Teologija zabave

Teologija zabave

Oddaja
8. 3. 2017 - 13:00

Krščanska religija je imela vse od časov zgodovinskega Jezusa in nato skozi tisočletja v vseh svojih teoloških in organizacijskih oblikah izrazit in protisloven odnos do kulture zabave in opojnih substanc. Večinoma bi ta odnos lahko bržkone opisali kot odklonilen ali celo obsojajoč.

Krščanska teologija, v toliko večji meri seveda katoliška teologija, ne temelji izključno na izročilu Svetega pisma; vseeno bi bilo zanimivo preveriti, kakšno pozicijo glede zabavanja bi narekovalo natančno branje relevantnih odlomkov Biblije, predvsem Nove zaveze. V tem sestavku bomo pregledali nekatere teološke in redakcijskokritiške aspekte prvega Jezusovega čudeža, spremenjenja vode v vino v Kani Galilejski, in pretehtali njegov potencialni pomen za pozicijo krščanske teologije glede kulture zabavanja. Ta čudež je izpričan le v Janezovem evangeliju in bržkone predstavlja najbolj znan in živopisen primer vstopa kulture zabavanja v biblijsko izročilo.

Kakor je znano, četrti evangelist Janez Jezusovih čudežnih del – ozdravljenj, eksorcizmov itd. - ne imenuje »čudeži« ali »dela moči« (grško dynámeis), temveč »znamenja« (grško semêia). Čudeži tako v prvi vrsti ne predstavljajo niti dejanj golega usmiljenja ali človekoljubja niti samozadostnih, nujnih uveljavljenj Jezusove božanske narave; za Janeza so torej Jezusovi čudeži predvsem nekakšna bolj ali manj nedvoumna sporočila o njegovi božanski naravi, namenjena pričam njegovega javnega delovanja. S tem je Janez v izrazitem nasprotju s sinoptičnimi evangeliji – Matejem, Markom in Lukom – v katerih Jezus konsistentno in eksplicitno bodisi prikriva opravljanje čudežnih del, kakor pri obujenju deklice v Mr 5,41, bodisi zavrača interpretacijo čudežev kot znakov in prepušča takšen hermenevtični zaključek verujočnosti opazovalcev – na primer v Mr 8,12: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.«

Prvo tovrstno »znamenje« v Četrtem evangeliju je spremenjenje vode v vino v Kani Galilejski. V drugem poglavju evangelija evangelist poroča, da je bil Jezus na začetku svojega javnega delovanja povabljen na svatbo v vasi Kana v Galileji; tam je pošlo vino in Jezus je na željo svatov in svatinj čudežno spremenil vodo iz obrednih vrčev v vrhunsko vino - Jn 2,1-11. Evangelist nato eksplicitno označi ta čudežni dogodek kot znamenje, namen katerega je promocija vere: »Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.« (Jn 2,11).

Kritika redakcije (izvorno nemško Redaktionskritik) sicer verodostojnost te pripovedi postavlja pod vprašaj: kot večina pripovedi Janezovega evangelija do pashalne in pasijonske naracije tudi ta ni zastopana v zgodovinsko bolj zgodnjih in teološko manj tendenčnih sinoptičnih evangelijih – Mateju, Marku in Luku. Zaradi tega zgodbe o čudežu v Kani Galilejski ne moremo z veliko mero verjetnosti šteti za verodostojno izročilo, povezano z zgodovinskim Jezusom. Vsaj če se zavežemo zgolj zgodovinsko-verjetnostni funkciji redakcijske kritike. Toda zgodovinska točnost seveda ni nujen predpogoj za hermenevtiko Biblije kot teksta vere ali nasploh za hermenevtiko kakršnega koli teksta, ki je del kulture ali religije.

Iz poročila o svatbi v Kani Galilejski lahko izvedemo nekatere presenetljive postavke o Jezusovem odnosu do zabave, alkohola in veseljačenja v četrtem evangeliju; če predpostavimo duhovno enost evangelijev, lahko ta odnos projiciramo na Jezusov odnos do veseljačenja v Novi zavezi nasploh. Te postavke si sledijo v crescendu vse bolj odkritega sprejemanja in odobravanja (kulture) zabave.

Prvič, Jezus ne odklanja dostopa k sproščenemu družbenemu okolju s svojimi učenci; povabilo na svatbo v Kani izkoristi kot priložnost za javno delovanje v tem edinstvenem miljeju.

Drugič, v pripovedi je nakazano, da se je svatba v Kani razvila v veseljačenje; vina je zmanjkalo dosti pred zaključkom dogodka in svatje ter svatinje se niso hoteli raziti, temveč so zahtevali nadaljevanje slavja, z implicitno željo po opijanjenju. Kljub temu se Jezus ne odpove svatom in svatinjam ter odide ali jih celo obtoži grešne nezmernosti; nasprotno, s svojim prvim čudežem oz. znamenjem celo zadosti njihovi želji po veseljačenju in alkoholni omamljenosti.

In tretjič: Jezus svatom in svatinjam ne le čudežno omogoči nadaljevanje veseljačenja in uživanja opojne pijače, temveč ta čudežni dogodek celo posveti kot svoje prvo znamenje, s katerim je »razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj« (Jn 2,11). Tako je posvečena ne le čudežnost dogodka, temveč tudi vsi svatje in svatinje, vpleteni v čudež v vlogi prič, ter njihova želja po opojni pijači in naposled njihova opitost kot spremljevalna okoliščina Jezusovega znamenja.

Obravnavani odlomek in njegova interpretacija imata neposredno aplikabilnost na področju teoloških in tudi moralno-etičnih vidikov kulture zabave ter uživanja opojnih substanc. Če je Jezus v Četrtem evangeliju 1) prisoten na slavju 2) čudežno omogoči prehod slavja v opito veseljačenje in 3) posveti omenjeni čudež ter z njim posledično tudi prisotne svate in svatinje ter njihovo opitost, potem iz tega sledi, da veseljačenja in z njim povezanih kulturno-bioloških fenomenov, predvsem opijanja z opojnimi pijačami, ne moremo obsojati s stališča novozavezne etike.

Zanimivo je tudi, da evangelist posebej poudarja, da je bilo vino, v katerega je Jezus čudežno spremenil vodo, vrhunske kvalitete. To lahko razumemo kot namig na, v utilitarističnem smislu, “kvaliteto ugodja”: kultura veseljačenja in zabave je odobravana in sprejeta, toda udeleženci tega veseljačenja so spodbujeni, naj ob predajanju omamni pijači skrbijo za kvaliteto, ne le kvantiteto užitka, ki ga to omogoča.

Toda zabavanje in veseljačenje v Četrtem evangeliju ni le pasivno odobravano, prav tako pa ne zgolj spodbujeno in usmerjeno k bolj kvalitetnemu uživanju v hedonističnem smislu. Opito veseljačenje je namreč v obravnavanem odlomku eksplicitno posvečeno, saj ga Jezus sprejme kot kontekst svojega prvega znamenja, s katerim je njegova božanska narava razodeta in znakovno posredovana človeštvu.

Humanistiko je spisal Aljaž Glaser .

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Popolnoma zgrešena inerpretacija, bolj mimo bi težko zablodil.
Nobene teologije zabave ni, nasprotno duh-sporočilo evangelijev je v
" »Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!«Seveda pa vsakdo lahko poljubno potvarja in naklada, v tem primeru bo skladno s svojim početjem "mrtev" itd

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.