Linije časti

Linije časti

Recenzija izdelka

Med prezrtimi izidi prejšnjega leta se je med drugim znašel tudi roman Čast turške pisateljice Elif Shafak, ki ga je prevedla Barbara Skubic, izšel pa je pri založbi Sanje. Elif Shafak je pisateljica, ki svoj čas deli med Arizono in Istanbulom. Svetovno javnost je opozorila nase po izidu romana Pankrt iz Istanbula. Zaradi domnevne “protiturškosti” romana se je namreč znašla na sodišču, s čimer se je pridružila še nekaterim drugim turškim piscem, ki so se zaradi protiturške vsebine znašli na sodišču, kot recimo Orhan Pamuk.

Tretjeosebni vsevedni pripovedovalec večinoma koherentno slika podobo turško-kurdske izseljenske družine, ki se je v iskanju boljšega jutri odpravila v London. V ozadju tega pa živijo duhovi polpreteklega življenja, ki so ga pustili za sabo. Celotno dogajanje je osredinjeno okrog družinske tragedije, bralec pa ga doživlja večplastno prav zaradi uporabe različnih perspektiv in časov. Konflikt med ženo Pembe in njenim možem Ademom je bralcu predstavljen z vidika Pembinega otroštva in odraščanja v kurdski vasi, obremenjenosti z materino neuresničeno željo po sinu. Na podoben način je konflikt predstavljen z vidika Ademovega otroštva, zaznamovanega z očetovim alkoholizmom in materinim nenadnim odhodom. Ni namreč samoumevno, da sta končala skupaj v zakonskem stanu in v njem ne uživala.

Medtem ko se starša vse bolj razhajata v želji, da bi se zbližala, njuni otroci zrastejo in se identificirajo s povsem drugačno kulturo od turške, iz katere so izšli. Iskender, ki ga je mati vedno ščitila bolj kot druge, pristane v svetu islamskega ekstremizma na eni strani in neonacizma londonske družbe na drugi. Esme [ezme] najstniško išče svoj prostor pod soncem kot pisateljica, kar je glede na Esmino kulturno ozadje do neke mere avtobiografski moment same avtorice. Yunus, čeprav še rosno mlad, se pridruži skvoterjem. Kot neke vrste pisma iz tujine in drugega časa se oglaša tudi Pembina sestra dvojčica Džamila, ki živi nekje na prehodu v kurdski del Turčije. Vse te različne perspektive poleg družinskih vezi povezuje vprašanje časti.

V vzhodnem svetu, ki je dosledno predstavljen predvsem prek otroških spominov dvojčic Pembe in Džamile, je čast nekaj, kar je prirojeno vsakemu človeku. Njegova dolžnost je, da tako kot se je časten rodil, časten tudi umre. Njen protipol je sramota. Časten človek živi in umre mirno, medtem ko se, če parafraziram roman, osramočen človek posuši kakor suho sadje, dokler se povsem ne zmanjša in naposled izgine. Adem ne propade zaradi kockanja kot takega, ampak zato, ker naposled po nekaj pismih brez odgovora ugotovi, da je ostal sam in da nihče več ne verjame vanj.

Na drugi strani je Džamila: njena čistost se kaže že prek poklica, ki ga opravlja, babištva. Edina pokaže zavedanje tanke meje med častjo in sramoto, saj ju zazna ob vsakem rojstvu, ker je tista, ki otroka dobesedno potegne v življenje. To zavedanje pokaže s kratkim opravičilom Alahu, ker je s svojim delom zopet globoko posegla v njegove načrte in jo imajo ljudje zato za njemu enako.

Ampak ker Džamila umre na povsem banalen način, avtorica očitno nakaže, da Džamilino vdajanje v usodo in pasivnost nista pravi način za ohranitev časti. Na trivialen način je povzdignjen Iskender, morilec iz časti, ki ga dvajset let preganja spomin na mamo Pembe, ki jo je ubil. Ni mu dano posušiti se in izginiti v nič, tako kot vsem njegovim sorodnikom, ki so izgubili čast. V njemu je preveč življenjske sle, ki ga sili živeti naprej. Sprva si najde uteho v znašanju nad nadzorniki, šele nekoliko drugačen Zišan pa ga usmeri v drugo smer. Treba je živeti naprej in si pridobiti nazaj čast. Zato ob izpustu ni več poln gneva in je trdno odločen, da se bo s silo maščeval vsem, ki so se mu kdaj izneverili. Zdaj je poln upanja in se je pripravljen naučiti vseh podrobnosti o Grenlandiji, da bi ustregel Esmini želji, ki noče, da bi njeni hčerki izvedeli, da je bil v zaporu. Oddaljenost in netipičnost Grenlandije že sami po sebi pojasnjujeta hčerkam, zakaj nista strica spoznali že prej.

Uresničijo se napovedi starke, ki je določila njegovo ime, da bo šele pozno dozorel. Tretjeosebni pripovedovalci v poglavjih, ki se nanašajo na starejše dogodke, delujejo nekoliko meditativno, saj se pojavijo dvakrat, kot dejanski dogodek in kasneje, v aktualnosti, kot odmev nekih polpreteklih časov. Ti so prisotni tudi v opisih bivališč priseljencev in v opisu njihovih navad, ki veliko doprinesejo k ustvarjanju verjetnosti celotne zgodbe romana. Prav tako pa je to verjetno povezano tudi s tem, da je Shafak iz turške družine, ki je živela najprej v Madridu, potem pa v Ammanu, prestolnici Jordanije, in je zato tradicijo nadaljevala na drugačne načine, kot bi to počela sicer. Ko se zgodba odvija v starejših obdobjih, deluje poduhovljeno, skrivnostno, medtem ko je sodobnost racionalna, brez posluha in milosti do tistih, ki hitremu tempu velemesta, kakršno je London, ne morejo slediti.

Prav zaradi vseh teh kvalitet romana in nepričakovano pričakovanega konca so še toliko bolj vidne pomanjkljivosti, ki se pojavljajo skozi celotno pripoved, predvsem pri opisovanju vezi med starši in otroci. Pembe se kljub materinski vlogi zdi enak otrok kot njeni otroci, saj ne opazi njihovega spornega obnašanja, ki očitno presega pubertetniške ekscese. Prav tako se roman izogne perečemu kurdskemu vprašanju, čeprav se ga na različne načine dotika – Pembe in Džamila sta Kurdinji po rodu, Iskender in Esme še govorita kurdsko, medtem ko najmlajši Yunus, rojen v Londonu, ne pozna niti besede. Džamila, ki živi nekje na območju turško-kurdskega konflikta, se izogne konfliktu rekoč, da je babica in preveč dragocena obema stranema, da bi jo ubili.

Iz svojevrstne magično-realistične predpostavke začetka, v katerem je govora o džinih, angelu smrti Azraelu, o različnih obredih, se delo izteče v zahtevno dilemo hčerke Esme. V luči mističnega začetka, skrivnostnih sil narave, usode, se zdi konec preveč vsakdanji. Izkušen bralec si bo zato postavil vprašanje, ali je roman sploh dokončan, manj zahtevnejši pa, ali je nadaljevanje že v delu. Tudi to je nekaj.

O časti je brala vajenka Anja. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.