Skrite nevarnosti

Skrite nevarnosti

Recenzija izdelka
3. 7. 2017 - 13:00
 / Kinobar

Naloga pravih alternativnih umetnikov je najbrž tudi to, da ljudi občasno vržejo iz udobja vsakdana in jih prestrašijo – da jim "dajo nevarnost". Če lahko rečemo, da je to glasbeno počel in še počne Iggy s svojimi The Stooges in je to filmsko morda počel Jarmusch s svojimi nekonvencionalnimi, pankovskimi prikazi vsakdanjega, bi ta spoj v filmu Gimme Danger moral prinesti impresivne rezultate.

Nenazadnje je Jarmuscheva filmska zgodovina nasploh zaznamovana z ljubeznijo do alternativne glasbe in je med drugim ovekovečila tudi obraze Joea Strummerja, Toma Waitsa, Neila Younga, Jacka Whitea in še mnogih, že dvakrat mimogrede tudi samega Iggyja Popa. Režiserjev ljubiteljski odnos se tokrat poleg tega denimo nakaže že v uvodnem kadru, v katerem Jarmuscha na kratko celo vidimo in slišimo, kar ni nobena novost, a kljub temu nakaže tendence po preseganju klasičnih dokumentarnih intervjujev. Na simbolni ravni se lahko tu postavi vprašanje, kako lahko avtor svojo prisotnost, torej svojo filmsko govorico iz igranih filmov, prenese v dokumentarec, a tokrat pravega odgovora ne dobimo zares, saj Jarmuscheve (fizične) prisotnosti v preostanku filma ni zaznati v želeni ali pričakovani meri.

Režiser pri pripovedovanju zgodbe benda, ki je po njegovih šaljivo-resnih uvodnih besedah "najboljši v zgodovini rock'n'rolla", ne nakazuje resnih ikonoklastičnih tendenc, temveč ustvari klasičen žanrski izdelek - gledljiv, informativen, zabaven, a večino časa tudi umetnostno neizstopajoč. Arhivske posnetke in "govoreče glave" v primernih trenutkih sicer opremlja še z naključnimi ali na izrečene besede vezanimi filmčki ter animacijami, a s slednjimi ne preseneti ali navduši, kot je denimo nedavno uspelo filmu Montage of Heck.

Namesto tega nalogo zabavanja občinstva načeloma prepušča protagonistom, torej večinoma Iggyju samemu, na katerega pa se je v tem smislu na srečo praktično vedno moč zanesti. Kljub glasbenim uspehom in popularnosti njegove pripovedi nikoli ne zapadejo na teritorij nostalgičnosti ali napuha, njegove begave svetlomodre oči pa se v vsakem trenutku še vedno zdijo usmerjene v neznano. Osnovno filmsko gorivo je tudi tu seveda še vedno pregled zgodovine legendarnega benda, pa četudi se Jarmusch pri tem uspe izogniti suhoparni linearnosti. Najprej so nam tako servirane podobe z začetka sedemdesetih, torej iz obdobja, ko je bend v vrtincu drog, sporov in splošne neorganiziranosti kljub relativni uspešnosti pred očmi sveta na odrih že razpadal. Šele nekaj minut kasneje, ko se odvrti tudi uvodna špica, pa smo spuščeni v spiralo zgodovinskega pregleda Iggyjevega odraščanja in spoznavanja z glasbo.

Ljubiteljem in poznavalcem Iggyjeve glasbe bo najbrž največ novega dal prav ta del, kjer glasbenik razlaga o vplivu, ki so ga nanj imele igrače, otroške TV oddaje in filmi ali pa življenje v prikolici. Film vsake toliko ponudi redko viden vpogled v um glasbenika in postreže z zanimivimi detajli o vsem znanih hitih, kot sta I Wanna Be Your Dog ali Search And Destroy. Vedno je zanimivo tudi poslušati o glasbi, ki je tvoje najljubše bende navdihovala – v tem primeru morda malce presenetljivo o The Who, Milesu Davisu in Jamesu Brownu – ali pa o glasbenikih, s katerimi je tvoj najljubši bend sodeloval, a postane prav v takšnih trenutkih površinskost in lahkotnost filmskega pregleda malce moteča. Prikazi Iggyjevih srečanj z Nico, Bowiejem pa tudi Warholom bi lahko služili osvetlitvi divje kulturne scene z začetka sedemdesetih, a so pogosto tako bežni in ohlapni, da v gledalcu pustijo več vprašanj kot odgovorov.

Pri tem se seveda poraja vprašanje, kako bi film izgledal in koliko bi trajal, če bi se poglabljal v vse male anekdote in prigode divjega benda, a bi morda vseeno veljalo pozornost tudi na račun izpustitve česa pomembnega preusmeriti k manj znanim, manj izpostavljenim elementom. Poleg obskurnosti, a tudi povednosti zgodb, povedanih v omenjenem filmu o Kurtu Cobainu,in poetičnosti Nicka Cava v filmu 20000 dni na Zemlji je morda dober tovrstni mainstream primer Scorsesejev film Živeti v stvarnem svetu, ki pa za prikaz Harrisonove spiritualnosti resda potrebuje tri ure in pol. Film Gimme Danger res ne prinese presenečenj oziroma nevarnosti, ki jo obljublja, kljub temu pa po zaslugi dinamičnosti montaže in tudi Jarmuschevega občutka za pripovedovanje izpade bolj gledljiv od večine vrstnikov.

Nad glasbenimi dokumentarci vedno visi tudi vprašanje, če bodo ob predstavitvi določenega izvajalca uspeli izpostaviti tudi širše poante in se dotakniti "večjih" vprašanj. V tej luči je morda zgovorno, da so The Stooges v divjih časih ponosno ostajali apolitični, družbena kritika ali vsaj komentar pa v filmu vendarle ne izostane povsem. Iggyja so namreč ob živce pogosto spravljali pohlepni šefi glasbenih založb, hipiji in manufakturni, znotraj industrije sestavljeni bendi. Prav Iggyjeva pristnost in edinstvenost je po drugi strani tudi tisto, kar njegovo pojavo ovija z magnetnim poljem. Njegovo glasbo so kritiki pogosto označevali za neokusno in dekadentno, Jarmusch pa se na srečo zaveda in v filmu vsaj malce nakaže, da je skoraj enako pomemben element persone Iggyja Popa tudi njegovo bizarno, dionizično vedenje na odru, začinjeno z ekscentričnim modnim stilom.

Kljub temu zavedanju pa gledalcu ostane malce grenak priokus, saj film s svojim prikazom niti ne skuša zajeti divjosti Iggyjevega duha, temveč k temu pristopa premišljeno, nadzorovano in večinoma zelo neposredno. Iggy sam na neki točki izjavi, da je "glasba življenje, življenje pa ni posel", da bi tovrstno miselnost bolje osvetlil in razložil, pa bi film moral hkrati biti bolj oseben in idiosinkratski ter družbeno zgovoren. Fani The Stooges bodo kljub pomanjkanju pretresljivih novih odkritij najbrž s filmom kot posvetilom zadovoljni, fani Jarmuscha pa se bodo najbrž še naprej igrali z vprašanji o možnosti prenašanja Patersonove poetične simbolike ali mitske atmosfere Mrtveca na dokumentarni nivo.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.