THE PALM-WINE DRINKARD AND HIS DEAD PALM-WINE TAPSTER IN THE DEADS' TOWN

THE PALM-WINE DRINKARD AND HIS DEAD PALM-WINE TAPSTER IN THE DEADS' TOWN

Recenzija izdelka

Prva knjiga oboževanega in hkrati osovraženega nigerijskega pisatelja Amosa Tutuole je ob izidu leta 1952 razburkala javnost. Nekateri kritiki so ga takoj vzljubili in povzdignili v slavo zaradi vpletenosti pripovedništva, svojevrstne uporabe angleščine in odmika od literarne tradicije razvoja glavnega lika. Drugi so njegovemu delu odrekli literarno vrednost na podlagi podobnih potez, le da je njihova razlaga utemeljevala te poteze kot izražanje stereotipa o primitivnosti Afričanov. Knjigo, že od 1954 prevedeno v hrvaščino in od leta 2008 tudi v slovenščino kot Pivec palmovega vina, je vredno brati v izvirniku.

Čemu namreč? Že na prvi strani primerjave našega prevoda z izvirnikom ugotovimo, da je cel odstavek izpuščen. Pisateljeva največja posebnost in hkrati prednost je nenavadna angleščina, ki se ob prevodu izgubi. Že v naslovu se pojavi napačno napisana beseda drunkard s črko i. V knjigi so povedi sestavljene iz razmeroma preprostih stavkov, vrstni red besed ni nujno ustrezen, uporablja tudi jorubske besede. Velikokrat nas pripovedovalec naslavlja in razlaga dogajanje, kot da bi se ravnokar srečali na ulici. Uporaba neslovničnega jezika nas še globlje posadi v pripovedništvo, kjer konvencionalna pravila jezika in sveta ne veljajo več. Prevajalka Miriam Drev ne sledi niti uporabi istih zaimkov, kaj šele skladnji stavkov. Kaj se dogaja naprej, ni več važno, ker nad slovenskim prevodom obupamo tukaj in zdaj.

Avtorjevo življenje gre na kratko takole: rodil se je 1920 v Abeokuti v Nigeriji kmetovalcu kakava. Obiskoval je več različnih šol, v katerih je zmeraj blestel, vendar je zaradi pomanjkanja financ in smrti očeta šolanje zaključil pri 19. letih. Izučil se je za kovača in do konca druge svetovne vojne iskal svoje mesto v tem poklicu. Kasneje, v času nastanka te knjige, je bil zaposlen kot državni uslužbenec. Kmalu za tem pa vse do upokojitve pri Nigerian Broadcasting Company. Od 50. let 20. stoletja naprej je pisal.

The Palm Wine Drinkard, prvenec in uspešnica Amosa Tutuole, se začne že veliko pred svojim izidom. Tudi dolgo pred rojstvom Tutuole, v magičnem svetu pripovedk izročila Yoruba. Ljudje so ločeni geografsko, politično in versko, vendar jih preko jezika, navad, religije in izročila povezuje sicer neenovita jorubska kultura. Njihov metafizični svet se ne podreja rigidnemu ustroju realnega sveta z zakoni gravitacije, razsežnosti dimenzij in časa. Slednji je vse prej kot linearen, dobimo celo občutek, da smo v brezčasnosti. Jasno je, ali je dan ali noč, ponekod je določeno tudi trajanje. Vendar to ne daje nobenega vtisa o poteku zgodbe, ki daje enako pomembnost trajanju enega dopoldneva in enega leta.

Težavnost razumevanja ustne tradicije nastopi ob ugotovitvi, da pred prihodom kolonizatorjev zgodbe niso bile zapisane. Po prihodu pa so se močno spremenile. To ne pomeni, da literatura ni obstajala, kvečjemu le, da je bila plastična in prilagodljiva.

Amos Tutuola se v svojih delih močno opira na tradicijo ustnega izročila Jorubov in šele s tovrstnimi deli dobimo vpogled v pripovedniško mojstrstvo. Avtor črpa iz tradicije, hkrati pa ni imun na moderne vplive. Tako nam na primer sredi zgodbe pove, da se je spremenil v ptiča, ki bi mu po slovensko rekli vrabec. Pri tem pokaže folklorno uporabo žužuja, magičnega uroka zahodnoafriškega čarovništva, in kako je prihod tujcev vplival na poimenovanje ptice. Zapakirano v svojevrsten slog povezovanja tradicionalnega z novim obeta čudaško izkušnjo.

Naš junak je strasten pivec palmovega vina. Nekega dne njegov osebni točaj pade s palme v smrt in od takrat naprej ni vina in ne prijateljev, ki bi ga pili z njim. Junak se tako napoti iskat svojega točaja, ki živi v mestu mrtvih, in na poti skozi goščavo se mu zgodi toliko neverjetnih reči, o katerih tu ni časa govoriti. Tudi sam ponekod pravi tako. Vse se močno zavleče, vmes se poroči in zaplete s še in še stvori. Točaja naposled najde, vendar ta ne more nazaj k živim. Tako se po mnogih, premnogih letih vrne v rodno vas, bogatejši za čarobno jajce.

Nobelovec Wole Soyinka v predgovoru k angleški izdaji leta 2014 zapiše, da je »Tutuola ustvaril svoj žanr, postavil svoja pravila in očaral vedno številčnejše privržence«. V njegovih delih jorubske pripovedke dobivajo novo formo in smisel. Mnogi ga uvrščajo v magični realizem, čeprav je pisal, še preden je Marquez postal sinonim za ta žanr. Pustolovščina junaka in pripovedovalca je podobna Don Kihotu, če bi se ta prav zares boril z mlini na veter. Ampak zgolj zato, da si lažje predstavljamo – v resnici je daleč od magičnega realizma in še dlje od Don Kihota.

Narativna struktura Pivca palmovega vina je sestavljena iz epizod dogodkov, ki so med seboj skoraj popolnoma ločeni, nepovezani in naključni. Povezuje jih pripovedovalec, o katerem vemo bore malo. Še pravega imena ne. O sebi pove le, da je »Father of gods who could do anything in this world«. Vemo le, da je naš junak strašno žejen palmovega vina. Celotno knjigo tako nekaj iščemo in se približujemo temu cilju, čeprav v resnici ni važno, ali ga tudi zares dosežemo. Važna je pripoved, ki se zapleta in prepleta, ne glede na čas. Struktura knjige pa vendarle drži vino, čeprav znotraj svojih pravil – konec epizode bo vedno složen z začetkom. Vse zagate se magično razrešijo in vsaka epizoda po svoje prispeva – ali pa tudi ne – k nadaljevanju zgodbe.

Branje te knjige zahteva poseben napor: ne smemo misliti na fizikalne zakone ne časa ne teže ne smisla znotraj naše folklore. Vse poteka popolnoma drugače, kot smo navajeni. K Smrti greš na obisk, ampak si dovolj prefrigan, in bralcu jasno poveš, da poznaš vse njegove trike. Ujameš jo v mrežo in si jo zalučaš na ramo. Ne velikost ne teža nista problem – tako to je. Od takrat naprej Smrt tava po svetu in povsod slišimo njeno ime. Nihče se ne sprašuje kako in zakaj, saj to ni znanstvena fantastika. Tako to je.

Avtor čaka na vsakem koraku. Z medklici, ki se najprej zde naslovi poglavij. »Ne sledi neznanega moža lepoti.« S prebijanjem četrtega zidu, ko jasno prosi, da mu pomagaš z razsodbo, čeprav ne da poštnega naslova. Čaka, da nas zaloti nepripravljene, in takrat nas ujame – padli smo v zgodbo in nič se več ne čudimo, če je junak vertikalno zakopan z iz zemlje štrlečo glavo, na katero lulajo in kakajo otroci. Ujame nas s spretno pripovedjo, ki nas vsrka vase in utiša vsak dvom o smiselnosti dogajanja.

Sledenje tradiciji, zgledovanje po sodobnikih in lastno interpretiranje brez omembe vplivov so značilnosti pripovedništva, ki ga je spretno uporabljal Amos Tutuola. Njegovo prvo delo je hkrati prvo med nigerijskimi pisatelji, napisano v angleščini. Tako je doseglo veliko bralcev in jim približalo jorubsko kulturo preko pikaresknega romana v tradiciji ustnega pripovedništva.

Po goščavi se je z Očetom bogov, njegovo ženo in drugimi na pot za točajem podala Ana.

facebook twitter rss

Komentarji

Super recenzija!

Na vrhu bićemo i za hiljadu godina
Sami ka Gabrijel Garsija Markez

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.