Hekanje bivanjskosti

V deveti oddaji Hertz arhitektur se bomo ukvarjali z razumevanjem prebivanja znotraj vse-vključujočih lokalno-globalnih procesov. Spoprijeli se bomo z razumevanjem arhitekture kot umetniške in ekonomske discipline in njenega razvojnega potenciala znotraj druge modernizacije. Arhitektura kot umetniška disciplina in koncept futurizma lahko nudi kritičen okvir za podobo utopije idealne družbe. Vendar je treba substanco za izpolnitev utopične ideje iskati v samih konceptih bivanjskosti, skozi nove neizogibne ideološke paradigme in spreminjajoče se ekonomske politike. Kakšne so torej projekcije urejanja prostora bivanjskosti?

Februarja 2014 sem na neki berlinski strehi opazil poetičen neonski napis. Vzbudil mi je občutek integracije v velemesto in me na neki naiven način pomirjal, v smislu sprejemanja širše sodobne nomadske bivanjskosti, kot značilne zgodovinske konstante. Napis je, kot sem ga prebral, zgradbo iz simbola bivanja pretvoril v simbol začasne bivanjskosti. Šele kasneje sem odkril, da sem v naglici napis prebral napačno in da gre za umetniško inštalacijo Roberta Montgomeryja, na kateri piše: “All palaces are temporary palaces”. Na streho galerije Neue Berliner Räume, kjer je takrat razstavljal, je montiral neonski napis, pri katerem pa ni bila uporabljena angleška beseda “places” temveč “palaces”.

Torej: “vse palače so začasne palače” in ne kot sem sprva zmotno prebral: “vsi prostori so začasni prostori”. Ob tem spoznanju sem doživel neko popolnoma novo zadoščenje, vendar ostrejšo kontemplacijo. V lucidno-poetičnem napisu Montgomeryja je podana kritika, ki odlično odseva konstantno stanje premeščanja pozicij moči, skozi zgodovinske migracije kapitala. Ukvarja se torej s stavbo kot simbolom moči, vendar le začasnim simbolom moči. Umetniška inštalacija torej nosi aktivističen naboj skozi preizpraševanje lokacij pozicij moči.

Arhitekturni teoretik Roemer van Toorn v članku Dirty details iz leta 2001 predstavi svojo vizijo aktivistične arhitekture. Pravi, da noče politične arhitekture, temveč želi, da bi arhitektura spet postala politična: “Iščem prostore, polne agnostičnega pluralizma, kjer konflikti niso izkoreninjeni, niti ne zavzemajo oblike boja med nasprotniki, ampak pomagajo vzpostaviti progresivne množice na osnovi kompleksnosti naše realnosti.”

Spomnim se predavanja profesorja Aleša Vodopivca, v katerem se je obregnil ob komentar Edvarda Ravnikarja o arhitekturi, ki naj bi se v prihodnosti razvila skozi stapljanje in se v globalnem svetu univerzalizirala. Vodopivec je to komentiral kot eno izmed, sicer redkih, Ravnikarjevih zmot. V tem smislu v arhitekturnem polju koeksistirata koncepta univerzalnega in partikularnega, splošnega in specifičnega, globalnega in lokalnega. Sociologija uporablja izraz “glo-kalno”, da pojasni, kako lokalno ne obstaja brez globalnega in obratno. Preizprašajmo obe paradigmi v odnosu ekonomskega s prostorskim, da bi premislili, kakšne so možnosti prostorskega in s tem arhitekturnega v tem odnosu.

Lokalno. Slavoj Žižek v razpravi A defense of universalism izpostavi problematiko lokalnega znotraj globalnega. “Nacije tretjega sveta, ki so kapitalizem podprle, so v procesu spektakularne rasti. Globalni kapitalizem nima težav s prilagajanjem v pluralnost lokalnih religij, kultur, tradicij. V državah, ki so se nedavno podale na pot bliskovite kapitalistične modernizacije, mnogi posamezniki zadržijo tradicionalne vrednote. To omogoča Kitajski, Singapurju, Indiji, da sledijo poti kapitalistične dinamike še radikalneje kot zahodne liberalne države. Sklicevanje na tradicionalni nivo omogoča posameznikom, da skozi jezik etičnosti upravičijo brezobzirno udejstvovanje v tržnem tekmovanju."

Lokalno in tradicionalno torej nista nekaj predkapitalističnega, predsocialističnega oziroma nekaj, kar bi lahko predstavljalo ubranitev predkapitalističnih vrednot. Lokalno je predvsem zelo učinkovito orodje v rokah kapitalizma, ki upravlja tudi obstoječe lokalne, partikularne, specifične, tradicionalne nivoje bivanja. Kako v teh okoliščinah sploh biti avtonomno kritičen? Kako na primer zastavljati arhitekturni koncept genius-loci, pri katerem je izhodišče prostorska specifika, ne da zaidemo v tematski park? Koliko je to sploh še relevantno?

Kot poskus delovanja v razširjenih okoliščinah je za revijo Oris arhitekt Rafael Moneo povedal: “Precej težko razmišljam o tem, kar se imenuje "kontekst", ker je današnja predstava o kontekstu prerasla tisto, kar je vpliv vsebine konteksta predstavljal v zadnjih tridesetih letih. Kontekst se je pogosto smatralo za skupek fizičnih pogojev, ki te na koncu prisilijo, da zapolniš in zaključiš lokacijo, prizorišče ali sceno. V tem trenutku, namesto da bi razmišljal, da stavbe zaključujejo ali odkrivajo tisto, kar je manjkalo, bi rekel, da stavbe odpirajo dojemanje konteksta. Stavbe odpirajo, vzpostavljajo razumevanje in razširjajo možnosti interpretacije lokacije. Tako služiš obenem kontekstu in kontekstu, ki je razširjen, tako diha širše kot prej.”

Na podlagi tega se vprašamo, kako razmišljati v okviru razvoja razširjenih kontekstov v informacijski pokrajini, ki generira parametrične arhitekture. Kako se arhitektura kot umetnost zoperstavi, ne da jo pokonzumira informacijska preobremenitev? Gilles Deleuze v razpravi What is the creative act, iz leta 1987, razmišlja: “Umetniško delo ni inštrument komunikacije, nima opravka s komunikacijo, ne vsebuje kakršnekoli informacije, vendar obstaja temeljna podobnost med umetniškim delom in aktom upora.”

Poskusimo v poskusu ubranitve lokalnega aktivizma preizprašati tako imenovano paradigmo: “Razmišljaj globalno, deluj lokalno”. Če je to nekoč bila krilatica trajnostnega principa razvoja bivanjskosti ter koncept upora in alternative, je koncept ukradel kapitalizem. Potrebno je ločiti princip, ki se udejanja kot prostovoljstvo in lokalni aktivizem, od korporacij, državnih uprav, izobraževalnih sistemov in lokalnih skupnosti, ki se poslužujejo iste retorike.

Izvirna fraza "Think global, act local" je pripisana pionirskemu mestnemu planerju in družbenemu aktivistu Patricku Geddesu. V izhodišču so frazo uporabljali v kontekstu okoljsko-varstvenih izzivov. Pomen fraze je bil v zadnjem času razširjen, spervertiran. Korporacija McDonald’s tako na primer razume, da imajo potrošniki na različnih lokacijah različne okuse. Dojemanje fraze na ta način je seveda v neposrednem nasprotju s pozitivno paradigmo razvoja lokalnega podjetništva. Če je rek lahko zvenel kot razvojna paradigma, da opremljeni s širšim znanjem plemenitimo svoj ožji bivalni prostor, se je izkazalo, da je to kot abstrakcija v akciji izjemno učinkovito prevzel kapital.

Ko začne abstrakcija kapitala v digitalnem globalnem svetu vzpostavljati odnose s fizičnim svetom v merilu računalniške hitrosti, se izgublja tudi oprijemljiv ekonomski faktor. Računalnik lahko na primer regulira cene na borzah z nam nevidno hitrostjo. Sama ekonomska karakteristika je v globalni vasi internetno-borznega trgovanja postala vse bolj abstraktna. Dejanska vrednost produkta je tako vedno bolj reducirana na neotipljiv presežek – tisto, kar je “nekaj več”, Platonovo “Agalmo”, nekaj, kar je nemogoče ubesediti.

Preizprašajmo lokalno še skozi optiko “avtohtonega”. Kaj sploh predstavlja lokalne specifike? Vzemimo za primer eno izmed vernakularnih arhitektur: ptujski koruznjak, ki ga najdemo tudi na slovenski znamki. Z nekaj cinizma si lahko predstavljamo reinterpretacijo avtomata za popkorn v obliki koruznjaka. Svojevrsten paradoks se skriva v avtohtoni rabi tega majhnega kmetijskega objekta, saj je bil uporabljan za koruzo, ta pa je tujerodna rastlina, izvorna v perujskih Andih ameriškega kontinenta. Problem sicer ni v načinih vzpostavljanja kulturne dediščine, temveč v pomanjkljivi kulturni politiki. Ta se v družbi manifestira skozi napačno pomnjenje avtohtonega, predvsem skozi domačijskost populističnih politik.

Na znanstveno-biološkem nivoju so stvari resnejše, vzemimo za prvi primer arhitekturni gradnik, les. Vsem znani eksotični lesovi na tržišču izpodrivajo lokalne vrste. Ob tem je manj znano, da imajo marsikje na primer drevo akacije, ki nudi kakovosten les, zmotno za “domačo”, srednjeevropsko vrsto. Gre pa za pretežno tropsko ali mediteransko, tujerodno in izjemno invazivno drevesno vrsto.

Kaj se zgodi, ko globalna narava pride na obisk, si lahko ogledamo ob strugi reke Save, v Ljubljani in širše, kjer je grmovnica japonskega dresnika v parih letih popolnoma izpodrinila ostalo rastje. Dresnik namreč ne zasede svoje ekološke niše kot na primer koruza, ampak izpodriva domače sorte rastlin. Kako torej delovati lokalno v svetu, ki se spreminja otipljivo, s pospeškom industrijsko-digitalne revolucije, v prostor tako-imenovane druge modernizacije?

Globalno. Preizprašajmo sedaj globalno skozi kritiko univerzalnega in skozi kritiko ekologije. Primer neugodne univerzalizacije bi bila arhitekturno-prostorska “disneylandizacija”. Najočitnejši primer predstavljajo nakupovalna središča. Ironično je, da je koncept nakupovalnega centra nastal v ZDA pod pretnjo hladne, atomske, globalne, totalne vojne v šestdesetih. Razvit je bil postopoma na podlagi nekakšnega “humanega bunkerja”. Tako naj bi v izrednih razmerah ljudem omogočili dostop do vseh storitev, vključno z idilično simulacijo renesančne piazze. Mega stavba za evakuacijo je tako kot reinterpretacija “varnostne arhitekture” postala ideološko potrošniško pribežališče, kar ponovno ilustrira transformacijsko moč kapitalističnega principa.

Arhitekturni teoretik Roemer van Toorn v razpravi “Dirty details” razvija potenciale delovanja znotraj te druge modernosti: “Ljudje so ustvarili sistem udomačevanja, ki jih naredi za udomačene živali. Okoli sebe so ustvarili park absolutne lepote, soglasja in urejenosti. Zatorej ta civilna praksa nasprotuje ideji radikalne demokracije, kjer bi bili antagonizmi med lepim in grdim, divjim in udomačenim, konvencijo in osvoboditvijo, dizajnom in non-dizajnom, torej na kratko: tako-imenovane “umazanosti” (Dirtiness), označeni kot potencial.”

Prevladujoče družbene tendence torej nasprotujejo aktivnostim, ki bi bile umazane ali kaotične. Na tem mestu preizprašajmo ekologijo, ki je v globalni sferi vse bolj izčiščena po potrošniško-kapitalističnem principu. Ekologija kot znanstvena disciplina je osredotočena na raziskavo in analizo. Ukvarja se z naravnim kot biološkim, torej nepopolnim, umazanim. Ekologija v obliki, kot jo zasledimo v oglasih, pa nima več veliko opraviti z biologijo.

Kot primer v arhitekturni stroki lahko navedemo sicer pozitiven poskus večletnega vzpostavljanja politik trajnostnega razvoja. To se odraža v uporabi recikliranih materialov. Po drugi strani pa je ta proces tako počasen, da ga je prehitel proces kaotičnosti tržne ponudbe skozi nenehno proizvodnjo novih, še bolj okolju prijaznih produktov. Ob tem pa se, pardoksalno, še vedno uporablja ne-ekološke produkte, kot sta energetsko potrošen aluminij in nerazgradljivi PVC. Pomembno je torej globlje razumevanje razlogov za promocijo ekologije. Človek, poleg ostalega, namreč tehnološko razvija tudi samega sebe, skozi genetiko, tehnološke podaljške in bionične vsadke.

Žižek na primer v filmski razpravi Examined life predlaga popolno osamitev od narave: “Mislim, da je način s soočanjem ekološke problematike morda bistveno polje sodobne ideologije. Ideologija sicer naslavlja zelo realne probleme, vendar jih mistificira. Narava ni uravnotežena celota, ki jo potem ljudje zmotimo. Današnja ekologija vedno bolj prevzema obliko konservativne ideologije v smislu proto-konservativne ideološke skepse do kakršne-koli spremembe. Naslednji ideološki mit o ekologiji je, da smo ljudje v umetnem tehnološkem okolju preveč odtujeni od neposrednega naravnega okolja in zato ne moremo v popolnosti dojeti narave in razumeti njene ogroženosti. Vendar je način, da se pravilno soočimo z grožnjo možne ekološke katastrofe, prav nasprotno: v še večji prekinitvi zakoreninjenosti v naravo. Potrebujemo še več udtujitve od našega življenjskega sveta.”

Žižek torej predlaga nekakšen popolni objektivizem. Tukaj si je soroden z utopičnimi idejami arhitekture metabolistov in vzpostavljanjem kapsularnega okolja osamitve znotraj tehnološkega mehurčka. Arhitekturni modernizem je, medtem ko je bil do določene mere družbeno emancipatoren, ekologiji naredil slabo uslugo. Modernistična tehnika je omogočila razmah mega struktur z veliko stekla in toplotnimi izgubami, da bi razvila po svoje sprevržen koncept namišljenega stika z naravo.

Fizik Michio Kaku pravi, da se bo v naslednjih sto letih človeštvo znašlo na prelomnici, ko se bo lahko razvilo v družbo, ki kontrolira energijo planeta. Vendar pa naj bi obstajala tudi možnost, da se to ne bo zgodilo in bo svet zagrnila tema, oziroma kot pravi Žižek: “Prihodnost bo utopična ali pa je ne bo.”

Poskusimo torej vzeti dosedanji tehnološki razvoj kot nujno zlo in v perspektivi bodoče “trajnostne družbe” kot upravičljiv in zanemarljiv v časovnem merilu, to je - v odnosu do prihodnje prosperitete. Preizprašajmo ob tem naše možnosti za razvojne aktivnosti v okviru glokalnega hekanja.

Van Toorn pojasnjuje, da bipolarne opozicije več ne pripomorejo k razumevanju “druge modernosti”, v kateri živimo. Za pojasnjevanje situacije in razvojnega potenciala uporablja dva izraza. Prvi je tako imenovana “vse-vključujoča družba” - “Society of The And". Drugi izraz je “umazanost” - "Dirtiness", torej svojevrsten kaos, ki ga takšna “vse-vključujoča” družba generira. Ta umazanost je razumljena kot potencialni agent sprememb. Če povzamemo Van Toorna:

Zaradi vse-vključujoče sodobnosti še nikoli ni bilo tako nejasno, kam se bo razvila modernizacija. V preteklosti je bilo možno vse, kar je odločno vplivalo na naše skupno življenje, lokalizirati preko takojšnje fizične pokrajine. V vse-vključujoči družbi pa se namesto z objekti bolj ukvarjamo z razpršenimi področji. Arjun Appadurai ta področja imenuje za “imaginarne krajine”. Kaotičnost vse-vključujočih pokrajin, ki ne zmore vzpostaviti zaključene celote, je pravzaprav oblika “pretrtosti”. Ta “pretrtost” pa ne predstavlja grožnje civilnim svoboščinam in politični volji, temveč prav nasprotno – bo predstavljala njihov izvor in osvoboditev.

Kot bi dejal Walter Benjamin, na poti iskanja utopije bomo naleteli na njene sledove, gre pa za ostanke preteklih revolucij. Naša zgodovinska odgovornost je tako v nenehnem poskušanju doseganja idealov skozi hekanje lokalnega in globalnega. Pot pa vodi v imaginarne krajine, preko začasnih palač moči, skozi začasne prostore, mimo streh z neonskimi napisi.

Oddajo je pripravil Andrej Strehovec.