Primer: Daoud | Radio Študent

Primer: Daoud

Recenzija izdelka
21. 3. 2017 - 13:00

Pisanje s strani antagonista ni neznanka za udeležence delavnic kreativnega pisanja. Pri tem gre zgolj za vajo v preskoku misli, redkokdaj pa za resni literarni poskus. Toda primer tega je prav roman Primer: Meursault alžirskega pisatelja Kamela Daouda. Javnost ga je privzela kot roman z druge strani romana Tujec, iz perspektive nesrečnega Arabca brez imena, ki ga Camusev junak pavšalno poimenuje Petek, ker ga na ta dan ubije. Vendar se prav s tako pavšalno oznako prekrije to, kar dela roman izjemen in vreden samostojnega branja, brez vsakršnih vzporejanj s Tujcem.

Glavni lik romana ni Arabec, vsaj ne ta, ki ga je Meursault ubil, ampak njegov brat Harun. Je drugi, mlajši sin stražarja, ki je zapustil svojo družino. Harun je že kot deček postal glava družine, saj je kmalu po očetovem odhodu v sumljivih okoliščinah umrl njegov brat Musa. Bistveno vlogo pa odigra tudi njegova mati, ki se sicer ne pojavi neposredno v sedanjosti glavnega lika, ampak posredno, kot nekakšno transcendentno bitje, na kar aludira že njen zapis v romanu. Vedno je omenjena kot mati z velikim M-jem. Roman je v enaki ali celo večji meri kot s Tujcem zaznamovan prav z odnosom, ki ga je Harunova mati vzpostavila do njega po tragični izgubi prvega sina in odhodu moža. Zato tudi preveliko vzporejanje s Tujcem odpade.

Njun odnos lahko interpretiramo zgolj kot odnos med materjo in sinom, zaradi konteksta Daoudovega romana pa je primerna oznaka matere in Haruna kot domorodcev in Mersaulta kot kolonialista. Pri tem se opiram predvsem na Daoudovo trditev iz časnika New Yorker, da se je Tujec v Alžiriji bral kot kolonialni roman, torej roman kolonialne države o kolonizirani deželi. Četudi pride med pripovedjo do preloma s kolonialno oblastjo Francije, ostaja nova, domorodna oblast enako odtujena od svojega ljudstva. Harun in njegova mati v raziskovanju smrti brata oziroma sina namreč vseeno ostajata zgolj »pomilovanja vredna domorodca, ki nista ničesar prebrala in vse pretrpela«.

Kar omogoča tako poglobljen pogled v ta odnos, je prepričljiva uporaba prvoosebnega pripovedovalca. Glavni lik Harun je prvoosebni pripovedovalec teksta, ki bralca vseskozi nagovarja kot študenta, ki si zapisuje Harunovo življenjsko zgodbo. V teh nagovorih je pripovedovalčev jezik slogovno bolj pogovoren, kar gre verjetno pripisati okoliščinam okvirne zgodbe. Drugi dialog, ki ga pripovedovalec ustvari, je dialog z izvornim delom. Prisotni so očitni citati, tisto, kar vleče celotno pripoved naprej, pa so številne aluzije, subtilni namigi na izvorni tekst. Kot primer takšnega začetka navajam citat, v katerem glavni lik pravi: »Danes je Mama še vedno živa.« To bralca spomni na Camusev incipit: »Mama je danes umrla.« K temu pa je nujno dodati, da kljub temu Daoud oziroma glavni lik romana ne napada Camusa, ampak Meursaulta, ker je v Daoudovem romanu pisec izvornega teksta Meursault, in ne Camus.

Kot izvorni tekst, incipit, ki je dodatno spodbudil Harunovo jezo nad brezizhodno situacijo ugotavljanja okoliščin bratove smrti, je naveden roman, ki ga je napisal Meursault po vrnitvi iz zapora. Naslov teksta je Drugi, in četudi se kot bralci zavedamo, da gre za Camusev kultni roman Tujec, postavi drugačen naslov Daoudov roman v drugačno perspektivo. Naslov namreč odpira dve vprašanji - kdo je Drugi in kdo je Tujec. Harun je Drugi na več ravneh. Je drugi sin in ob smrti svojega brata tako rekoč deček, s katerim si mati ne more pomagati. Prav tako je drugi glede na kolonialno družbo pred alžirsko osamosvojitvijo, ker je Arabec, po osamosvojitvi pa zato, ker je ostal neopredeljen – ni se udeležil vojne.

Iz neopredeljenosti pa izhaja občutek nepripadnosti. S tem se kaže odgovor na drugi del vprašanja, kdo je tujec – spet je to Harun. Njegova tujost pa ni enaka tujosti Camusevega romana. Tujec ni zato, ker ugotavlja in premišljuje o ničevosti življenja in obstoja. Harun je tujec, ker ga mati ne prepoznava kot njega, ampak kot nadomestek za Muso, saj ga celo oblači v njegova oblačila. Prav tako je tujec, ker se v družbi ne znajde in zato ne živi v njej, ampak na njenem robu. Nenazadnje pa je Harun tujec tudi samemu sebi, saj zaradi specifike svoje družinske in socialne situacije ni nikoli postal kaj več od tega, kar mu namenja njegov priimek - uled el asas, sin čuvaja, ki čuva spomin na svojega brata, ker bo ta sicer odšel v pozabo, izginil, tako kot je izginil iz vseh častnikov ob svoji smrti.

Pod črto so torej vsa vzporejanja, ki Daoudov roman interpretirajo zgolj kot drugo plat Camusevega teksta, premalo natančna. Roman ima sicer karakteristike odgovora postkolonialne teorije, toda osredinjenje zgolj okrog tega prikrije druge kvalitete romana. Roman namreč ne odgovarja direktno na izvorni tekst, ampak ga zgolj osvetljuje z druge perspektive, perspektive, ki je bila do sedaj utišana, v prihodnje pa že ne bo več. Roman ne želi šokirati, ampak izpovedati nekaj, kar ni imelo priložnosti biti slišano.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentarji

navdušena nad zapisanim! v kritikah, ki roman zgolj postavijo kot nasprotje tujcu, se namreč žal spet ujame prav ta ista evropocentričnost, ki naj bi jo po besedah teh istih kritik roman izpodbijal

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.