Pun on the U-bahn

Pun on the U-bahn

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 10. 2016 - 13:00

Zdi se, da je turneja v osnovi poseben ritual, znotraj katerega se srečujejo silnice vseh članov neke skupine, s težnjo, da se njihova zapletena razmerja razrešijo. Gre za psihično in fizično naporen ritual. Jutri, na dan predvajanje te oddaje, se vrnemo po 2200 kilometrih, s polovico manjšim uredništvom in z bolj ali manj sanirano virozo, ki je kosila med potovanjem.

Torej, po mesecu dni Sarajeva, verjetno enega najbolj zateženih – a, obenem nezateženih, glej prejšnje Pismo – mest v Evropi, smo se zapeljali preko Njive v eno najbolj sproščenih, a obenem tudi zateženih mest v Evropi, v multikulturno, art in startup utopijo, v Berlin. A najprej o Njivi; Njiva je ogromen prostor med Ljubljano in Berlinom, visoko tehniziran, za katerega si na podlagi plodnega sodelovanja dejstev in predsodkov predstavljam, da po njej hodijo horde white trash zombijev z visokotehničnimi dispozitivi izključevanja, pripravljeni na najgnusnejše zločine. Ko sem prišel v Berlin, mi je nekdo povedal, da so pred kratkim na Njivi white trash zombiji pozivali somalskega begunca, ki se je na strehi odločal za samomor k temu, naj skoči, na kar je ta res skočil. Tudi v tem je visoka tehniziranost – šank se je preko forumov in njihovega navijaštva preselil direktno na ulico ter navijaško odloča o življenju in smrti. 0, 1, 1, 0. A pozor, tukaj nikakor ne gre zamenjevati tehnologije in njenega potenciala ter tehniziranosti.

No, seveda je turneja zanimiva tudi z vidika turizma; gre za ekspresne oglede krajev, ki pa so po svoji vsebini antituristični. Ko si na turneji, nekaj dni v mestu, gre za to, da uletavaš: stvari niso v naprej določene, ni načrta, ampak si v okolje vržen in odvisen od priložnostnih dinamik. Tako so stereotipi, ki si jih o okolju ustvariš lahko znatno drugačni od turističnih, in morda celo zanimivejši. Moj sterotip o Berlinu: vsesplošna načiliranost, v kateri pa se nahaja, kot je dejal Torkar, “prikrita histerija”, kjer je “vsak drugi mladi na robu.” Sproščenost deluje kot nekakšna prisilna nevroza, ki ritualno vzdržuje startup utopijo. Potem pa se pogovarjaš, recimo, s srednjeameriškim pisateljem, ki deluje tu in ne denimo v Španiji, ker je tam “preveč konkurence”. Nato še pove, da so pisatelji “plenilci” v iskanju publike. Videti je, kot da je to mesto nepreglednega števila niš: najti moraš svojo nišo, se nanjo zvesti in se preko nje čimbolj zvesto prodajati. Skratka, neke vrste preslikava Njive, v kateri se zadeve odvijajo skozi ozke etnične, religijske, leve in desne profile, le da je tu soobstoj niš na trgu nujen in je zato nujna tudi vseprisotna toleranca do njega. V pomirjeni vseprisotnosti ozkih niš, kar opredeljuje Metropolo v nasprotju z Njivo, pa se ne more nič prevratnega zgoditi; tukaj se zares odvija utopični konec zgodovine. Po štirih dneh, v katerih lahko vidiš zgolj to sliko, ne pa tudi marginaliziranih poskusov upora, sem komaj čakal, da odidemo.

V Leipzig, ki je deloval veliko bolj obetavno; Leipzig je provinca, v kateri se zdi, da so resno skvotanje, punk, raziskovanje literature še živi. Manjše mesto, ki si lahko privošči manjšo stopnjo organiziranosti in s tem predvidljivosti, pri tem odsotnost wifija, obskurne bookshope, slabšo postrežbo. Tu je bilo tudi najboljše branje. Maloštevilna publika, a prepričan sem, da je maloštevilna publika idealna za dobro branje. Ljudje, ki so tam, da bodo na koncu tudi hangali, ki vpnejo branje v zunajliterarno življenje, in ravno s tem pustijo stisnjeni literaturi nekaj prostora, da se sprosti in lažje dospe do njih. Slovenski študentki sicer pravita, da imajo resne težave z vzpostavljanjem stikov z lokalnimi ljudmi, a vseeno: če bi želeli izpeljati kakšen projekt, sodelovati s kom v Nemčiji, kar pikirajte na Leipzig, I guess.

Odvisnost na turneji vodi v prilagajanje; in moram reči, da se mi zdi prilagajanje Nemcem izjemno težko opravilo. Nemška mimika, stopnja izrekanja z neizrečenim, ekspresivnost izražanja in podobno so za moje čudaške navade izrazito preskromne, zato se med njimi počutim še bolj avtistično kot ponavadi. Dunaj je s tega vidika olajšanje. Dunaj ima večji razpon vsega omenjenega in večjo stopnjo nesramnosti. Sploh pa – zelo hitro sem uletel v Ottakring, becirk mojih jugoslovanskih in turških rojakov, morda edini kraj na svetu, kjer je Jugoslavija še možna. V baru AU, ki je nekakšna mešanica Metelkove in kafane, končno zadiham. Zdi se mi, da se tu Slovenci obnašajo kot Jugoslovani in ne kot Avstrijci. Opišejo, kako se mali Turki učijo hrvaških kletvic, da lahko imajo navijaške bitke – znak uspeha multikulturalizma. Ko pa v nekem momentu od nikoder uleti acid, je Tibor preveč utrujen in gremo.

Razmišljam o tem, kako rad imam provinco. Slaba dva meseca potujevanja Ljubljane sta na koncu prinesla spoznanje, da lahko imam to mesto za svoje, da je v Ljubljani mogoče biti Balkanec in da gre tu za neko vrsto domovine. Pravzaprav še imam Jugoslovanski otroški pasoš, ki sem ga dobil, ker sem bil rojen v Sloveniji, in v tem ni nobene jugonostalgije, kvečjemu jugofuturizem.

Provinco je treba samo še malo raznjiviti; Berlin ne more raznjiviti province, ker sem v njem ne more zgoditi nič, razen tega, da jo zasede horda zobmijev. Spomnimo se na Hitlerja. Spomnimo se na Kracauerjeve Uslužbence. Kracauer Berlin se ni veliko razlikoval od tega turnejskega. Raznjiviti ljubljansko provinco je mogoče preko Balkana; Balkan pa je treba potem, z raznjiveno Ljubljano, malo poljubljaniti.

Kmalu se vrnem v Sarajevo. Ne povedat tega komu iz Sarajeva, ker me bo zaradi sovraštva do svojega mesta, ki je verjetno antropološko dejstvo, takoj napadel, kako nimam pojma. Potem bom moral bežati v Berlin.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

srečno pot

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.