BENJAMIN, GUCCI, DOLCE & GABBANA

BENJAMIN, GUCCI, DOLCE & GABBANA

Recenzija izdelka
13. 2. 2017 - 13:00

Naj najprej razložimo trashy naslov. Internetna izpostava Študentske založbe, ki je izdala knjigo Usoda in značaj Walterja Benjamina, je nedavno na Facebooku objavila Guardianov članek, v katerem avtorica jadikuje nad popkulturno »ugrabitvijo« Benjamina. Ta naj bi zaradi svojega pisanja o množični kulturi kmalu po modni pisti „hodil“ z Guccijem in Gabbano. Končno dejanje te zlobne apropriacije naj bi bilo »hashtaganje« Benjamina s strani ikone postmoderne medijske sprevrženosti Kim Kardashian. Ta cinična objava čudi predvsem zaradi siceršnje PR strategije tega portala, ki plehkim komentarjem dodaja fotografije mitiziranih literarnih in filozofskih imen v vsakdanjih pozah. Ne razumem najbolje, kje je ključna razlika med hashtagom Benjamin in reduciranjem filozofov na družinski album. Če eno pomeni banalizacijo in poplitvenje, je potem drugo izraz kulturnega elitništva? So te podobe sredstvo udomačevanja? Stikanja velikih avtorjev s povprečnim pisci in kolumnisti, ki literaturo vidijo kot medij izražanja sentimenta, izpovedi in prazne stilizirane deskripcije? In kaj je mikroskopsko raziskovanje Walterja Benjamina drugega kot neumorno zretje v obličje vsakdanjosti. Ne drži. Stvari niso tako preproste in morda je smotrneje mislece iz preteklosti hermetično zapreti v legit tekste.

V pričujočo recenzijo smo vstopili z eno od možnih recepcij Walterja Benjamina. Njegov opus je tematsko neskončno raznolik, a tudi epistemološko razrahljan, ponekod alegoričen in literariziran, drugje filozofsko strikten. Prav zato je pretresti recepcije njegovega dela v različnih okoljih enako pomembno kot eksplicirati neizogibno arbitrarno izbrane eseje in fragmente. Lev Kreft in Bratko Bibič v spremni besedi k Izbranim spisom Walterja Benjamina, ki so leta 1998 izšli pri založbi Studia Humanitatis, pišeta, da je na Slovensko Benjamin zašel že pred vojno in bil predstavljen kot odličen teoretik. Širše pa uvajata štiri valove recepcije: prvi val sestavlja druščina, ki ji je Benjamin na nek način pripadal, a nikoli prav zares: Scholem, Adorno, Brecht, drugi val je povojna adornovska kritična teorija, tretji je Benjamina uvrščal v smer prevrednotenja marksistične estetike, ki se je izmaknila rigidni kritični optiki množične kulture in umetnostne industrije. Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati je tisti temeljni tekst, ki je Benjamina izstrelil v akademsko sfero sistematičnega preučevanja. Zadnji val je tisti, ki Benjamina uvršča med najpomembnejše „sogovornike“ v razpravi o postmodernizmu.

Izdaja pričujočega dela torej prihaja v določeno založniško in akademsko okolje. In tega se zaveda tudi izdajatelj. Čeprav so v izboru tudi Benjaminovi pomembni teoretski teksti, je izdaja namenjena širši publiki, kar je omenjeno v reklamah za knjigo. Ne preseneča, da nekaj podobnega sugerira tudi dobre dve strani dolga spremna beseda, ki ji je očitno naloga mehko uvesti bralca v izgubo benjaminovske nedolžnosti. Pisca skrbi predvsem ne-udomačena nesistematičnost Benjamina, ki jo bo moral, na žalost, bralec pač vzeti nase.

Zanimivo je, da toplina družinskega albuma in strah pred ne-domačnostjo izžarevata iz dveh literarnih besedil v izboru: Moskovski dnevnik in Berlinsko otroštvo okoli devetnajsto. Slednje je vaja v sentimentu. Nežno izpovedne kratke zgodbe, ki dokaj klišejsko skozi figuro naivnega otroka romantizirajo neomadeževanost meščanskega otroštva. Če bi nekaj podobnega napisal neki neuveljavljeni pisatelj, bi ostalo neopaženo. V opusu velikega Walterja Benjamina pa se Berlinsko otroštvo »prešverca« v kontinuiran niz njegove preokupacije z otroštvom in zaseda mesto literarnega »bildungs« momenta. Interpreti in urejevalci Benjaminove zapuščine to pisanje vidijo kot formativno za genija. Moskovski dnevnik moramo brati sočasno prav z Berlinskim otroštvom, saj v njem v nasprotju z domačnostjo meščanskega družinskega življenja prevladuje občutek Benjaminove tujskosti v zgodovinsko zgoščeni Rusiji leta 1926/1927. Bolj ko se približuje njegov odhod iz Rusijo, bolj ugotavlja, da je Moskva za berlinskega meščana, sicer levičarja, tuj svet. Svet Leninovega kulta, svet cenzure in svet bivših ljudi. Za slednje velja prav rusko meščanstvo, ki v »novih časih« ostaja ujeto v svoj razredni milni mehurček in ohranja izpraznjene rituale svojih prejšnjih družbenih življenj.

Avtor kot proizvajalec je eden najbolj prevajanih in prepoznavnih Benjaminovih esejev. Odpira vprašanja o položaju inteligence znotraj produkcijskega procesa in o vlogi avtorja v razrednem boju. Glavna premisa eseja je materialistična kritika „kulturnih producentov“, ki ne preizprašujejo svoje umestitve v produkcijskemu procesu in reproducirajo obstoječi produkcijski aparat. Avtorji sodelujejo v poblagovljenju proletarskih sentimentov in želja. Vede ali nevede »uprizarjajo« mimikrijo emancipacije. Domačni pisec za meščansko občinstvo torej. Na sledi tega Benjamin dramatično pravi, da se mora avtor zavedati, kako reven je in kako reven mora biti, da bi lahko začel od začetka. Sočasno z materialno revščino je potrebno „osiromašiti“ tudi svoje mišljenje, ga simplificirati in očistiti zasičenosti z dokso, idejami, nazori. Avtor mora zopet vzeti nase »družbeno učinkovitost« svojega pisanja, premisliti mora kako vzpostaviti komunikacijo individualnih in kolektivno izkušnjo. To seveda odpira vprašanje, kako se pomeni, smisli sploh vzpostavljajo in kako so semiotični tokovi zelo izmuzljivi in vijugasti. Vse to naj bo na umu avtorja kot producenta!

Namenoma izpostavljam prav te objavljene eseje. Lahko bi omenil še O programu prihajajoče filozofije, kjer Benjamin filozofsko dokaj pregnantno, a malce naivno zastavi revizijo kantovske filozofije. Ta esej dokazuje Benjaminovo teoretsko moč in hkrati dokazuje, da je v večini ostalih tekstov namerno izbral mikro-arhaično metodo izkopavanja kulturnih fenomenov. Sigfried Kracauer pravi, da je ta metoda kabalistična, saj stvarem pusti, da se razkrijejo v svoji esencialnosti. Da se manifestirajo v motnih vodah zgodovine. Ne gre za neposredno opisovanje nekega fenomena. Kracauer pravi, da Benjamin s svojim pisanjem razbija prav te površinske, prehodne fenomene, da bi prišel do njihove ideje. Ta pa je prav zaradi svoje vpetosti v tok zgodovine spremenljiva in diskontinuirana. Arheolog jo lahko rekonstruira le v fragmentih, sestavljenih iz ruševin. Ne poslužuje se univerzalnih konceptov, s katerimi bi sistematiziral partikularne fenomene. Njegov material je diskontinuirana multipliciteta idej. Tako Benjamina bere Kracauer, drugi ga berejo drugače.

Pred nami ni rutinska knjiga rutinskega pisca za rutinskega bralca. Benjaminovo pisanje ni modno in domačno. In kot pravi pisec spremne besede, bo bralec to moral vzeti nase. Gre za pisca, ki ga težko stlačimo v družinski album. Benjamin na Twitter računu Kim Kardashian. Smejoči Kafka na FB profilu. Prvo kot kulturniški zločin in drugo kot modni dodatek diletantskemu, občutenjskemu in nereflektiranemu pisanju. Walter Benjamin bi najbrž oboje prepoznal kot simptom sistema kulturne produkcije.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Še zmeraj ne morete prebolet.

Aleš, daj pusti mladino naj dela, kar ji paše.

pa nehaj se fsepovsod štulit.

Namenilnik in nedoločnik sta ga pokončala , zato se tako zelo štuli ,urednik "pesnik", "pisatelj "slovnični genij in nakladalo.

Eno mini vprašanje za recenzenta... Kje v spremnem tekstu človek najde, da me Benjaminova neudomačena nesistematičnost "skrbi"?

udri po besedah :-) samo piči

@T. Troha, drži to ni nikjer konkretno zapisano, in morda ne skrbi pisca spremne besede zase, ampak za bralca, vsaj tak vtis sem jaz dobil.

lp

@SS, subjektivno garantiram, da ni šlo za nikakršno skrb, ne zame in ne za koga drugega. Objektivna vpetost v procese reprodukcije sistema je pa druga stvar - in če gremo na ta teren, je jasno, da se z istim problemom po nujnosti okuži tudi pisec recenzije.

Kakšna se ti sicer zdi tvoja spremna beseda, če smem vprašat.

lp

Ne, a resno?, Troha prišel si sem najedat, ker nisi mislu in si mislu. ti, kot nekdo, ki je sodeloval pri izdaji prihajaš recenzentu spodnašat. Realy?Recenzija je čisto kul in problematizira neke stvari, ki jih ostali mediji ne bi. Če ji uspe je drugo vprašanje. Spremno besedo pa preberem.

Če sta gor res Šteger in Troha je ta recenzija na polno uspela.

@SS, brez zamere, svojega spremnega teksta, ki je bolj opomba kot kaj drugega, pa sam res ne bi ocenjeval. @ČANDA, nisem prišel najedat in spodnašat, oglasil sem se samo zato, ker je vtis, da me "skrbi" za bralce, za moje pojme malo zgrešen. Poanta je čisto kontra in če me vtis ne vara, se z njo proti koncu strinja tudi sam recenzent. Čisto na splošno pa tole: ena stvar je, če recenzija problematizira kontekst, izdajatelja, pisca spremnega teksta itd.; nekaj drugega pa je, če kdo problematizira dejstvo, da se v izdaji Benjamina izdajajo Benjaminovi teksti.

Sploh ni zamere. Bodi lepo pozdravljen.

Enako.

jaz sem pa mislu da bo mal fajta

huda recenzija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.