Dimenzije

Iberski polotok se vzdolž Pirenejev odcepi od evropske celine, razlog neznan, in odpluje. Nekaj ljudem in psom v Španiji in na Portugalskem se v istem času zgodijo mitske dimenzije, razlog prav tako neznan, in ni videti, da bi bile njihove intimne usode povezane z geopolitičnimi ambicijami novonastalega otoka. Roman Joseja Saramaga z naslovom Kameni splav kljub takšnim vsebinskim predispozicijam ni docela distopični roman, ni magični roman, ni realistični roman, čeprav morda vendarle od vseh naštetih najbolj prav realističen. Saramago partikularne usode nekaj ljudi osmisli skozi popolni nesmisel, ki se dogaja njihovi deželi.

Odcepljeni otok je sprožil nekaj pričakovanih odzivov in nekaj nepričakovanih daljnosežnih socialnih posledic. Premožni so se odselili, razlog neznan, turisti so zbežali. Otok se premika in grozi trk z otočjem Azori, kar katalizira množične selitve prebivalstva. Ljudem se utrga, političnim vrhovom pa še bolj. Ne samo Iberijci, tudi preostala Evropa reagira živčno in nepredvidljivo. Mi smo Iberijci, vsi smo Iberijci, tuli mladina in razbija in pleni in trgovci nad razbitimi izložbami vijejo roke, okej, vsi ste Iberijci, ampak kaj smo mi krivi?! Otok ima svojo voljo, zna nepričakovano spremeniti smer, razlog neznan, in se izogniti trku. Geografija skratka naredi vse, da ji človeška logika ne more parirati.

Saramago si da veliko opraviti z zemeljskimi spremembami dežele in vtisi, ki jih ti puščajo na življenjih ljudi. Lokalizmi se niso spremenili, pa vendar je vse drugače – ampak zaradi globalnih posledic ali vsaj namišljenih geopolitičnih atributov, ki bi jih lahko imel odcepljeni otok, ne pa zato, ker bi ljudje v vsakdanjem funkcioniranju neposredno opazili, da se kaj čudnega dogaja. Še več, ko Iberski otok začne sredi oceana rotirati, prebivalci sicer načeloma razumejo, kaj se dogaja, jutranje sonce pa vendarle pričakujejo v tistem oknu, ki ga sprejme od vekomaj.

A pri Saramagu se vendar vse vrti okoli človeka! Navadnega človeka, ki, ko ga približno spoznamo, nikoli ni niti najmanj navaden. V kompleksno paradigmo geografskega in socialnega so postavljeni nosilci mitičnega, ki ne vejo, zakaj so to postali in kako naj združijo svoje nove atribute z blodečo usodo Iberskega polotoka. Ostareli lekarnar čuti tresenje tal. Nekemu učitelja sledi jata tisočerih škorcev. Portugalec prime skalo, težjo od sebe, in jo zaluča daleč v morje. Zelo daleč, predaleč. Mlada ženska zariše črto v pesek z brestovo vejo in te črte ne morejo zbrisati ne ona, ne veter, ne voda. Zrela ženska je razpletla kos oblačila in napravila ogromen kup volne, neproporcionalno gmoto modre mehkobe. Tako in drugače se med sabo srečajo, spoznajo, dokončno jih v skupino poveže pes, ki mu iz gobca moli košček modre volne in prihaja iz vasi nelajajočih psov, ki so utihnili ob odcepu polotoka od Evrope.

Združeni sklenejo, da njihovo življenje osmišlja prav novonastala skupnost. Po dva in dva se zaljubijo v še ožje skupnosti, stari lekarnar se naveže na psa. Odpotujejo na Pireneje, ker si želijo videti, kako so ostali brez svoje francoske polovice, osnujejo nekakšno ekonomijo potujočih prodajalcev oblek, da preživijo, pa saj ne potrebujejo veliko. Opisi njihovega življenja so dolgi in potrpežljivi, njihov vsakdan je miren in v popolnem nasprotju s tempom Iberskega polotoka.

Roman je izšel leta 1986, ki je bilo leto vstopa pisateljeve rodne Portugalske in sosednje Španije v Evropsko unijo. Saramago polotok fizično loči od območja, s katerim se je prav takrat politično-ekonomsko tesno povezal. Odveč so spekulacije, ali je s tem hotel na neki način preizprašati, kaj bo deželama prinesla evropska prihodnost; “... o pomenu te geste bi dvomil samo tepec, a bi moral biti res zelo trčen, da bi je ne razbral”, pravi Saramago v romanu. Avtorjevo norčevanje iz geopolitike mestoma doseže komične učinke. Ko namreč Iberijci izplujejo, je naslednji logični korak, da bodo nekam pripluli, in Američani jih imajo tako rekoč že za novopridruženo ozemlje. Oblikovanje kriznih vlad, medijska histerija, nagovarjanje ljudi in destruktivna moč ljudstva so v takšni ali drugačni obliki že videni pojavi evropske politike, ki ji Saramagovo romaneskno ogledalo prav gotovo povzroča oteženo požiranje sline.

“Umre človek in kaj potem,” pravi Saramago in lekarnar premine. Družba ga pokoplje v njegovi domači vasi. Polotok potuje, otroci so na poti, Evropa se počasi utirja in roman se sklene.