Hiša, vredna toliko kot evro.

Drago občinstvo! V tokratni oddaji Hertz arhitektur bomo obravnavali točno določen arhitekturni objekt, novo stavbo Evropske centralne banke. Arhitekturna kritika tovrstnega objekta seveda ne more biti nekaj, kar bi lahko usodno razgalilo delovanje te in ostalih evropskih inštitucij, drugo vprašanje pa je, ali je arhitekturna kritika v izbranem primeru sploh mogoča. Glede na količino medijskih objav, ki so se z arhitekturnega vidika lotile obravnave tega objekta, se zdi, da ima arhitekturna kritika bodisi z objektom bodisi s samo seboj kar precejšnje težave.

Zgodba nove stavbe ECB je stara toliko, kot je star evro, a zgodba o evru je še nekoliko starejša. Spisana je bila nekje med silovitimi valutnimi turbulencami konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih, ki so takrat zlomile tudi tako močno politično zavezo, kot je bil Brettonwoodski sporazum iz leta 1944, o katerem smo v luči sedemdesete obletnice konca druge svetovne vojne v javnih občilih imeli priložnost tudi kaj prebrati.

ECB je bila ustanovljena leta 1998, natančno pol leta pred tem, ko sta v polno veljavo stopila sama valuta in Pakt za stabilnost in rast, ki je kljub temu, da so njegova določila bila kršena že v zlati eri Evra, še danes Rubikon, ki se ga v oblikovanju monetarne politike unije in članic evroobmočja zlepa ne preči.

Nazaj k objektu. Gotovo je, da bi objekt lahko postavili ob bok nekaterim objektom, v katerih se vrši politično dogajanje v zvezi z Evropsko unijo in samo EU tudi reprezentirajo. Tako bi lahko izpostavili stavbo Evropske komisije in stavbi obeh parlamentov, tistega v Bruslju in tistega v Strassbourgu. Toda če bi s tem mislili, da smo obravnavani objekt uvrstili v neki referenčni okvir, ki bi mu lahko nadeli ime "Arhitektura Evropske unije", bi ugotovili, da nekaj takega še zdaleč ne obstaja. Ko rečemo "Arhitektura Evropske unije", to v raznih brošurah, novicah in tudi akademskih člankih ne pomeni pregleda nekaterih najbolj izpostavljenih objektov te politične tvorbe, pač pa pomeni poskus pregleda organiziranja nebroja njenih ustanov, pregleda tega, na kakšen način vladajo.

Ta ugotovitev je zanimiva, ker bi bilo nemogoče trditi, da ne bi mogli v knjižnicah ali na spletu poiskati publikacij, ki se ukvarjajo z arhitekturo posameznih držav in obravnavajo nekaj, čemur se je nekoč davno reklo "nacionalni slog". In tudi če bi si drznili poiskati sorodnosti v zasnovah stavb v Evropski uniji, bi težko rekli, da jih karkoli povezuje, da obstajajo med njimi določene konvergence. Toda na tak način postane konvergentna ravno ta divergenca, in če so si stavbe med seboj tako raznolike, so si zato, ker vsaka pripada kratkotrajnemu trendu obdobja, v katerem je bila zgrajena.

Tako je stavba Evropske komisije, Berlaymont, kot ji pravijo, bila leta 1969 zgrajena nekako v duhu poznega mednarodnega sloga in je vir navdiha našla v zasnovi stavbe organizacije UNESCO ter je bila zgrajena sočasno z Niemeyerjevo stavbo sedeža Francoske komunistične stranke v Parizu. Vse tri krasi ločno fasadno pročelje in dvo- ali večkraka tlorisna zasnova. Stavba Evropskega parlamenta je nagnusna do te mere, da o njej zares težko spregovorimo. Je namreč postmoderni izrodek z elipsasto tlorisno zasnovo in nekakšnim trodelnim vhodnim pročeljem ter imitacijo propilej na svojem fasadnem obodu. Postmodernizem, ki skuša v sebi povzeti elemente tako gotske kot klasične arhitekture. Naravnost ogabno. Za spoznanje bolj sprejemljiv je sedež Evropskega parlamenta v Strassbourgu, kjer se iz večjega trikotnega podstavka z blago inklinacijo dviga okrogel, delno dekonstruiran cilinder, za katerega se zdi, kakor da parafrazira delno porušen rimski Kolosej. Stavba je bila dokončana leta 1999. Pa ECB?

V izogib robati vehemenci, kot smo ji bili priča ravnokar v opisih prej zgrajenih stavb inštitucij EU, bomo poskušali to, za kar gre pri stavbi ECB, izvleči iz dveh različnih opisov: opisa arhitekta, ki ga je ta podal v natečajni nalogi, in govora predsedujočega inštituciji ob njenem odprtju. Namesto da bi sami pisali svoje mnenje, bomo skušali prebrati, kaj pravita obe strani razmerja naročnik–arhitekt in skušali pomen objekta iskati v razlikah in sorodnostih obeh razmerij do objekta.

Že takoj po ustanovitvi ECB-ja je bilo določeno, da si bo morala banka prej ko slej zagotoviti svoje lastne prostore. Tako je že davnega leta 2001 bilo odkupljeno mestno zemljišče na območju bivše veleprodajne tržnice v vzhodnem delu mesta. Leto kasneje je bil pripravljen natečaj, na katerem je zmagalo ugledno dunajsko projektantsko podjetje COOP HIMMELBLAU, ki ga vodi arhitekt Wolf Prix. Izmed več kot 170 prispelih predlogov je komisijo v prvem izboru prepričala naslednja predstavitev:

"Prostor novega sedeža Evropske centralne banke v Frankfurtu ima pogoje, da ustvari vidno ikono kljub višinski omejitvi stopetdesetih metrov, če to le primerjamo s panoramskim obrisom mesta Frankfurt.

Izhajali smo iz raziskave urbanih razglednih linij in razglednih točk in predlagamo stolp iz dveh stebrov s poligonalno amorfno formo, orientirano v smeri vzhod–zahod. Ožja stranica stolpa predstavlja izolirano podobo, ki je vidna z vseh pomembnih pogledov na center Frankfurta in ob reki Maine. Horizontalno telo "groundscraperja" poudarja vertikalnost stolpa in je simultana urbano-funkcionalna povezava med Grossmarkthalle in lokalnim urbanim kontekstom. Telo "groundscraperja" po eni strani preobraža močen horizontalni prostor reke in po drugi strani ustvarja umeten horizont za prehod iz centra mesta k razvijajočim se območjem Ostenda in parka vzdolž reke Maine. Kombinacija horizontalne strukture in vertikalnost dvojnih stebrov izraža programske funkcije ECB-ja.

Grossmarkthalle ima vhodno avlo in vse javne in poljavne funkcije, kot so razstavni prostori, center za obiskovalce in knjižnica. "Groundscraper", ki predstavlja horizontalno povezavo obeh stebrov, ima konferenčni center in vse glavne storitve informacijske tehnologije. Oba stebra stolpa ponujata ogromno količino pisarniških prostorov, vključujoč notranje prostore za srečanja in rekreacijske viseče vrtove za neformalna srečanja v atrijih.

Lebdeči volumen multifunkcionalnega avditorija za tiskovne konference in ostale dogodke predstavlja poseben prostor v telesu horizontalne strukture in s konzolnim previsom nastopa kot simbol za glavni vhod iz smeri mesta, medtem ko v notranjosti ogromna okna uokvirjajo pogled iz avditorija nazaj k obrisu centra mesta Frankfurt."

Nato so v naslednjih trinajstih letih za dva tisoč delovanih mest namesto predvidenih osemsto petdesetih milijonov evrov sfrčkali milijardo in tristo petdeset milijonov evrov, torej nekje šeststo petinsedemdeset tisoč evrov na delovno mesto. Marca letos je objekt lahko končno bil predan namenu. Mario Draghi je svoj govor na otvoritveni slovesnosti strnil na naslednji način: "Ta stavba je v čast vsem, ki so omogočili, da je nastala. Je eden od prepoznavnih znakov mesta Frankfurt in ECB zagotavlja impresivno novo domovanje, v katerem lahko izpolnjuje svoje poslanstvo. Toda hkrati zelo jasno simbolizira tudi bistvo evropskega povezovanja. Opominja nas, od kod smo prišli in kam smo prišli. Opominja nas na grozote, ki se lahko zgodijo, če je med nami razdor, in na velike korake naprej, ki jih lahko naredimo, če smo složni. Zato ne razveljavimo tega, kar smo dosegli. Ne hrepenimo po preteklosti. Učimo se iz preteklosti, da bomo složni v sedanjosti – in da bomo dokončali Unijo, ki lahko zagotovi prepotrebno stabilnost in blaginjo. Mi bomo kot centralna banka v tem procesu opravili svoj del, če bomo skrbeli, da je naša enotna valuta trdna in zanesljiva. Naš skupni denar je najbolj otipljiv znak, da drug drugemu zaupamo. Kot je pred 16 leti ob uvedbi evra dejal prvi predsednik ECB Wim Duisenberg: 'Denarna enota je mnogo več kot samo menjalno sredstvo ... je del identitete ljudi. Kaže, kaj imamo skupnega, tako zdaj kot v prihodnosti.' Hvala za vašo pozornost."

Iz obojega povedanega zlahka ugotovimo, da arhitekt in naročnik stavbo razumeta povsem drugače. Če gre pri arhitektu za jezik, ki se oprime zgolj prostorskih značilnosti stavbe, kako so posamezni volumni členjeni, kako so orientirani, katere vizure nudi in kakšna bi naj bila percpecija spremenjenega obrisa mesta, predstavlja naročniku stavba simbol delovanja inštitucije in tako simbolizira dosedanji razvoj Evropske unije in njene valute.

Opazimo, da se arhitekt v svoji izjavi na nobenem mestu ni izrekel o tem, kaj njemu predstavlja delovanje evropskih inštitucij, o tem, na kakšen način mu je pri srcu monetarna politika Evrosistema in kaj mu v simbolnem smislu predstavlja evro. Po drugi strani pa se Draghi razen tega, da razume stavbo kot enega od prepoznavnih znakov mesta in da ta omogoča njegovim sodelavcem impresivno domovanje, niti malo ne opredeli do konkretnih prostorskih ali simbolnih kvalitet objekta samega. Celo več. Ob odprtju objekta je ECB izdal lično brošuro, v kateri je mogoče prebrati, da so izbrali lokacijo, da je bilo restavriranje objekta Grossmarkthalle izjemno pedantno in spoštljivo, da je hiša energetsko učinkovita in da omogoča neformalna srečanja in tako v nedogled, nikjer pa ne navajajo, zakaj so se odločili ravno za tovrstno rešitev oziroma s čim nabor odločitev, ki so skupaj stale krepko čez milijardo evrov, upravičujejo.

Obe govorici sicer povsem korektno nagovorita vsaka svojo javnost, toda zagata, ki smo ji priča, je ta, da tako s strani arhitekta kot naročnika nismo dobili odgovora, zakaj je stavba takšna, kot je. Ker sta govorici povsem mimobežni, ju tudi ne moremo obravnavati kot protislovni. Namreč, postavljata se vprašanji, ali bi Prix postavil povsem enako hišo, če bi se pri njemu oglasil katerikoli drug naročnik s podobnimi programskimi zahtevami in podobnim budžetom, in na podlagi česa je potemtakem bil Prixov projekt pravzaprav izbran. Glede Draghija pa se lahko vprašamo, kakšna stavba ob programskih zahtevah in budžetu ne bi smela biti, da ne bi predstavljala simbola razvoja Evropske unije in trdoživosti evra.

Tako smo priča temu, da imamo opravka z arhitekturnim objektom, ki izvaja svojo prostorskost ne glede na specifiko oziroma celo edinstvenost svoje vsebine. Zveze med tem, kaj je ta objekt in kakšen je ta objekt, ni, ampak ima objekt dvojno nezdružljivo obliko – kar je kot arhitekturna forma in kar je kot vsebina, se v našem primeru prikazuje ločeno.

Kar zadeva arhitekturo objekta, nam ta omogoča to, da se lahko navdušujemo nad objektom in se nam ni treba obremenjevati s tem, ali ima objekt upravičen namen, in obratno, lahko nam je popolnoma vseeno, kakšne so prostorske kvalitete objekta, koliko denarja smo porabili zanj in koliko zemlje smo iztrgali javnosti, saj je zgolj njegov obstoj zadosten, da simbolizira bistvo evropskega povezovanja, je tisti otipljiv pokazatelj, da drug drugemu zaupamo.

Čeravno nam mimobežnost obeh govoric ni omogočila kritike, ki bi na mestih njunih sorodnosti zmogla iskati protislovja, pa se zdi, da je ločenost analogna Marxovi obravnavi blaga, ki mora nujno imeti dvojno obliko, naturalno obliko in obliko vrednosti, je hkrati uporaben predmet in obenem nosilec vrednosti. Če je arhitekturna forma predmeta oblika njegove uporabne vrednosti, v katero je bila vložena konkretna količina dela, energije in materialov, se družbeni odnos blaga do blaga ali njegova menjalna vrednost kaže v vrednosti investicije, ki v našem primeru objekt izloča iz kakršnekoli možnosti menjave s katerimkoli drugim objektom - objekt ECB predstavlja namreč simbolno vrednost blaga vsega blaga, to je denarja. Kot je povsem pravilno ugotovil že omenjeni Duisenberg, je denar temelj skupnosti in določa našo identiteto.

Primer ECB nam je ponudil možnost analize, ki je izšla iz evidentne ločenosti dveh pogledov na lastni objekt. Mimobežnost obravnave objekta s strani arhitekta in naročnika je postavila možnost arhitekturne kritike pred določen problem, saj tej ni bilo omogočeno, da bi izhajala iz protislovij, ki bi jih netila sovpadanja obeh različnih obravnav. Ker smo tako morali ravno ločenost obeh obravnav postaviti v izhodišče naše kritike, smo si v zaključku drznili narediti analogijo stavbe, ki je določen objekt in produkt, z Marxovo obravnavo blaga, ki pravi, da ima blago dvojno obliko. Tovrstno zastavitev bomo poskušali upoštevati tudi pri obravnavi objektov v naslednjih oddajah in šele praksa tovrstnega kritičnega zastavka bo pokazala, kje in koliko smo se v tovrstni obravnavi tokrat motili.

Naslednjič bomo predvidoma z vami znova zadnji ponedeljek v juniju. Morda bomo priča zadnjemu delu triptiha izpod peres Izidorja in Rastka, morda se vam znova javi tokratni avtor oddaje ali pa vas naslednjič pričaka nekdo povsem drug.