Več moralnosti, manj moralizma!

Več moralnosti, manj moralizma!

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 1. 2017 - 18:00

»Potrebujemo več afirmacije življenja in manj pritoževanja! Več moralnosti, ampak manj moralizma!« Tako se glasi zadnji stavek besedila, katerega naslov, ime avtorja in kontekst nastanka bomo za zdaj pustili skrite, saj bi nam – verjemite nam – dodobra preusmerili pozornost z vsebine same izjave. Če v stavku že ne bi bilo omembe moralnosti, če bi se glasil »več afirmacije življenja ter manj pritoževanja in moralizma!«, bi na osnovi prisotnosti vitalističnega motiva lahko hitro rekli, da gre pač za izsek iz nekega Deleuzovega besedila. Avtor v besedilu kritizira duhovniški moralizem, ki na stran zla postavlja vsako čutnost, vsak užitek, in mu zoperstavi pravo Moralo, ki življenje potrjuje v vsej bohotnosti njegove vsakdanjosti: v kajenju cigaret, plesu, glasbi, teatru, smehu in tako naprej. Nasproti sivini odrekanja in negacije je slavljena raznobarvna afirmacija vseh življenjskih radosti. No, to seveda zveni super. Pa poslušajmo še en odlomek:

»Rešite nas pred temi hinavskimi kreaturami, ki jim je tuja močna koncepcija življenja in ki v resnici ne pridigajo nobene iskrene moralnosti. V glavnem so to življenjske zgube, ki protestirajo proti življenju samemu. Nikoli ne bodo živeli v skladu z večnim življenjem in njegovimi zakoni. V najboljšem primeru se bodo skrivali za zaveso obsojanja vredne hipokrizije in nepoštenega licemerstva.«

 

Super, kajne? No, pa poslušajmo res samo še en kratek izsek:

»Ali živimo v pietistični državi ali v dobi življenje potrjujočega nacionalsocializma?«

Wait, what? Ja, res ne gre za Deleuzovo besedilo, ampak za pamflet Mehr Moral, aber weniger Moralin!, ki ga je 27. januarja 1934 skupaj spravil propagandni minister tretjega rajha Joseph Goebbels. Razloga, zavoljo katerih smo navedli besedilo, sta v osnovi dva:

 

1. razlog: Pred kratkim je Jernej Kaluža napisal prispevek Trap, trash, teorija, v katerem je trap glasba prikazana kot eno od udejanjenj filozofske ideje afirmacije. A prav tako na afirmacijo stavi Gobbelsov pamflet in tega ne smemo jemati kot golo parolo. Nacizem se je po eni strani vpisoval v biopolitični dispozitiv in svoj morilski pohod – od holokavsta pa do vojne kot take – razlagal ravno prek ideje, da se v soočenju biološke rase z nevarnostjo in smrtjo ta rasa krepi, s tem ko se uničujejo šibkejši členi biomaterije. In v drugem smislu – kolikor ima vsako delovanje pač neki učinek v zunajmoralnem smislu, določeno pozitivnost, in ni preprosto golo zanikanje nečesa starega, je pač vsako delovanje že afirmacija, pa naj se tega delujoči zaveda ali ne. Afirmacija je tako preširok pojem, saj pokriva preprosto vse, in nujen pojem, saj o negativnosti, ki ne bi bila obenem že afirmacija, težko govorimo. A problem v osnovi ni smrtonosen. Rešen bi bil že s preprosto vpeljavo razločkov med več različnimi afirmacijami.

 

2. razlog: V besedilu je jasno izražena distinkcija med določeno pravo Moralo in moraliziranjem. V tem razmerju je moraliziranje nekakšen slab simulaker Morale, izjava, ki sicer proizvaja videz učinkov, ki naj bi jih proizvajala resnična Morala, vendar pa so ti učinki sami po sebi lažni. So licemertstvo, pohlep, zavrtost, z eno besedo nizkotnost,  preoblečena v meniško kuto. Moralnost je nasproti moraliziranju the real thing. Je resnični kriterij pravilnosti in napačnosti delovanja, ki onstran vsake ideologije daje osnovo našemu razsojanju, opredeli naša početja in naš značaj bodisi kot dober bodisi kot zel. V besedilu me bo zanimal tako rekoč samo drugi razlog.  

 

Zakaj? Pred kratkim je namreč na isti frekvenci izšel članek Muanisa Sinanovića Moralnost proti politični korektnosti. Avtor v njem ugotavlja, da je zadnje čase vsak poskus podajanja moralnih sodb takoj v kali zatrt, da je sila popularno, da se ga odslovi na način: »To je moralna sodba, ergo neumna in neosnovana sodba.« Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je naslednje: Kdaj je postalo nekaj slabega, da je človek moralen? Če »pomuanisamo« Goebbelsa: »Ali živimo v nietzschejanski policijski državi ali v času skupnost graječe moralnosti?« In iz dejstva, da si je pisec sploh lahko zastavil to vprašanje, lahko drži le to, da živimo v nietzschejanski policijski državi. Policijska država pa je seveda lahko le zločinska. Kot prvo naj bi ta amoralni imperativ povzročil, da danes »razprave o emancipatornih politikah« na levici potekajo v nekem amorfnem kolektivističnem duhu«. Obstaja nuja opredeljevati se za amoralnega, biti brez osebnega moralnega odnosa do sveta. Moralnost je v besedilu opredeljena kot vez med posameznikom, ki razsoja, in skupnostjo, ki ji pripada, kot vez, ki omogoča vnovično spajanje ločenih svetov politike in dela, kot »tisto področje, v katerem se posameznik še želi počutiti agens, saj s tem lahko premosti prepad.« Nemoralno stanje razcepljenosti med kolektivnim in posameznim pa terja »dialog z že avtonomnimi elementi, ki jim je treba za vsako ceno sopostaviti avtonomijo moralnega posameznika. To tudi ne pomeni moraliziranja in brezmadežnosti, niti umika manipulacije, ki nastopa v sferi. Niti tu ne gre za banalnost malomeščanske pokončne drže. V prvi vrsti gre za vznemirljivost prilagajočega ohranjanja sebe kot agensa in politično distanciranje od politike.«

 

Imamo, skratka, naslednje teze. Prvič je amoralnost tista, ki prepreči možnost, da tako ali drugače vrednotimo svet. No, recimo, da je to samo preprosto zgrešeno. Biti amoralen pomeni ravno prenesti fokus z vrednote kot kvazivečnega kriterija prav/narobe na vrednotenje kot proces vzpostavljanja neke vrednote. Moralnost je običajno razumljena ravno kot tista perspektiva, ki misli, da je vrednota kot kriterij avtonomna in ne gola, vsiljena zahteva, ki je lastna amoralnosti. In kolikor ni vrednote kot take, temveč zgolj vrednotenja, neizbežno postavljanje hierarhij, lastno vsakemu delovanju, pač tudi ni moralnosti, temveč le amoralnost, ki je preveč sramežljiva, da bi se prikazala kot to, kar je, in zato raje moralizira. Skratka: amoralnost ne onemogoča vrednotenja sveta. Zgolj zahteva, da se zavedamo, da je naše vrednotenje pač naše vrednotenje, nič posebej častnega.

 

Nadalje: teza o moralnosti kot rešilni bilki levice, ki bi na način različnosti v enotnosti odpravila razcepe med osebnim in kolektivnim na eni ter ekonomskim in političnim na drugi strani. Glede na to, da je vse to formulirano na taki stopnji abstrakcije, lahko iz tega izvlečemo zgolj to, da želi Muanis vzpostaviti določeno razmerje med kolektivom in posameznikom. V tem razmerju posameznik sicer vedno pripada kolektivu, a je v razmerju do njega na nek način tudi relativno avtonomen. Lahko pač preprosto rečemo, da družba, v kateri živi posameznik, pač nekako naddoloča vrednotenja, ki jih ima posameznik o njej, ampak ob predpostavki, da so pri vrednotenju tega posameznika možni večji ali manjši odmiki od tega, kar je ustoličeno kot obče sprejeto. Ampak to se nazadnje izteče zgolj v to, da družba itak ni cela, da ni neke vrednote kolektiva kot take, ampak da se vrednotenjske hierarhije vzpostavljajo iz spleta razmerij. Ena vrednotenja pač prevladajo nad drugimi, nekaj je postavljeno na višje mesto od drugega, v razmerju do drugih vrednotenj in tako dalje. Vse to je mogoče brez slike moralnosti in znotraj amoralnega okvira, ki zatrjuje, da so mogoča zgolj po svojem bistvu pristranska vrednotenja, ne pa Vrednota ali Morala kot taka.

 

Ampak tu nastopi težava. Muanis želi ravno to Moralo kot tako in tu preidemo do tretje teze, ki se sklada z Goebbelsovo shemo: razlike med Moralnostjo in moraliziranjem. Za avtorja namreč ni dovolj, da reče, da so pojavi, o katerih govori, relacijski in da je zato individuum relativno avtonomna enota, pri čemer je sicer že ideja zoperstavljanja kolektiva posamezniku zaradi relacijske narave odnosa rahlo vprašljiva. Tisto, kar zahteva avtor, niso vrednotenja, temveč ravno možnost pravilnega vrednotenja, skratka Morala, ki bo v vsakokrat na novo vzniklem kontekstu ravnanja to delovanje opredelila kot absolutno pravilno ali absolutno napačno. Morala kot sojenje o empiričnih dejanjih, pa za svoj obstoj po tavtologiji predpostavlja nujen obstoj transcendentalnega kriterija, ki ni tu preprosto zato, ker bi si neki red podredil drugega, ker bi v tem ali onem zgodovinskem obdobju, v tem ali onem političnem in ekonomskem sistemu po naključju prišlo do nastanka takšne ali drugačne vrednostne konstelacije. Zahteva posameznika, ki ve, da je ravnal pravilno.

 

Avtor sam pravi, da se takšna Moralnost izogne moraliziranju. Ampak, od kod potem izhaja? Odgovor dobimo, če si pogledamo, iz česa je sestavljena formalna zasnova moralistične izjave. Rečemo lahko takole: Pred vsakim moralizmom kot logična osnova stoji določena partikularna tendenca, določen partikularni interes, ki se želi opolnomočiti, skratka neka sila, ki s tem, ko podaja neko specifično zahtevo, obstaja kot sila, ki je po tavtologiji zoperstavljena drugim silam, spet s svojim poljem interesov, zahtev, tendenc. Na tej ravni govorimo preprosto o boju in iz imanence boja. Sile si nasprotujejo, se med seboj bojujejo, ene zmagajo, druge izginejo. Ali, če rečemo z Mao Zedongom: »Classes struggle, some classes triumpf, others are eliminated. Such is history.«

 

Na neki točki, po vsej verjetnosti že s samim prihodom te sile na polje političnih bojev, sila o sebi začne trditi, da ne bije zgolj vojne, temveč da bije pravično vojno. Začne izrekati moralizem, ki so v osnovi zgolj sublimacija njenega bojnega, k akumulaciji specifičnega razmerja moči težečega delovanja. Sila brez nasprotnika namreč ni sila. Če nasprotnik ni viden, je to zgolj zato, ker je že totalno poražen. No, in ko izreka takšne neumnosti, ki so v bistvu zgolj sublimacija njene inherentne nasilnosti, ta sila moralizira. Sovražnik je zloben, mi smo dobri, nam gre za Človeka in svobodo, njim za represijo in zanikanje življenja, jada jada … logiko poznamo. Ampak tisto, kar bo vsaka od teh sil rekla, ni to, da sama moralizira, saj bi s tem eksplicirala sam postopek, ki sloni v formaciji njenih izjav. Nak! Rakla bo, da je moralna, da pozna the shit Moralo, the shit Vrednote in tako dalje. Sklicala se bo na neki  kvazitranscendentalni princip, ki mu je zavezana, ki pa sam ni odvisen od njene volje. A v bistvu bo šlo le za vrednotenje, prekrito v empirični izjavi moraliziranja, ki samo daje učinek transcendentalnosti. Nič več od tega. Prava Morala je nujen učinek moraliziranja in od njega neločljiva, medtem ko je vrednotenje kot jasen akt sile lahko v celoti zunajmoralno.

 

Oziroma, če kljub temu, da je Morala običajno simptom moraliziranja, nekje obstaja tista prava, neomadeževana moralnost, kako potem Muanis pokaže na njen avtonomen obstoj? No, bolj slabo. Vse, kar ima, je ideja posameznika, ki sicer pripada kolektivu, ampak ima poleg tega še neko mistično moč razsojanja, ki mu omogoča, da pove, kaj je napaka in kaj odlika skupnosti. Sklepam, da vrednotenje o tem, kaj je bojda resnično Dobro v nekem kontekstu, spet ne bi bilo tako originalno, ampak bolj ali manj skladno z nujno pristranskostjo političnih, estetskih ter filozofskih sil, v katere je umeščen.

 

Nazadnje vse skupaj izpade kot obupna knjiga Willa Kymlicka Sodobna politična filozofija in tamkajšnje sklicevanje na naše moralne intuicije. V kritiki komunitarizma omenjeni avtor okrca Charlesa Taylorja, ker ta trdi, da je naše delovanje bolj ali manj v celoti določeno s funkcijo, ki jo zasedamo v kulturnem redu. Okrca ga, ker tak pogled po njegovem ni Moralen, saj se ne sklada z njegovimi moralnimi intuicijami. Verjetno ni pretirano presenečenje, da mu kot profesionalnemu liberalnemu ideologu njegove intuicije pravijo, da med pravo Moralo in liberalizmom obstaja enačaj. Druga avtorska podobnost, ki mi pade na pamet, je Jakob Friedrich Fries, samozavani nemški filozof iz prve polovice devetnajstega stoletja, ki je kot moralno ravnanje opredelil kar vse tisto, kar je skladno z našim prepričanjem. S čimer je na nek bizaren način povedal, da je Morala v bistvu zgolj moraliziranje. Le zavedal se ni tega. In iskreno ne vem, kako se ideja moralne avtonomije posameznika in njegove razsodnosti razlikuje od omenjenih akrobacij, pa potem od raznih božanskih glasov v glavi, shizofrenije, Sokratovega daimona in podobne mistične navlake.

 

Seveda obstaja možnost ugovora, ki pravi, da nikakor ni nujno vedeti, kaj počnemo. Ja, se strinjam. Samo, ko enkrat izrečemo ugovor v tem slogu, s tem v bistvu že priznamo, da to, kar počnemo, nima nobene vzvišene moralne konotacije, nobenega transcendentalnega temelja, temveč je samo golo moraliziranje. Velika dilema, ali naj bomo moralni ali amoralni, tako sploh ni dilema, saj bomo amoralni tako rekoč v vsakem primeru. Zgolj mislili bomo lahko, da je drugače. Dilema prej ostaja v tem, ali želimo, da je naše ime zapisano v družbi čarovnikov, šamanov, goebbelsev, kymlickov in friesov, ali pa tega raje ne bi. Skratka: Dilema morala/amoralnost se nahaja na ločnici med praznoverjem in vednostjo. Pa srečno novo leto in nasvidenje!

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Šele praznoverje je pogoj za vednost. Praznoverje se ne nanaša na početje, ampak je del ustvarjanja in proizvodnje vednosti in se razvija skupaj z njim.

"Policijska država pa je seveda lahko le zločinska."

kako smo lahko amoralni in hkrati trdimo, da je nekaj "zločinsko"

Tako, da to trdimo z brutalno mero sarkazma. 

A se velecenjeni avtor zaveda, da je fraza 'nietzschejanska policijska država' čisti nesmisel?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.