Razpoke in tenzije sistema

Razpoke in tenzije sistema

Recenzija dogodka
27. 2. 2017 - 13:00
 / Kinobar

Jože Babič: Istim putem se ne vraćaj / Po isti poti se ne vračaj; Tri četrtine sonca; Veselica; Barva spomina; Sudar na paralelama / Trčenje na vzporednicah; Poslednja postaja; U sukobu / V spopadu. Kinoteka, Ljubljana, 15. - 25. feb. 2017. Foto: Nenad Jelesijević.

Filmski opus Jožeta Babiča v tem prispevku ni predmet analize, temveč močan generator pogleda na problematike, ki jih obravnava. Njegova avtorska gesta vztrajno in pogumno komentira stvarnost zatiranja, ki izhaja iz korupcije velike ideje o enakosti, ideje komunizma. Pogledali jo bomo iz offa časovnega zamika, ki v tem primeru le poudari, kako relativno je lahko pojmovanje preteklega.

Avtor se je v svojih filmih osredotočal na tukajšnji in zdajšnji trk med paradigmatskim iskalcem boljšega življenja in skorumpiranim sistemom, ki ga kakopak soustvarjajo posamezniki na pozicijah moči in pretežno tiha množica. Njegova urbana estetika ne izhaja le iz specifičnih mizanscen, ki za razliko od mnogih filmov narejenih v Sloveniji v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni ne temeljijo na literarnih podlagah, temveč izvira predvsem iz prepletov, spojev in razvez podob, ki nastajajo med montažo.

Stoletnica rojstva Jožeta Babiča je povod za kinotečno retrospektivo njegovih filmov. To dejstvo je pomemben ključ za razumevanje njihovega kritičnega konteksta. V času, ko so nastajali, so bili namreč kvečjemu prezrti oziroma odrinjeni na rob. Obtičali so na stranskem tiru distribucijskega sistema, podobno, kot je skupina povratnikov iz koncentracijskih taborišč obtičala "nikjer" med absurdnim čakanjem na vrnitev domov – v vagonu speljanem na stranski tir v filmu Tri četrtine sonca. Puljska zlata arena za najboljši jugoslovanski igrani film je tu le del ironije kanonizacije zavoljo brisanja širšega kritičnega učinka.

Zdaj so Babičevi filmi v filmskem muzeju, "na varnem". Dokument rasizma prej ali slej priroma v kakšen muzej. O rasizmu govorimo tudi zato, ker ta članek nastaja na 25. obletnico izbrisa. Neko različico izbrisa kot značilnega sindroma te družbe je namreč možno razbrati v marsikaterem Babičevem filmu. Pri tem ne gre toliko za razgaljenje udomačene potrebe po odpravi "tujkov" – te v filmu Po isti poti se ne vračaj "domačini" imenujejo Bizantinci, Cigani in Turki –, temveč za opozarjanje na sistemsko brisanje tistih, ki s svojo uporniško držo razgrinjajo ideološko korupcijo, ki temelji na zatiranju in izkoriščanju Drugega: Drugega, ki ga je treba nenehno in vztrajno na novo izumljati oziroma proizvajati.

Če je bilo že pred desetletji izkoriščanje delavcev z jugovzhoda Jugoslavije eden osnovnih tržnih mehanizmov lokalne ekonomije, so razmere danes nespremenjene. Menedžerske manipulacije s poceni južnjaško "delovno silo", ki jih izvrstno povzame omenjeni film, še danes povzročajo uničenje delavskih življenj, a tudi delavske upore kot v primeru s posli podjetja Vegrad. Po isti poti se ne vračaj nam omogoča pogled v nazaj, kjer zagledamo povsem kapitalistični model izkoriščanja delavcev sredi socializma, zato je zelo pomembna referenca, ko premišljujemo vsakokratno oblastniško paradigmo.

Babič je z zatiralsko avtoritarnostjo pogosto obračunaval skozi perspektivo nekdanjega partizana, ki v "boljšem jutri" naletava na velikanske eksistenčne ovire, saj njegova etična drža ni kompatibilna s kvazikolektivističnim družbenim modelom. V filmu Poslednja postaja se v tej zvezi dotakne tudi biznisa švercanja ljudi na Zahod, čez severno mejo jugoslovanskega raja. Z enkratnim kadriranjem prizora s kamionom, ki se naveže na prizor snemanja državnih zastav z uličnih drogov, je ustvaril – na filmu nasploh – redko videno performativno razsežnost neke akcije; v preblisku med montažnimi rezi jasno začutimo umazano naličje družbenega ustroja. Ta spoj realističnega kritičnega komentarja in abstrahirane filmske podobe je Babičeva posebnost.

Opolzkost meščanske paradigme znotraj nove socialistične dobe odražata filma Veselica in Trčenje na vzporednicah. Slednji se loteva tudi kritike dominacije moškega spola v takratnih poslovnih vodah, ki se bistveno ne razlikujejo od današnjih. Režija doseže kritični učinek brez enega samega neposrednega komentarja dinamične melodrame, ki je – tudi na ravni formalnega eksperimenta – eden izmed pomembnih prispevkov k lokalni različici modernistične filmske estetike.

Naj ob tem omenimo, da je v Babičevih filmih v primerjavi s filmi mnogih drugih režiserjev iz Slovenije opazen potentnejši učinek igre. Delal je sicer z vrhunskimi igralskimi zasedbami ex-yu prostora, produkcije pa so v nekaj primerih potekale izven Slovenije.

Umestiti filme Jožeta Babiča v imaginarni "slovenski" kontekst je vsekakor povsem narobe, sploh, ko pomislimo, da gre za po tihem cenzurirane stvaritve. Govorimo o tisti perfidni cenzuri brez na prvi pogled vidne prepovedi, ki je značilna za lokalno polje kulturne produkcije.

Babičevo rdečo nit, ki v jugoslovanskem kontekstu predvsem razodeva korupcijo ideje o družbi enakosti, morda lahko razumemo kot "posebno nišo" znotraj črnovalovske estetike, ne moremo pa je nikakor stlačiti v ozek kontekst "nacionalne kulture" neke province obdane z rezilno žico. Medtem ko ta stopnjuje represijo do neslutenih višin, mimogrede pa cenzurira poskus uprizarjanja svoje žičnate podobe na podelitvi Prešernovih nagrad, se Babičevi filmi znova izkazujejo za ultimativno sodobne. Sporočajo nam, da se tudi po koncu vojne le nadaljuje permanentna vojna z nekimi drugimi sredstvi in da je marsikaj tako, kot je bilo nekoč.

Na delu je že dolgo in še vedno "senzibilnost, ki izbira – zato da bi izključevala", kot je leta 1961 zapisal Michel Foucault. Iz otožnosti eksistence pa še vedno štrlijo tisti, ki so zmožni afirmacije življenja kot umetnosti, ki tako ali drugače kljubuje muzejski morbidnosti obstoječega.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.