Neizprosna zvočnost

Neizprosna zvočnost

Mnenje, kolumna ali komentar
RŠ - Nina Dragičević - Pismo iz tujine - 3
6. 5. 2016 - 16:00

Tujina ...

 

V prejšnjem pismu sem malodane moledovala, naj vendarle kdo odpiše, v kolikor je sploh še kdo živ. Odpisal ni nihče. Zdaj pa si misli. No, to ni čisto res; nekdo se je vendarle odzval. Namreč, na sestanku kulturne redakcije RŠ je menda neki Jernej komentiral moje nedavne tekste. Rekel naj bi, da so moja pisma o tujini premalo o tujini. Navidez preprost, benigen komentar, je odmeval čez cel kontinent. Da je uspel prebiti trpežno zvočno membrano katalonske prestolnice, je samo po sebi čudež. Ni pa benigen čudež.

Misliti dislociran prostor, pomeni misliti sebe in družbo v dislociranem prostoru. To je ekstra pomembno, ko mislimo Barcelono. S svojimi 1,7 milijona lokalnimi prebivalci in cirka 7,8 milijonov turisti na letni ravni, to ob enakomerni razporeditvi pomeni, da v vsakem trenutku eno tretjino vseh ljudi v mestu zasedajo prav turisti. Dragi Jerneji, to ste lahko tudi vi. Prav gotovo ste že kdaj bili, saj se menda 36 % turistov v Barcelono vrne vsaj še dvakrat od prvega obiska. Zakaj greste tja, se sprašujete? Točno to.

Povedano ima mnogo implikacij. Tudi, če bi RŠ želel biti le še en 'trip advisor' ali 'lonely planet' komentar, bi bil zapis o Barceloni vedno nereflektirana laž. Če bi torej pisala, da so v tisti tujini tisti tuji ljudje prijazni ali arogantni, ali da je njihovo - zame tuje - mesto umazano ali čisto, pa da se nenehno prehranjujejo, bi bila v resnici tretjina njih vedno turistov, ki pa mi, vsaj v geografskem smislu, niti ne bi bili tako tuji. Kaj, torej, sploh je tujina? Kje je? Prebivalka, specifična za neko mesto, več ne obstaja. Ne v eri prisilnega nomadstva. To pismo sem začela pisati v Barceloni, a nadaljujem ga v Rimu. Poslušala ga bom, kot kaže, v Beogradu.

In vendar, kar je specifično za Barcelono, a hkrati skupno družbi, je neizprosna zvočnost. Pred časom smo se na Metelkovi režali, ko se je mimo sprehodila neka mlada mati z jokajočim bitjem v vozičku. Smešno nam je postalo, ko sem rekla: "A veš, da je menda eden najbolj iritantnih zvokov za človeški um prav tisti otroškega joka? And yet vsi rojevajo..." V resnici v tem spoznanju ni prav nič smešnega. V resnici je tako, da vsi govorijo o hrupu, ki da jih blazno moti, a vendar je ta hrup vsepovsod, in ne ustvari se sam od sebe. Na tej točki bo Jernej resnično zblaznel in me prosil, naj izpostavim kaj zanimivega v tej oddaljeni deželi, saj da vendar ne more vsepovsod biti enako.

Tudi trdim ne, da je povsod enako. V Barceloni tako imenovani hrup ne povzročajo ostareli gospodje, ki jutranji časopis prebirajo na klopcah, saj se kavarne odprejo pač enkrat. V tem mestu nevzdržno zvočnost povzročajo gospodovalni turisti, ki s prenatrpanimi kovčki rovarijo po kamenih ploščah in opozarjajo na svojo kupno moč. Njim je prilagojena vsa infrastruktura, vsa ponudba. Kot po kakšni kolektivni lobotomiji ponavljajo tapas tapas tapas in si sposojajo motorje s prikolico, da se potem z njimi vozijo v krogu. Resnično, v krogu se fjakajo in ponavljajo tapas tapas tapas in slina jim prhuta na vse strani. Nato te, na tvoje veliko veselje, srečajo v kavarni in vprašajo, ali imate tam v Jugoslaviji že elektriko. Seveda ne, rečeš, mi že dolgo tavamo v temi. Hrup prav tako povzročajo tridesetletniki iz vseh koncev države, ki morajo turistom nekako parirati. Če nimamo ne služb ne denarja, si mislijo, če torej rinemo v Slovenijo iskat zaposlitev, pa se vrnemo, saj se piktoreskna Ljubljana kmalu pokaže za preživetveni pekel, no, potem bomo pač glasni, si mislijo in rjovejo še dolgo v noč.

Tako živim v meki kakofonije zvokov, v jedru tako imenovanega hrupa, v Barceloni. Pogosto se zbudim pozno in vedno v tole.

Ali pa me pokonci vrže že prej

Ali sredi noči.

Ali ob nedeljah.

Takrat pomislim na svoje stanovanje v Ljubljani.

A to ni Ljubljana, ampak Barcelona.

Ljubljana.

Barcelona.

Ljubljana.

Barcelona.

Prav hrulijo! Aja, ne, čakaj, vse sem pomešala, to hruljenje je bilo na Bavarcu.

Kje je torej ta tujina, o kateri želi poslušati Jernej? Je že, denimo, v Zagrebu, mestu, ki se od nekega plebiscita dalje otepa vsake kulturne paralele z Ljubljano in obratno? Se gre na koncu dneva za zagrebački odrezak in ljubljanski zrezek? Ne, tujina je v poziciji interpretatorke, ki prav zato, ker je druga, bolj posluša. Zato rečem: to pismo piše tako imenovana ženska. Ta je vedno drugi, zato vedno tuja. Vsaka artikulacija misli, pa naj bo spisana na Kongresnem trgu ali Placa Espana, je zato o tujini.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

saj to je res!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.