Istanbulski vmesni feljton

Istanbulski vmesni feljton

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 1. 2017 - 13:00

I-team je svojevrsten program evropskega vključevanja in samoizzivanja. Da bo bolj jasno: angleški ekvivalent pojma samoizziv je neke vrste newagerski termin, ki se mu pravi »self-challenge«. No, pustimo trivialno terminologijo ob strani in se vrnimo nazaj k predstavitvi programa. Za začetek: zadeva temelji tako na individualnem kot tudi skupinskem delu. Od tukaj pa izhaja tudi precej praktično in manj ambiciozno, a morda v svoji očitnosti duhovito ime: I-team. Kot bi rekel veliki filozof dr. House: »There is no I in a team. There is a ME though, if you jumble it up.« Zadevo organizira pariški Relais Culture Europe – inovacijska platforma o Evropi in kulturi, ki v Franciji deluje tudi kot pisarna EU programa Ustvarjalna Evropa. In toliko o tem.

Program vsebinsko povezuje ali se vsaj trudi povezati kulturno-umetniške, družbeno-politične razmere in na to temo vezana pereča vprašanja. Vključuje skupnost praktikov raznolikih kulturnih profilov in disciplin, zavezanih k rednemu srečevanju, odprtemu in skupinskemu raziskovanju in učenju ter aktivnemu povezovanju kompetenc in virov. Namen je raziskovanje potenciala predstavljanja novih in, bog pomagaj, »inovativnih« idej o vprašanjih, ki si jih moramo zastavljati v procesu snovanja »novih modelov Evrope«. Ne Evropske unije. Evrope.

Mislimo, torej, Evropo - to sanjavo in na momente šalabajzersko kulturno in družbeno-politično nesrečo od pojma. Trenutno pa smo v Turčiji, saj nas zanima, kaj pomeni tukaj živeti in politično delovati. Udeleženci projekta so, simptomatično, sami etablirani francoski umetniki in kulturniki. Pozorno uho in kontemplativen um zaznavata, da so morda organizatorji res dobro izbrali, saj je umetnikova dolžnost, kot pravi Nina Simone, ravno v tem: reflektiranje in premišljevanje časov. Pa ne samo umetnikova, ampak ajde.

Druga specifika projekta je tudi to, da Relais Culture Europe tovrstni think-tank izvaja že deseto leto zapored. Zdi se nam, da hočejo francozeki vzpostaviti osnove za dolgoročnejši proces grajenja kritične mase posameznikov, ki so bolj ali manj sposobni odučiti se naučenega in se začeti konstantno učiti in razmišljati. In tu je ta samoizziv. Gre za počasen in negotov proces, kjer nemara pomaga, če svojo identiteto damo na stran ter se za začetek raje posvetimo opazovanju. Identiteta torej, nekako tako kot rasa v pesmi Dereka Walcotta, naslovljeni »Names«:

»...and my race began like the osprey

with that cry,

that terrible vowel,

that I!«

Če preidemo na stvar, zadeva konkretneje izgleda nekako takole: organizatorji nam dajo veliko materiala za branje, gledamo filme, kot je na primer Godardov »Here and Elsewhere«, uredijo nam srečanje z nekaterimi aktivisti, novinarji in umetniki iz države, v kateri smo – tokrat gre torej za Turčijo. Brali smo elegijo Requiem Ane Ahmatove, pesem »The second coming« Williama Butlerja Yeatsa; roman »Things Fall Apart« nigerijskega avtorja Chinuo Achebe ter članek Location of culture avtorja Homija K. Bhabhe.

V procesu digestiranja zgornjih materialov pa ne gre toliko za direktno besedilo kot pa za razumevanje izbire jezika, konteksta in diskurza, ki se jih uporablja. Gre za vprašanja, ki jih lahko postavimo. Gre za prevajanje, za iskanje širših razsežnosti povedanega in mišljenega. Gre za proces iskanja hibridnih prostorov, ki niso nujno fizični. Ne gre za Biti, gre za konstantno nastajanje, za prostore v obliki zmedenega ozemlja med svetovi, kjer vstop najdemo samo v vmesnem, nekje med tistim, ki se sesuva, in tistim, ki se pojavlja.

A v celi tej poetiki potencialov je bilo zanimivo zaznati, kako poteka odnos gostujočih kulturnikov do domačinov in do samega tima. Namesto da bi se lotevali problematik brez balasta postkolonialističnega guilt-tripanja, so se udeleženci think-tanka namreč večinoma izgubljali v boleče prazne floskule na to temo. Tudi med sabo so imeli bolj malo tolerance in potrpljenja ter se namesto na delo bolj fokusirali na medsebojno »merjenje spolnih organov«. Na umetniški in kulturen način, seveda. Diskurz so v tem slogu še naprej zapirali na irelevantno raven, saj so prej branja kot hrane lačnemu človeku popoprali glavo z vzkliki v slogu »You don't eat? We will go eat. We are French, food is very important to us«. A, bejž. In bizarno je, kako v času tega bajnega frenč kosila do-pred-dvemi-minutami-zaradi-omenjenega-guilt-tripanja-zaskrbljeni obrazi metamorfozirajo v sliko in priliko veličastne radosti ob uživanju onega tistega rdečega za pit in hvalisanju ključnih, seveda francoskih mislecev in umetnikov. Hja. Identiteta gor ali dol. Da sploh ne omenjamo self-challengev.

No, zdaj ko smo se, ironično, razdelili na ene in druge ter pokrili prvi, francoski del bi nemara lahko odkrili tudi »Drugega«: bile so tam striparke, ki ustvarjajo feministično revijo »Bayan Yani«, ter striparji satirične revije Leman, ki jim grozijo teroristi. Bil je dokumentarni filmar, Enis Riza, ki mu grozi zapor. Srečali smo tudi nekatere levičarske novinarje, katerih kolegi so trenutno v zaporu. Srečali smo Miriam Simun, interdisciplinarno umetnico, ki se ukvarja z intersekcijo telesa, ekologije, inovacije in epistemologije, pri MIT Media Lab pa trenutno razmišlja o hibridnem telesu. Mi pa ob kosilu o hibridnem prostoru. In tako naprej.

Če pa za moment pozabimo na zgoraj razdelan francoski fiasko, se lahko nemara koncentriramo na idejo frikcije kultur v svojem največjem potencialu, ki kot taka ustvarja nedoločljiv hibridni prostor. Ta je morda manj iluzija iluzije in bolj stvarnost, ki pristaja na neskončno rušenje in ponovno konstruiranje. Kot neskončna anarhična mreža celic, ki se nočejo diferencirati. Kot repeticija, liminalnost, mimika, ritem, ples in poezija. Vsekakor bomo več izvedeli na naslednjem I-team srečanju. Do takrat – we are European. Food is very important to us?

Pismo piše morda Saša Hajzler.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ampak mene zanima o čem tu pravzaprav govorimo?
to je pismo iz tujine, ok iz istanbula, tekst je čist super in konfuzen, ampak kaj je zdej to I-team? evropsko samo-izzivanje? Relais Culture Europe? think thank? francozi-turki? postkolonialistično guilt-tripanje?
IN - kje smo to videli??? do kdaj to lahko vidimo v Istanbulu?
kje? mogoče par osnovnih informacij je ipak treba dat preden nas odpihne v kaos brbotanja besed?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.