Mati nas pretepa | Radio Študent

Mati nas pretepa

Recenzija izdelka

Ali se še spomnite Egona, dvanajstletnega fantiča iz Mazzinijevega romana Kralj ropotajočih duhov? Z njim se je skušal Miha Mazzini, kot prizna v uvodu, pomiriti predvsem s svojim lastnim obdobjem odraščanja in svojimi lastnimi duhovi: vanj so se naselili tudi zahvaljujoč življenju z versko blazno babico in nevrotično materjo. Ta je svojega otroka kar naprej opominjala, da je z njim nekaj narobe, da je bolan, da sta revna in da naj zato od življenja ne pričakuje preveč. Zveni znano? Ne? No, danes vam bomo v gostilnici Pri molju postregli z izpopolnjeno, še bolj skrajno verzijo takšnega scenarija. Nastala je izpod peresa ruskega pisatelja Pavla Sanajeva, prav tako avtobiografsko.

Sanajev je svoj roman Pokopljite me za šprajc napisal pri šestindvajsetih letih, da bi prek terapevtskega pisanja predelal travmatično otroštvo. Pripovedovalec romana je osemletni deček Saša, ki živi pri nori babici in pasivnem dedku. Naslov romana je povzet po naslovu enega izmed poglavij knjige in lepo strne razsežnosti psihičnega nasilja, ki ga je bil otrok deležen: babica namreč poleg vseh zmerljivk, s katerimi ga obklada, svojega vnuka rada straši, da bo do šestnajstega leta umrl. Deček tako razmišlja – imejte v mislih, da je star osem let - da bi želel biti pokopan za šprajcem, se pravi za podpornikom, od koder bi lahko videl svojo mamo. Z njo se srečuje le na občasnih srečanjih, ki se na koncu po babičini zaslugi končajo s srditimi prepiri in ščuvanjem vnuka proti mami.

Srečanja z materjo so opisana kot edini svetli trenutku v fantkovem življenju, toda le, ko babice ni v bližini. Takrat si z mamo upa spregovoriti odkrito in ji iskreno izkazati svojo navezanost nanjo. Če v prvih poglavjih odnos z njo spremljamo skozi prizmo babičinih interpretacij, ki otroku govori, da ga je grda mama zapustila in odšla z novim partnerjem, za katerega ravno tako ne najde lepe besede, se sčasoma pred bralcem razkriva drugačna zgodba: babica in dedek sta nekega dne otroka enostavno odpeljala in odtlej je živel pri njiju. Ključni preobrat v knjigi se zgodi, ko se mama s pomočjo svojega partnerja odloči za zelo tvegano potezo: svojega sina si bo vzela nazaj. Očitno postane, da se je mama svojih staršev tako bala, da je pustila, da ji vzamejo tudi tisto, kar je bilo v resnici samo njeno. Resnična zmagovalka knjige je, poleg avtorja, ki jo je napisal, pravzaprav Saševa mama, ki se je morala zato, da bi prišla do svojega sina, soočiti z lastnimi travmami in strahovi ter se končno upreti svojim staršem.

Roman je v Rusiji ob izidu postal velik hit, precej odzivov pa je bilo mogoče zaslediti tudi na slovenskih spletnih straneh. Večina jih ne pozabi omeniti komičnega elementa knjige, ki ga ustvari otroška perspektiva. Slednja omogoči, da je precej žalostna vsebina opisana s primerno distanco, vsi zlobni liki iz Saševega otroštva pa se zazdijo groteskni. Tudi opis na platnicah slovenske izdaje obljublja „homersko smešno“ branje. Ker so okusi različni, se vam lahko zgodi, da se vam komična razsežnost romana ne bo razkrila, ali pa se bo to zgodilo zelo redko, tako kot se je to zgodilo avtorici danih vrstic. Namesto da bi roman brala, kot je s tehniko pisanja sugeriral sam avtor, s primernim čustvenim odmikom, je pričela knjigo brati smrtno resno. Pri tem jo je v oči zbodlo zlasti obnašanje odraslih v otrokovi okolici: ko ga obiskujejo zdravniki, ki jih babica prepričuje, da je otrok bolan, ti za njo enostavno ponavljajo diagnozo in mu predpisujejo vedno nova zdravila. Ko babica otroka odpelje v zdravilišče, vlogo dežurnih sadistk prevzamejo medicinske sestre. Precej pasivno se odzivajo tudi učiteljice v šoli. In če bi eno noro babico še lahko razumeli, je težje oprostiti vedenje odraslih v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah, ki situacijo depriviligiranega otroka izkoristijo za zdravljenje lastnih kompleksov.

Če vam je torej blizu Mazzini, preberite še Sanajeva. In obratno: če vam je blizu tema, ki se je je lotil Sanajev, berite Mazzinija. Pri njem se je namreč nabralo zadosti materiala, da je travme svojega odraščanja popisal še v romanu Otroštvo. Skorajda srhljiva je tudi strukturno-arhetipska oblika obeh zgodb: v obeh primerih avtorja opisujeta odraščanje v socialističnem okolju in obakrat je mogoče zaslediti motiv navdušenja nad tehnološkim napredkom: medtem ko je Egonovo mladostno hrepenenje osredotočeno na željo po gramofonu, se malemu Saši resnično zasvetijo oči šele proti koncu knjige, ko dedek domov prinese kasetofon. V knjigi je skrbno izpostavljeno, da ta ni bil proizvod kakšne sovjetske firme, temveč je bil Philipsov. In, kar je najpomembnejše, tako Mazzini kot Sanajev priznavata, da najhujših epizod svojih življenj nista vključila v knjigo ... Nam pa ostane spoznanje, da imajo ljudje po svetu zelo podobne probleme.

Tokratno kosilo je zakuhala Zala Pavšič.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.