BESEDA NI KONJ, BESEDA JE KAMELEON!

BESEDA NI KONJ, BESEDA JE KAMELEON!

Recenzija izdelka
24. 2. 2017 - 13:00

Jurij N. Tinjanov, ruski formalist in konstruktivist, literarni kritik, prevajalec in še marsikaj drugega, nalogo literarne zgodovine razume kot dejanje razgaljanja oblik. Avtor dela Vprašanje pesniškega jezika nas postavlja pred poezijo kot formo in se na podlagi izključno zunanjih elementov poezije sprašuje, kaj je tisto, kar dela poezijo takšno, kakršna je. Kako jo lahko ločimo od proze, kako to, da tako hitro vemo, kaj je pesem in kaj roman? Tinjanov si izbere točko, kjer se proza in poezija zbližata: pesem v prozi. Vpraša se, kaj točno loči pesem v prozi od romana v verzih, če se seveda ne zadovoljimo z odgovorom, ki se tiče le dolžine?

»Rešitev je treba iskati v objektivnih pogojih verza kot konstrukcije, med katere spada dinamizacija govora kot rezultat osnovnih verznih načel,« zapiše Tinjanov. To, kar loči poezijo od proze, je dejstvo, da gre pravzaprav za dva različna sistema, ki imata različna konstruktivistična principa. Poezija je konstrukcija zase, svoj zaprt sistem, v njeni samozadostnosti pa so vsi elementi v posebnih medsebojnih odnosih in povezani tako, da ustvarjajo dinamiko, ki se kaže kot nenehno podrejanje enega konstruktivističnega principa drugemu. Ta princip, ki deluje kot glavna sila podrejanja, je v poeziji ritem, saj je v nenehnem spopadu z besedami in besednimi skupinami v verzu. Pri prozi pa se dogaja ravno obratno, saj v proznih tekstih nadvlada načelo semantičnosti, načelo ritma pa je zato deformirano zgolj v ritmičnost. Proza, kakor se izrazi Tinjanov, je motivirana in tako vse podreja sporočilu, medtem ko je poezija nemotivirana in tako v svoji estetiki neizmerno čista.

Zato je tudi nemogoče zamenjati prozo z vers libre, pa naj bo slednji še tako svoboden. S tem bi namreč razdrli enotnost in zbitost poezije ter ji odvzeli dinamičnost, ta boj med ritmom in besedami. Ko govorimo o ritmu proze, ga moramo strogo ločiti od pesniške ritmike, saj gre za dve funkcionalno različni stvari. Kar hoče Tinjanov pravzaprav povedati, je to, da bo iskanje stičnih točk in razlik med poezijo in prozo obsojeno na neuspeh, ker vedno govorimo o dveh različnih sistemih, ki jih vodi drugačno konstrukcijsko načelo.

Problem dinamike v poeziji pa Tinjanov ne išče le v razmerju do proze, temveč tudi v zgodovinskem razvoju poezije, natančneje v Lomonosovovih, Puškinovih in Deržavinovih verzih. Kritika verza ruskega pisatelja Mikhaila Lomonosova je tipični primer kršenja dinamike, ki je za Tinjanova pri poeziji tako zelo pomembna. Lomonosov je s tem, ko je z zvočnim simbolizmom skušal uskladiti glas besede z njegovim pomenom, zvezal meter z besedo ter poezijo podvrgel avtomatizaciji. Pesnik Gavrili Deržavin pa je to rešil s formulacijo, da je ruski jezik enostavno jezik konfliktov, s tem pa tudi v lastni poeziji uveljavil močno dinamično napetost. To je razvoj poezije, ki mu Tinjanov tako vzhičeno aplavdira.

»Beseda je kameleon, v katerem vsakič nastajajo ne le različni odtenki, temveč včasih tudi različne barve,« so besede, ki jih lahko preberemo na začetku drugega poglavja z naslovom Smisel verzne besede. V tem delu Tinjanov raziskuje pomen besed in loči osnovno ter drugotne lastnosti besede. Ni je zunaj stavka, nujno je namreč, da jo opazujemo znotraj rabe v stavku. Morda to spominja celo na Wittgensteinovo poznejše razumevanje pomena besede kot rabe, podobno razumevanje metafore pa bi lahko našli tudi pri analitičnem filozofu Maxu Blacku. Vendar pa se Jurij Tinjanov vseeno bolj kot ostali osredotoča na ritem.

»Kdor hoče pisati prozo, mora imeti kaj povedati; kdor pa nima nič povedati, ta vendarle lahko dela stihe in rime, v katerih ena beseda daje drugo in naposled nastane nekaj, kar sicer ni nič, pa vendarle je videti, kakor da bi bilo nekaj.« Sliši se podcenjujoče, pa vendarle je to Goethejev stavek, na katerega se opre tudi Tinjanov. Beseda v verzu je lahko čisto brezpomenska, a v poeziji pridobi nek navidezni pomen. Ruski formalist ločuje splošne poteze enotnosti besede, ki se v posebnih situacijah (v tem primeru v pesmi) leksično obarvajo in izpostavijo svoj drugotni pomen. Tako kot kameleon!

Tinjanov na tem mestu navede zanimiv primer neke pesmi, v kateri pesnik namesto besede »nasprotnik« uporabi besedo »pobornik«, katere leksičen pomen je ravno nasproten. A svojo odločitev argumentira s tem, da označi besedo »pobornik« bolj skladno s čustveno obarvanostjo pesmi, bolj se sklada z ritmom in slogom pesmi. Sicer je ta primer dokaj radikalen, pa vendar; pomen vsake besede je v poeziji rezultanta naravnanosti k sosednji, vsaka še tako nevtralna beseda v pesmi lahko dobi drugačen pomen.

Na tem mestu bi bilo prav izpostaviti, da je Tinjanovo razumevanje besede pod močnim vplivom lingvista Ferdinanda de Saussureja. Navsezadnje se je v prvih tridesetih letih dvajsetega stoletja nanj velikokrat nanašala ruska formalistična šola, katere član je bil poleg Viktorja Šklovskega in Romana Jakobsona tudi sam Tinjanov.

Tinjanova zanima ritem, metrika, rima, zanima ga poezija kot konstrukcija, kot ogrodje, oblikovni gradnik, ki pa ga v nobenem primeru ne smemo razumeti ločenega od vsebine. Za Tinjanova razmerje forma-vsebina ni več v analogiji kozarec-vino. Pomen se razrašča v ritem in ritem deluje na pomen, besede delujejo druga na drugo in s tem vzpostavljajo nenehno dinamiko v poeziji. Pisanje pesmi Tinjanov ne razume kot natezovanje vsebine na formo, a kako to dinamiko doseči, ostaja skrivnost. Če bi njegovo teorijo aplicirali na sodobno pesniško produkcijo, bi lahko rekli, da konstruktivistično načelo ritma ostaja v ozadju, vsebina pa ga ves čas prehiteva, zato bomo prav hitro lahko zapadli v iskanje ločnice med poezijo in prozo. Velikokrat se bomo zalotili pred vprašanjem, ali je tekst pred nami sploh poezija, pa naj si Tinjanov ukinitve tega spraševanja še tako močno želi. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kewl.

Zven naj ne pomeni in pomen naj ne zveni in zven bo pomenil in pomen zvenel!

tako ja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.