortiramo in se do nje opredeljujemo na dva temeljna načina. Courbet je namreč po zdaj že uveljavljenem zgodovinjenju začetnik tako imenovane socialno angažirane oziroma družbeno-kritične govorice, ki od tu naprej in seveda tudi za nazaj predstavlja protipol marsičemu. V prvi vrsti larpurlatizmu, torej raznim formalizmom od impresionizma naprej, ki naj bi jih zanimalo zgolj ali predvsem preigravanje umetniških izrazov. Poleg tega je tudi nasprotje tiste govorice, pri kateri je domnevno v ospredju pečat umetnikovega od družbe neodvisnega subjekta. Ustvarila se je tradicija in neskončna, s turbuletno zgodovino socialnih revolucij pogojena ločnica med umetnostjo, ki vstopa v polje družbenega, in umetnostjo, ki naj bi se družbe izogibala, celo otepala.

Seveda se v tem prispevku ne bomo dokopali do odgovora, kako upravičena je ta meja. Lahko pa izpostavimo to, da apliciranje kritičnosti ali sploh družbenosti enim delom in intimnosti, subjektivnosti drugim pove več o našem pogledu na umetnost kot pa intencah in videnju umetnikov samih. Pogosto je namreč vir za vrednostne sodbe, priča pa tudi o tem, ali si pisci sami pri sebi umetnost želimo videti kot politično ali apolitično.

V tej angažiranosti je zgodovinjenje umetnosti skozi celotno 20. stoletje ustvarjalo predalčke in linije domnevno enega in drugega izraza, družbenega in osebnega, revolucionarnega in boemskega, kot da med njima ne bi bilo stičnih točk. S tem pa seveda ne glede na smiselnost ali nesmiselnost te teze tudi produciralo pogoje za vedno nove poglede na sočasno produkcijo.

Naš pravkaršnji razmislek je razstava, sicer zaključni produkt udeležencev letošnje šole za kustose in kritike Svet umetnosti, ki je na ogled v Škucu, sprožila že s samim naslovom: Osebno. Če se je preko njega začela naša refleksija relacije med subjektivnim in družbenim v umetnosti, pa bi seveda lahko ob njem razmišljali tudi o odnosu med javnim in zasebnim ali pa morda o problematizaciji osebnega odnosa med kustosom in umetnikom.

Čeprav je ob branju spremnega teksta očitno, da so vsi ti momenti na nek način registrirani, sam koncept razstave ne bazira na globlji kritični problematizaciji izvora katerega od teh konstruktov. Kuratorke Petra Bole, Nina Jesih, Zala Kurinčič, Hana Ostan Ožbolt, Mojca Sfiligoj in Katarina Stopar v ospredje postavljajo beleženje čustvenega impulza, ki ga sprožajo razstavljena dela. To beleženje izvira iz opažanja, da so dela Borisa Beje, Žive Božičnik Rebec, Nine Čelhar, Neže Knez, Maruše Meglič, Tejke Pezdirc, Pile Rusjan in Dejana Štefančiča izrazito usmerjeni v subjekt, torej da ne posegajo v tisto, kar smo v uvodu pogojno definirali kot družbeni angažma. Poudarjena je njihova življenjska izkušnja, pri čemer je izpostavljeno, da želijo kuratorke vzporediti svoj način čustvovanja in doživljanja s tistim, ki ga prezentirajo umetniki.

Morda je prav zaradi najavljene teme osebnega oziroma njene okarakterizacije kot subjektivnega, samoreflektivnega, toliko bolj zanimivo opazovati, da nekatera dela posegajo precej izven tega okvira. Kot mestoma ugotavljajo že kuratorke same v interpretacijah, ki spremljajo dela v posamičnih sobah, se umetniki opredeljujejo tudi do socialnih praks, ritualov, skupnosti. Pri tem njihov govor prosto prehaja med individualnim in kolektivnim, osebnim in družbenim, pogosto pa celo ostaja trdo zasidran zgolj v slednjem. Tak primer je eden od bolj suverenih projektov iz razstave, serija fotografij Borisa Beje z naslovom Du bist. Umetnik beleži verski ritual, ki se odvija na letališču, konstrukcije, ki se ob tem vzpostavljajo, pa vzporeja z vzorci iz namizne družabne igre. Subjekt tu kot košček v sestavljanki seveda je prisoten, težko pa bi govorili o prevpraševanju njegove vloge v sistemu oziroma samorefleksiji kot relavantni kategoriji. Fokus je na identiteti skupine, pogojih njenega nastanka in preobrazb, in ne v občutkih posameznika, ki se v njej nahaja.

Navidez na nasprotnem polu stoji delo Pile Rusjan in Dejana Štefančiča Tihožitje I, ki v formi videoinštalacije obravnava izravnavanje pozicij v partnerskem razmerju. V osnovi ga morda najprej razumemo kot intimno zabeležko, ki pa se v isti točki iz sfere osebnega že umika v področje razmerij in ga brez težav lahko vidimo tudi v tem kontekstu. Podobno velja za Mehko mizo, Posvojeni objekt, Domovino, Hišico na robu gozda, večdelno inštalacijo Maruše Meglič. Zanimivo, minimalistično, a zelo povedno delo v sebi združuje tako pozicijo individuuma, izraz osebne izkušnje ali travme, kot komentar družinske celice kot ene od družbenih enot. Od tu naprej je seveda možnosti za bolj specifične interpretacije nešteto.

Če se vrnemo na naš izhodiščni problem zgodovinskega ločevanja med družbeno/kritično in subjektivno umetnostjo, velja opazka, da razstava Osebno v konceptu to ločevanje do neke mere upošteva in mu sledi. Pri izbranih delih pa se potem pokaže, da je tistega, kar je od družbenih procesov neodvisnega, zares subjektivnega in pristnega, zelo malo. Posledično tudi sicer zelo dobrodošle in bogate intepretacije posamičnih del odjadrajo precej daleč stran od osnovnega koncepta, najavljenega v spremnem tekstu. Kaj je med razstavljenimi deli zares osebnega? Na kakšen način se lahko do subjektivnega oziroma nesubjektivnega v umetnosti sploh opredeljujemo? Ta vprašanja ostajajo nezastavljena, morda pa jih bo razrešil ali vsaj zaznal v kratkem objavljen katalog. Zdi se nam namreč, da bi bil omenjeni razmislek pri temi, kot je najavljena, lahko koristen in ploden.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.