Mercier in Camier

Na prelomu iz novembra v december, ravno v času vrveža Slovenskega knjižnega sejma, je pri založbi Beletrina izšel roman Mercier in Camier Samuela Becketta v prevodu Jane Pavlič. Gre za prvi roman, ki ga je Beckett napisal v francoščini, takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kot neke vrste prozno delo ustvarjalnega 'medobdobja' v gradaciji od Murphyja h Godotu je bilo delo s strani bralcev pogosto prezrto, čeprav precej nazorno predstavlja tako logično stopničko na ustvarjalni poti avtorja kot tudi ostro prelomnico med njegovim zgodnejšim in zrelim ustvarjanjem.

Samo zgodbo, če jo tako sploh lahko imenujemo, je iz dveh razlogov izjemno težko razbrati; prvi problem se kaže v izrazitem minimalizmu, kjer avtor tekst olupi vse nepotrebne navlake in včasih tudi vitalnih informacij. Z druge strani nam stoji nasproti literarni modernizem, katerega reprezentativen avtor je Beckett sam, ki v luči novih, tudi interdisciplinarnih pristopov k literaturi tekst dekontekstualizira ali prestavi iz polja zgolj literarne teorije v stičišče več pogledov in pristopov. Ob nekaj nazornih primerov se bomo obregnili tudi sami v naslednjih minutah.

Če se vrnemo k fabuli; kot je bilo rečeno, jo je težko razbrati oz. razložiti. Ni dogajanja v klasičnem smislu, še redkeje je zaznati namen in smisel 'sporočilne' funkcije kot take. Uvoda ni, ampak je bralec postavljen in medias res v sanjsko izkrivljeno okolje, podobno Gogi. Ni zapleta, vrha in razpleta, ampak samo nekaj sekvenc peripetij. Naslovna junaka se odpravita na pot. Ni jasno, kam, in ni jasno, zakaj. Dobita se na neznanem trgu neznanega mesta, kjer se nekajkrat precej komično zgrešita, a se naposled najdeta. Ni jasno, kdo v resnici sta, niti kam sta namenjena, ne s čim se ukvarjata. Na trenutek je nakazano, da bi naj Camier bil zasebni detektiv, a je njegova naloga ravno tako nejasna, odeta v meglo.

Kar se odvije v nadaljevanju, je nizanje izrazito komičnih in na momente nesmiselnih dialogov, ki zvenijo prej kot dva ločena monologa, ki ju dve osebi enostavno drdrata istočasno. Vseskozi ni najbolj jasno, ali gre pri Mercieru in Camieru za eno osebo, utelešeno v dveh telesih. Kakor se osebi zgrešita med fizičnim iskanjem svojega nasprotnega pola, se zgrešita tudi med kasnejšo interakcijo. V vsej temačnosti in na trenutke pošastni ukrivljenosti, ki se ovije okoli romana, je ravno dialog in karikatura naslovnih likov tisto, kar ponuja vse prepotreben komični ventil za sproščanje pritiska. Na koncu tudi ni jasno, ali sta Mercier in Camier sploh uspela priti, kamor sta želela, ali pa je njuna pot bila samo neskončna hoja na mestu na tekočem traku.

Romanu Mercier in Camier je tudi zaradi teženja k minimalizmu na videz odvzet kontekst. Beckett je, v nasprotju z Jamesom Joycem, ubral ravno nasprotno pot enciklopedičnosti in teženju k obseganju in preseganju kar se da širokega spektra. Beckett se, kot trdi tudi Dolar, trudi svoj izraz poenostaviti, ga mogoče celo odrešiti stila. Včasih so stavki naglo pretrgani, s čimer jim je odvzeta ključna informacija, s katero bi uspešno razvozlali kodirano besedilo. Po drugi strani pa se je nemogoče upreti vtisu, da je zaradi avtorjevega mojstrstva velika moč ravno v neizgovorjenem.

Avtor se je ravno zaradi tendence k minimalizmu odločil za selitev svojega figurativnega pisateljskega doma v francoščino. Na ta način naj ne bi bil žrtev spon predobrega poznavanja materinega jezika. Zadostno, a ne perfektno znanje francoščine naj bi mu zagotavljalo tendenco k strnjenosti svojega pisateljskega izraza.

Sicer je roman prežet z dvojnostmi, ki to pravzaprav niso: Mercier in Camier, ki sta par in ena oseba naenkrat; sam roman, ki je minimalističen, pa obenem vsebuje polno aluzij na vice in Dantejevo Božansko komedijo; akontekstualen sestavek, ki je obenem sam po sebi simbol za absurd in morda nihilizem.

Avtobiografsko roman predstavlja pomembno prelomnico v avtorjevem ustvarjanju. Namreč, francosko poimenovana naslovna junaka se nahajata v nekako ukrivljenem, temačnem Dublinu, iz katerega se odpravljata na pot, ki nima konca. Prav tako se znebita prevelikega karirastega dežnega plašča, po katerem je Beckett sicer bil znan. S tem je simbolično prekinil stik z okoljem, v katerem se sicer že nekaj časa ni nahajal.

Beckett je z Mercierjem in Camierjem tako pričel svoj odmik od Joyceove zapuščine in ubral povsem svojo pot, ki jo najbolje orisuje krčevitost izraza, ki pa za razliko od ekspresionističnih predhodnikov ne kulminira v kriku, ampak ostane kot krč, ki se razvije v nekakšen 'ler' v vicah, v neskončno stanje potovanja. Skozi celoten potek romana, dialogov in naracije nas preveva občutek inertnosti, nujnosti predstavljenega stanja in nezmožnosti premika iz paradoksalnega stanja katatoničnosti in hiperaktivnosti v enem. Kakor ko v sanjah želimo ubežati pošastnosti teme ali kakšni drugi strahotni utelešenosti neželenega. Skratka, Mercier in Camier se bolj kot bere sanja.