Enotnost vere in države - Din u devlet

Enotnost vere in države - Din u devlet

Oddaja
18. 9. 2016 - 20:00

Dobrodošli v novi izdaji oddaje Repetitio, oddaje, namenjene temam, ki se kar nočejo postarati. Repetitio je tako oddaja, namenjena zgodovini in njenemu dozdevnemu ponavljanju, kjer se mesečno v radijsko­ dokumentarnem slogu posvetimo zgodovinski temi, ki jo bomo bodisi obudili mi, bodisi se bo obudila sama od sebe in jo bomo poskušali zgolj zajeti. Tokratno oddajo bomo tako namenili Turčiji, vzpostavitvi republike skozi kemalizem, sekularno ideologijo, poimenovano po ustanovitelju turške republike Mustafi Kemalu Ataturku, ter odnosu do islama v turški republiki.

Tema je seveda aktualna po nedavnem puču, po Erdoganovih reformah pa še bolj.  Po eni strani se zdi, da je prva sekularna bližnjevzhodna država ogrožena, a po drugi, da njen ustroj le ni bil spet tako sekularen. V tokratni oddaji se bomo tako posvetili vzpostavitvi in okoliščinam, ki so botrovale nastanku prve bližnjevzhodne republike, njenem zgodnjem razvoju ter njenim specifikam.  

Pa začnimo na začetku. Osmansko cesarstvo, prelom prejšnjega stoletja. Višek imperializma, svet je razdeljen, Turčija pa že nekaj stoletij životari. Po principu »the Great game« je Osmanski imperij zastopal vlogo tamponske cone med Britanijo in Rusijo, »Bolniku ob Bosforju« velike sile pustijo le životariti, a nikakor umreti. Raztezal se je od Balkana pa vse do Egipta, a vse od 18. stoletja se vztrajno krči. Tako počasi odpadeta Irak in Egipt Angležem, Bosna Avstriji, Krim Rusiji, Srbi in Bolgari pa si izborijo pravoslavno samostojnost. Na začetku stoletja tako ostane le Anatolija, Rumelija ter arabski del do Sueškega prekopa. Slabo urbaniziran in industrijsko povsem nerazvit kos sveta.

Osmansko cesarstvo je bilo izrazito multietnično - od 40 milijonov prebivalcev jih je bila le polovica muslimanov! Največ jih je seveda živelo pod britansko krono, kar 130 milijonov, sledijo ji Francija, Nizozemska z Indonezijo, Rusija in navsezadnje Kitajska, Osmanski imperij pa je pravzaprav država z najmanj muslimani.

Poleg »tamponske cone« je eden izmed pomembnih faktorjev tudi ta, da je bil sultan tudi kalif, se pravi vrhovna verska avtoriteta. Morda se tudi tu skriva razlog, zakaj dva najpomembnejša centra islama - Carigrad in Hejaz z Meko in Medino - nista bila nikdar kolonizirana.  Zelo močen, a verjetno nerealen je bil namreč strah, da bi osvojitev teh centrov muslimanom dala povod za globalni jihad. To preokupacijo in strah pred Islamom moramo razumeti v dvojni luči: v prvi vrsti je za neodvisno »bližnjevzhodno« državo bila potrebna osnova, ki je karseda odrezala tradicionalno muslimansko zasnovo, vezano na »deželo islama«. Tako sta edina povojna suverena diametralno nasprotna, a islamu podobno tuja: v Turčiji torej sekularni kemalizem, ki se je osnoval na maničnem rezanju z vsem, kar diši po islamu in Arabcih, in v pretiranem poudarjanju, skorajda malikovanju »zahodnih vrednot«, v svoji zasnovi pa je bil skrajno izolacionističen. V Hejazu pa pridejo na oblast vahabitski Savdijci, katerih rušilni fanatizem se je izkazal za podobno rušilno in razdelilno silo znotraj islama. Zdi se, da sta edini »suvereni« ureditvi lahko obstajali in obstali izključno zaradi radikalnosti svojih ureditev, ki sta se na dolgi rok izkazali za izjemno rušilni faktor.

Dodajmo še naseljevanje Židov v Palestino in umetno ustvarjanje arabskih držav s še bolj umetnimi ureditvami… Tako iz enotnega »dar ul Islam« - dežele islama dobimo fragmentiran roj državic in nasprotujočih si ideologij, proces, znan pod imenom balkanizacija.

Islam oziroma religija je v Osmanskem cesarstvu obstajala kot upravna enota - vilayet. Državljanstvo je bilo sicer organizirano znotraj verskih identitet, se pravi je bila religija osnova za določen set pravic, sodstvo itd… Paradoksalno so proti koncu bili kristjani zaradi mednarodnega pritiska deležni večjih svoboščin, denimo potnih listov, ukvarjanja s trgovino… A Osmanski imperij se je kljub »šeriatskemu« pravu razvijal in se skušal reformirati. v obdobju tanzimata so denimo uvedli določene šole za dekleta, razširili splošno tehnično izobrazbo in podobno. Da ilustriramo poanto reza tradicionalnega »državnega« islama, ki je temeljil na živahnih razpravah in »dvoumnosti«, velja omeniti dejstvo, da je Osmanski imperij leta 1858 dekriminaliziral homoseksualnost. Prvo sodišče v moderni dobi, ki je dekriminaliziralo homoseksualnost, je bilo šeriatsko sodišče!

Kakorkoli, po veliki vojni je  bila država okupirana in razdeljena med Italijane, Francoze, Grke in Britance, Turčija pa je bila omejena samo na majhen del Male Azije. Sultan je bil ujet v okupiranem Carigradu, zavezniki pa so postavili nemogoče pogoje: kontrolo nad naravnimi bogastvi, železnicami z možnostjo intervencije ob najmanjšem znaku neupoštevanja njihovih zahtev. Pod temi pogoji Kemal Mustafa, ki kasneje dobi naziv Ataturk - Oče Turkov, začne svoj upor. Kemal začne svoj uporniško vojno in z drznimi manevri najprej prisili umik izčrpanih zaveznikov, na koncu pa pokonča še Grke. Presunljivo je dejstvo, da je ta upor, ki vodi v republiko in ukinitev kalifata, reklamiran kot džihad! Prva bližnjevzhodna sekularna država je bila plod džihada, Kemal Mustafa Ataturk pa je veteran verske vojne - Gazi, naziv, ki si ga deli z ustanoviteljem osmanske dinastije Osmanom Gazijem. Naziv Gazi kot temeljen del Ataturkovega poslanstva je v Turčiji v zadnjih letih čedalje bolj poudarjen.

Ataturk ukine sultanat ter kalifat in tako se začne obdobje turške republike, boj za sekularizacijo, ki v osnovi pomeni le manično rezanje vsega, kar se zdi nemoderno ali tradicionalno. Zapirajo verske šole, novih, še posebej na vzhodu, dolgo časa ne gradijo, prepovejo klic k molitvi v arabščini, nacionalizem pa postane novi državni steber. A ta nacionalizem je drugačen kot pan-turkizem mladoturkov. Prej smo rekli, da je lahko Turčija obstala le, če se je nevtralizirala. Poleg islama je v Turčiji še grožnja pan-turkizma. Turško govoreča ljudstva se namreč razprostirajo od Krima do Kitajske, pan-turkizem pa spet omogoča vpliv na premnogo regij in predvsem interese, največ v Sovjetski zvezi in osrednji Aziji. Malo je denimo znana epizoda proti koncu prve svetovne vojne, ko je Enver Paša s turško vojsko prodrl vse do Turkmenistana, pred tem pa od boljševikov osvojil še z nafto bogati Kavkaz. V Turkmenistanu se je odvila najbolj nenavadna bitka prve svetovne vojne: ruski boljševiki in osvobojeni avstrijski in nemški vojaki so se borili proti Britancem in Turkom… Zavezništva prve svetovne vojne so se spričo naftnih interesov Srednje Azije obrnile na glavo!     

Kakorkoli, zdi se, da se pan-turkizem skupaj z islamom kot mednarodnim faktorjem v Turčiji na novo prebuja. Kemal Mustafa se je odrekel pan-turkizmu za turkizem, se pravi za čudno definiran nacionalizem, ki temelji na skupnih vrednotah in predvsem državi. Odrekel se je milijonom turško govorečih ljudstev, zaobjel pa je predvsem Kurde znotraj tega novega kulturno-političnega identitetnega polja.

Pri kemalizmu moramo omeniti njegovo religioznost. Ne toliko v odnosu do islama, ampak v odnosu do zahoda. »Zahod« in »civilizacija« sta po mnenju nekaterih avotorjev v Turčiji dosegla religiozno raven kot nazor, ki bolj temelji na obredih kot na infrastrukturi. Resnično, ob prebiranju Ataturkovih govorov bi težko našli kolonialnega uradnika, ki bi bolj prezirljivo govoril o ljudstvih in navadah Bližnjega vzhoda in o večvrednosti zahoda. »Naš pravi mentor v življenju je znanost,« je govoril. Sekularizacija po francoskem vzoru je bila sicer provizorična, poleg formalne izenačitve spolov se je omejila predvsem na retoriko in oblačila, predvsem pa na rezanje institucij ter običajev preteklosti, medtem ko je  vzpostavljanje nadomestnih sekularnih institucij potekalo z večdesetletno zamudo. Gospodarski sektor, sicer etatistično v rokah države, je do osemdesetih let malodane stagniral.

Naj še omenimo, da je turška republika, kljub ali morda ravno zaradi svoje moderne zasnove dosegla skorajda popolnoma muslimansko Turčijo. Če je bilo prej številčno razmerje med religijami skorajda enakovredno, pa je po vojni z množičnim eksodusom Grkov, Armencev, Asircev in drugih Turčija postala skorajda popolnoma muslimanska država. To množična selitev, sicer značilno za drugo svetovno vojno, so na območju Turčije skupaj z nekimi drugimi prijemi, značilnimi za drugo vojno, izvajali že po prvi.    

Kot že rečeno, so se kolonialne sile ob prvi svetovni vojni islama izredno bale, saj so verjele, da lahko vsak dan izbruhne vsemuslimanski džihad za osvoboditev izpod krščanskega jarma, zato so se do kalifa in uleme - visokega klera - obnašali prizanesljivo ter ga stalno jemali v obzir. Ob razkosanju Osmanskega imperija bi tako Carigrad in njegova okolica postala kalifat, nekakšen Vatikan torej, iz katerega bi nominalno neodvisen kalif miril ummo. A z uporom Mustafe Kemala Ataturka je Zahod prišel do še boljše rešitve, saj so lahko pritisnili na republikance, naj sami ukinejo kalifat.

Vojna za neodvisnost sicer ni bila sekularna od samega začetka. Kalif je izdajal fatve, ki so vernikom naročale pobijanje kemalistov, a hkrati je Ataturk z osvojitvijo anatolske planote in vzpostavitvijo prestolnice v Ankari pod seboj uspel združiti anatolske verske voditelje, ki so se mu pridružili v uporu in izdajali nasprotne fatve, v katerih so kalifa direktno obtoževali, da je agent tujih sil.

Z vojaškimi uspehi in konsolidacijo notranje oblasti je na lozanski mirovni konferenci Ataturk nastopil kot nesporni vladar nove Turčije. Zahodne sile ga potrdijo, a s pogojem, da ukine kalifat in sekularizira državo. Sekularizacija ni bila nek notranji proces turške vojne za neodvisnost, temveč od zunaj vsiljen pogoj, ki naj bi z ukinitvijo funkcije kalifa politično obglavil muslimane po svetu, Turčijo pa pripeljal bližje Evropi. Zaradi geostrateške lege Turčije so podobno trgovanje izpeljali tudi pred drugo svetovno vojno, ko je Francija Turčiji podarila del Sirije, provinco Alexandretto oziroma Hayat, da ne bi vstopila v vojno na strani Nemčije.

Sultanat, kalifat, šeriatska sodišča v Turčiji ukinejo leta 1924, ko tudi sekularizirajo izobraževanje. Leta ‘25 uvedejo latinsko pisavo, gregorijanski koledar in prepoved fesov ter naglavnih rut v javnih ustanovah. Tri leta kasneje izbrišejo zakon, ki islam postavlja za državno vero, šele leta 1937 pa s spremembo ustave Turčija postane sekularna država. Sekularizacija je bila torej postopna in je potekala v več korakih, kar je najbrž tudi razlog, da ni prihajalo do stalnih množičnih protestov. V začetnih letih republike sta potekala sicer dva večja upora, prvi je bil upor šejka Saida iz bratovščine Nakšibendi leta 1925, ki je bil kurdsko-islamski upor, ista bratovščina, katere pomen bomo razložili malo kasneje, pa se je v Anatoliji uprla še leta ‘30.

Vse malo prej naštete spremembe pa niso bile del uradne ideologije od začetka, saj se je kemalizem definiral šele skozi te procese. Poudariti je treba, da je bila sama vojna za neodvisnost vojna proti tujim osvajalcem, ne pa socialna ali politična revolucija. A najpomembnejša stvar pri tem je, da je javna podoba Turčije in Turkov kot evropeiziranih, ki so sami prišli do zaključka, da je sekularizacija in Evropa najboljša rešitev, izmišljena za potrebe propagande.

Turška verzija sekularizacije ni taka kot evropska, ki je ločila cerkev in državo. V Turčiji je država nase prevzela vso breme odgovornosti za odločanje o verskih zadevah, ki postanejo podrejene državi. Tako civilni upravniki nastavljaljo cerkvene uradnike, skrbijo za verske šole, predpisujejo protokole in podobno. Ta razlika pride precej do izraza takrat, ko so oblast prevzeli islamu bolj naklonjeni politiki, ki so državi podrejene verske inštitucije prevzeli kot svoj plen in dobili enormen vpliv nad vernim delom prebivalstva. Religija tako postane vzvod vsakokratnih oblastnikov.

V nasprotju z uradnim klerom si država ni mogla nikoli podrediti različnih sufističnih muslimanskih bratovščin, ki še vedno delujejo po Turčiji. Ti konzervativni verski klani so vse do vrnitve islamistov v mainstream politiko edini ohranjali islam kot ključen del zasebnega in javnega življenja, seveda spet predvsem na podeželju. Bratovščine oziroma klani so funkcionirali kot parastrukture, njihovi šejki so imeli tako sodno kot versko in politično oblast, hkrati pa so vzpostavljali lastne ekonomije, ki so skrbele za preživetje verskih struktur. Najmočnejši sufijski red ozirom bratovščina tistega časa je bila Nakšibendi, iz katere izvira tudi klerik Fetullah Güllen, ki danes na podoben način deluje v skoraj 120-ih državah sveta.

Te bratovščine so skrbele za ohranjanje verske tradicije v času, ko so začeli v '20ih širom Turčije zapirati medrese, imam-hatipe in druge verske ustanove ter jih nadomeščati z ljudskimi domovi in ljudskimi zbornicami, kemalističnimi inštitucijami, ki so skrbele za opismenjevanje, izobraževanje in kulturno dejavnost. Omenjene inštitucije so bile del populistične agende Ataturka, ki ga je izredno skrbelo za stanje in mnenje ljudi na podeželju. Del tega projekta so bile tudi njegove brezkončne turneje po ruralnih delih države. Ko je leta ‘38 umrl in je stranko prevzel Inonu, njegov dotedanji namestnik, je republikanska stranka prešla na elitistični, beloturški način delovanja, ki ji ga mnogi očitajo še danes. Dejsvo je, da je vse od vzpona Mladoturkov naprej vladajoči razred predstavljala predvsem neturška, bela buržoazija in da je tudi kemalizem nastal in nabiral člane predvsem med tem delom prebivalstva, ne pa toliko med anatolskimi vernimi kmeti. Ti so se po letu '38 počutili pozabljene in izigrane, za njihovo duhovno in materialno uteho pa so bile tam predvsem muslimanske bratovščine.

Kljub temu, da je Inonu uspel državo ohraniti izven druge svetovne vojne, pa so bili neuspela agrarna reforma, visoka inflacija in elitizem razlogi za vedno večje nezadovoljstvo med ruralnim prebivalstvom, ki se je čutilo odrinjeno iz političnega soodločanja. Prehodu na večpartijski sistem pa je botrovala tudi vloga Turčije kot ustanovne članice Združenih narodov, ki so od držav zahtevali določene demokratične reforme.

Med leti ‘46 in ‘50 začne republikanska stranka v pričakovanju volitev rahljati sekularizacijo, a kljub temu leta ‘50 izgubijo volitve proti demokratski stranki, ki začne že s prej omenjenimi vzvodi upeljevati islam v javno življenje, saj se je na oblast povzpela predvsem na tem religioznem sentimentu. Glavne novosti so bile recimo klic k molitvi, ki se je zopet izvajal v arabščini, ter recitiranje Korana in drugih verskih besedil na državnih radijih. A vseeno, vse tja do leta '70 politični islam ni bil del mainstream politike, šlo je bolj za spoštovanje nekih tradicij in kulturnega islama. Islamistične stranke so dobile na volitvah največ 14,6% glasov, kar se morda sliši veliko, a se je treba zavedati demografskih dejstev, ki govorijo, da je enormna večina Turkov takrat živela na podeželju in so bili po naravi bolj konzervativno usmerjeni.

V ‘60-ih letih bratovščine in druge muslimanske skupine hitro spet pridobijo na veljavi in pomembnosti, saj so praktično vse politične sile ob vstopu Tučije v Nato in približevanju Evropi demonizirale komunizem, islam pa videle kot najbolj učinkovito orodje za ohranjanje ljudi čim dlje stran od rdeče kuge. Gibanje doseže resen uspeh na volitvah leta '70, ko se ustanovi Stranka nacionalne odrešitve s predsednikom Necmetinom Erbakanom. A tudi ostale stranke začnejo turštvo vse bolj mešati z islamom - simboli nacionalistov niso več le sivi volkovi, temveč se jim pridružuje tudi polmesec. Ena izmed bolj znanih političnih parol iz tistega časa je “turštvo je naše telo, islam je naša duša”.

Povojni čas je tako kot drugod po svetu tudi v Turčiji množicam odprl pot do visokošolskega izobraževanja. Univerze so postale centri levičarske misli za Turke in Kurde, ki včasih skupaj včasih posebej začenjajo z oboroženim uporom proti državi. V boju proti notranjemu sovražniku, ki je državo pripeljal na rob državljanske vojne, se je turško-islamska identiteta pod zaščito celotnega državnega aparata seveda samo še krepila. Trhle koalicije, dolga obdobja brezvladja ter že omenjeno politično nasilje so bili razlog, da je septembra leta ‘80 z udarom oblast spet prevzela vojska, povod pa so predstavljale demonstracije v mestu Konya, kjer je zbrana publika vzklikala slogane za uvedbo šarije in ni želela peti himne.

Vojaški udar je potekal podobno kot čistka, ki smo ji priča po neuspelem poskusu prevrata pred nekaj meseci: 2 do 3.000 mrtvih, množična odpuščanja, aretacije in ostale slabe stvari. Ker pa je bila Turčija takrat dela Nata in nasploh vpeta v evroatlantske povezave, se je zahod na vojaško hunto odzval ogorčeno in generali so morali zavoljo zunanje potrditve nove oblasti in za prejem novih posojil, ki bi državi omogočili zagon gospodarstva, poskrbeti za takojšnjo obnovitev vez z najrazvitejšim delom sveta. Človek, ki je poskrbel za nadaljevanje “biznis es južual”, je bil novi premier Turgut Ozal, širši javnosti do takrat neznan uradnik na ministrstvu za finance, a z zelo zanimivo kariero. Leta ‘70 je namreč kandidiral za poslanca na listi že prej omenjene Erbakanove Stranke narodne odrešitve, kasneje je bil zaposlen pri Svetovni banki, v letu pred vojaškim udarom pa je pripravil obsežen paket varčevalnih ukrepov, s katerimi naj bi državo potegnili iz globoke recesije, a jih zaradi politične krize niso sprejeli.

S tanki na oblasti je šlo seveda lažje! Samo devet dni po udaru je ob pozitivnih znakih iz Ankare Mednarodni denarni sklad Turčiji že odobril prva posojila, Ozal pa je do konca leta, v slabih štirih mesecih torej, reprogramiral že za 3 milijarde zunanjih posojil. Odpiranje trga in vrsta nekritično vpeljanih neoliberalnih ukrepov so leta ‘82 pripeljali še do borznega zloma, ki pa ga Turčija ni več reševala z zahodnim, temveč z zelenim, arabskim kapitalom. Ta je ob finančni moči hitro zahteval še politično in v marsičem močno spremenil tedanjo podobo Turčije.

Ozal, ki je moral julija ‘82 zaradi borznega zloma zapustiti mesto premierja, se je tja vrnil že decembra ‘83 na prvih volitvah po puču z novoustanovljeno Domovinsko stranko. Nadaljeval je z neoliberalnimi ukrepi, sodelovanjem z arabskimi državami, izvajanjem konzervativnih in versko prijaznih politik, iz katerih je zrasel Erdogan, in, prav po IMF-ovsko, krčenjem državnega aparata. Rezultat slednjega je je bila pavperizacija periferije, ki se je lahko naslonila le še na muslimanske karitativne organizacije. Eno izmed njih, Hizmet, pa vodi Fetullah Güllen

Kemalizem in z njim turška republika se je torej osnoval na rezu z vsem, kar si ni mogel neposredno podrediti, in v isti sapi z »malikovanjem« zahoda in zahodnih vrednot. A ta sekularizem je bil provizoričen, namesto ustanavljanja šol, industrije in sekularnih institucij so najbolj intenzivno uvajali nošnjo klobukov in podobnih estetskih znakov napredka. Istočasno so z ukinitvijo islamskih šol in začasnim suspenzom islama kot državne religije nad njim izgubili nadzor, saj se je ta ohranjal podtalno. Kemalistični ustroj temelji na primatu nepopularne ideje - sekularizma. Ta nesinhronost Turčije - popularnost islama, kot protiutež pa močna država z nepopularno ideologijo, ki je za nameček svoj obstoj osnovala na populizmu, je toksična mešanica, v kateri je vedno obstajal strah, da se populizem države združi s populizmom mul, vojska pa je bila tista institucija, ki naj bi ohranjala distanco med vero in državo.

A kemalizem ni predvidel večstrankarskega modela, množične urbanizacije in novih geopolitičnih razmer, v katerih ima ravno politični islam največ možnosti za uspeh. Obubožana država ni bila sposobna skrbeti za trume proletarcev, ki so se v zadnjih 50-ih letih zgrinjale v mesta in se, paradoksalno, šele tam radikalizirale. Nove stranke so v javni diskurz vpeljale politični islam kot popolnoma legitimno vprašanje, na globalni ravni pa Turčija prevzema huntingtonovsko vlogo vodje islamskih držav. Lažna, nepremišljena in vsiljena sekularizacija Turčije, ki se je prek spoliranih političnih izjav za javnost dolga leta kazala kot originalna turška zgodba o uspehu, se je srečala z realnostjo v lastni državi. Allahu akbar!

facebook twitter rss

Komentarji

ok, mogoče edino malo površno napisano

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.