JUŽNA AZIJA, ZAMRZNJENA V ČASU

JUŽNA AZIJA, ZAMRZNJENA V ČASU

Oddaja
9. 10. 2016 - 20:00

Particija Britanske Indije na nominalno sekularno Indijo in muslimanski Pakistan je dogodek, ki izmed vseh zgodovinskih dogodkov do danes verjetno najbolj zaznamuje dinamiko južne Azije tako na mednarodnem kot notranjem nivoju. Še vedno nerazrešeno vprašanje suverenosti Kašmirja, volilna dinamika v Indiji in močan vpliv obveščevalnih služb na notranjo politiko v Pakistanu - vse to so procesi, za razumevanje katerih je ključno razumevanje obdobja particije dotedaj enotne Indije. V današnjem Repetitiu bomo v groben zrepetirali dejavnike, ki so pripeljali do particije, podrobneje pa se bomo posvetili procesu deljenja države in njenim posledicam.

 

Indija se je na dve državi razdelila 15 avgusta 1947, postavitev mejne črte med novima državama pa je bila objavljena šele dva dni kasneje. Za nekaj ozadja, ki je pripeljalo do delitve, pa se vrnimo še približno stoletje dlje v zgodovino. V drugi polovici 19. stoletja se je v Indiji začela širiti dostopnost do izobrazbe, z njo pa tudi srednji sloj. Ta je zaposlitvene priložnosti dobil predvsem v razraščajoči državni upravi, deloma pa tudi v vzpostavljajoči se industriji. Izobrazba in selitev v mesta sta pripadnikom tega srednjega sloja vsaj deloma pretrgala obstoječe načine identifikacije, zakoreninjene v življenju na podeželju, kot so pripadnost nekemu območju, vasi in kasti. Njihovo mesto so zapolnili novi načini identifikacije, med njimi vera.

Istočasno se je ta srednji razred vedno bolj politiziral in začel graditi nacionalistično gibanje proti britanski nadvladi. V ta nacionalizem pa so njegovi pripadniki začeli mešati verske identitete. Tako so vplivni intelektualci tistega časa, med njimi je posebej izpostavljen Bankim Chandra Chatterje, v indijski nacionalizem vnesli izrazito hindujsko noto in poveličevali obdobje antične hindujske Indije, srednjeveško Indijo pod muslimansko nadvlado pa razlagali kot obdobje okupacije. Po drugi strani so nekateri vodilni muslimanski intelektualci začeli nacionalistični boj prikazovati kot hindujski boj, ki bi, v kolikor bi uspel, ogrozil obstoj muslimanov v južni Aziji.

Mešanje nacionalizma in verskih identitet je rezultiralo v pojavi tako imenovanega komunalizma. Slednji stoji na treh temeljih: prvič, da imajo ljudje iste vere enake interese v posvetnem življenju, drugič, da so posvetni interesi ljudi različnih ver različni, in v svoji skrajnejši obliki še tretjič, da so interesi ljudi različnih ver med seboj nezdružljivi.

Verske razlike in konflikti so seveda v Indiji obstajali že pred britansko okupacijo. Po drugi strani pa je komunalizem, torej uporaba vere za politične namene, moderen pojav, ki je zrasel iz transformacije v industrijsko družbo z birokratsko državo. Pri tem je treba poudariti, da komunalistična ideologija, vsaj v svojih ekstremnejših oblikah v poznem 19. stoletju ni bila zelo vplivna.

Kljub temu pa je bila dovolj vplivna, da je britanski viceroj Earl of Minto leta 1906 ugodil zahtevi muslimanskih komunalističnih ideologov po vzpostavitvi ločene volilne baze. Leta 1906 uvedene reforme, ki so prvič v Indiji uvedle volitve za predstavnike na nižji ravni, so torej uvedle dvojni volilni sistem, po katerem so določeno število predstavnikov volili pripadniki vseh verskih skupin, manjšo skupino predstavnikov pa so posebej izvolili izključno muslimani. Ti muslimanski predstavniki so torej odgovarjali le muslimanskemu volilnemu telesu, kar je omogočilo vzpon na veri temelječe, komunalistične politike.

Ali je bila uvedba ločenih volilnih baz del načrtne britanske strategije po principu “deli in vladaj”, je vprašljivo. Vsekakor pa Britancev to ni motilo, saj so vsaj malo prirezali peruti sicer dominantni nacionalistični stranki Indijski nacionalni kongres. A hkrati je dejstvo tudi, da največja muslimanska politična stranka, Muslimanska liga, ki je zastopala sprva mehko, nato pa vedno tršo komunalistično pozicijo, vse do druge svetovne vojne ni beležila velikih volilnih uspehov. Na zadnjih predvojnih volitvah v provincialne parlamente leta 1937 Muslimanska liga ni uspela sestaviti vlade niti v eni provinci, Indijski nacionalni kongres pa je slavil v osmih, vključno z večinsko muslimanskimi.

 

Podpora Muslimanski ligi pa je zrasla med drugo svetovno vojno. Že pred vojno je bilo jasno, da bodo Britanci v bližnji prihodnosti morali zapustiti Indijo. Ko je britanski viceroj Lord Linlithgow leta 1939 brez posvetovanja z domačimi politiki razglasil, da je Indija v vojni z Nemčijob je to povzročilo protestni odstop vodilnih politikov Indijskega nacionalnega kongresa. Ti so tri leta kasneje sprožili kampanjo državljanske nepokorščine, poznano kot “Quit India movement”, ki je Britance pozivala k umiku iz Indije. Britanske oblasti so posledično aretirale celotno vodstvo Indijskega nacionalnega kongresa, ki je ostalo za zapahi do konca vojne. Muslimanska liga pa je po drugi strani podprla britansko razglasitev vojne. Njeno vodstvo je bilo med vojno na prostosti in je medtem, ko so bili voditelji Indijskega nacionalnega kongresa za zapahi, uspešno širilo prisotnost Muslimanske lige na terenu.

Po koncu druge svetovne vojne, v kateri je britanske nacionalne interese izvrševalo tudi več milijonov indijskih vojakov, je bila indijska neodvisnost samo še vprašanje časa. Da bi lahko suverenost prenesli na novo, čim bolj reprezentativno indijsko vlado, so Britanci decembra 1945 organizirali volitve v provincialne parlamente in centralni parlament.

Indija je bila po vojni gospodarsko in socialno opustošena. Celotno gospodarstvo je bilo v preteklih letih usmerjeno v potrebe vojne. Najhujši primer tovrstne politike je bilo preusmerjanje hrane za potrebe vojske, ki je v kombinaciji z nezanesljivimi statistikami rezultiralo v bengalski lakoti leta 1943, v kateri je umrlo približno 3 milijone Indijcev. V istem obdobju - v prvi polovici leta 1943 - pa je Indija izvozila 70 tisoč ton riža, kar bi zadostovalo za preživetje več sto tisoč oseb za celo leto. Še v letu 1946 je bila približno polovica prebivalstva Indije podvržena racioniranju hrane. Upoštevajoč kritično socialno situacijo, sta tako Indijski nacionalni kongres kot Muslimanska liga v predvolilni kampanji pred povojnimi volitvami sprva poudarjala socialno politiko. Obljubljala sta prevzem nadzora nad gospodarstvom, zagon kmetijstva in konec racioniranja.

A kaj hitro se je izkazalo, da sta njuna programa na socialnem in gospodarskem področju bolj kot ne enaka. Kampanja se je zato začela vrteti okoli glavne razlike med strankama: zahteve po vzpostavitvi Pakistana. Muslimanska liga je zahtevala Pakistan kot ločeno domovino za indijske muslimane, čeprav, kot bomo slišali v nadaljevanju, natančna oblika, ki naj bi jo zavzel Pakistan, ni bila jasna. Indijski nacionalni kongres na drugi strani ni odstopal od koncepta enotne in sekularne Indije.

Rezultati volitev, dokončno objavljeni marca 1946, so idejo o enotni Indiji razblinili. Indijski nacionalni kongres je sicer po številu glasov in osvojenih sedežev volitve zmagal. A Muslimanski ligi je uspelo osvojiti vse glasove ločenega muslimanskega volilnega telesa, s čimer zahteve po Pakistanu ni bilo več mogoče ignorirati. Pakistan je postal realnost, odprto pa je ostajalo vprašanje, kakšno obliko bo zavzel.

 

Medtem ko so se na politični ravni odvijala pogajanja glede prihodnosti države, so politične sile na obeh straneh mobilizirale svoje podpornike po verskih linijah. Muslimanska liga je tako za 16. avgust 1946 v vzhodnem mestu Kalkuta razglasila “dan direktne akcije”, s katerim naj bi muslimani pokazali svojo podporo Pakistanu. V naslednjih treh dneh je v versko motiviranih pogromih umrlo 4 tisoč ljudi, več kot 10 tisoč jih je bilo ranjenih. Komajda zakrinkan poziv političnega vodstva k nasilju ponazarja oglas, ki se je dotičnega dne pojavil v časopisih:

“Danes je dan direktne akcije. Danes indijski muslimani posvečajo svoje življenje in vse premoženje cilju svobode. Danes naj vsak musliman pri Alahu priseže, da se bo upiral agresiji. Direktna akcija je zdaj edina pot. Ker so ponudili mir, a mir je bil zavrnjen. Ker so spoštovali dogovor in bili izdani. Ker so razglasili zmago, ponujeno pa jim je bilo suženjstvo. Zdaj lahko samo sila ubrani pravico.”

Jeseni leta 1946 so se podobni pogromi in medversko nasilje razširili po celotni severni Indiji od vzhoda do zahoda, nekoliko mirnejši je ostal le južni del polotoka.

 

Kljub temu da so se glede zahteve po Pakistanu bili ulični boji, vsebina te zahteve ni bila jasno definirana. Pakistan je bil koncipiran primarno kot točka političnega programa, namenjena poenotenju sicer razdrobljenih muslimanov širom Indije na eni strani in na drugi strani kot pogajalska pozicija, s katero bi si muslimani lahko izborili vsaj avtonomijo. Natančna oblika, ki naj bi jo zavzel ta mitološki Pakistan v realnosti, ni bila prioriteta politikov, ki so ga zagovarjali. To je pripeljalo v širok razpon pričakovanj.

Za nekatere je bil Pakistan zgolj abstraktna ideja o varnosti muslimanske manjšine, za druge zvezna država z visoko stopnjo avtonomije v enotni Indiji, za tretje pa suverena država. Tudi tisti, ki so si ga zamišljali kot suvereno državo, niso imeli enotne predstave, katero ozemlje naj bi obsegal. Na propagandnih letakih so krožile različne karte bodoče islamske republike: na nekaterih je Pakistan zavzemal skoraj celotno indijsko podcelino, na drugih je bil sestavljen iz veliko majhnih državic na območjih, kjer so muslimani predstavljali večjo manjšino, na tretjih se je raztezal približno čez območje, ki ga zavzema danes, občasno pa je bilo dodano še ozemlje države Hiderabad na jugu podceline.

Ključno za razumevanje procesa particije Indije je torej, da nanjo ne gledamo iz današnjega vidika, ko imamo pred seboj karto, na kateri je jasno razmejeno ozemlje Pakistana in Indije, temveč iz takratnega vidika, ko je bil status in morebitni ozemeljski obseg Pakistana neznanka. Da ponazorimo manko predstave o obsegu Pakistana pred particijo tudi med njegovimi najbolj zagnanimi podporniki, citirajmo Begum Ikramullah, eno izmed vidnejših voditeljic Muslimanske lige, ki je kasneje zapisala:

“Meje Pakistana niso bile definirane in nikoli si nismo predstavljali, da Delhi ne bo znotraj njegovih meja.”

Ena izmed glavnih posledic particije je bila množična migracija ljudi čez novo mejno črto v obe smeri in spremljajoči versko motivirani pokoli. K temu se bomo vrnili čez nekaj minut, na tej točki pa izpostavimo, da tudi masovne migracije ljudi kot posledice particije leta 1945 in 46 niso bile del javne predstave o particiji. Voditelji na obeh straneh so zagotavljali, da bodo njihove države ostale odprte do pripadnikov drugih ver. Mnogi so zagovarjali tezo, da je ozemlje indijske podceline zgodovinsko in gospodarsko tako povezano, da se bosta Indija in Pakistan, četudi se bosta res ozemeljsko razdelila, slej kot prej združila nazaj v enotno državo ali pa vsaj povezala v močno gospodarsko povezavo s prostim pretokom ljudi. Tok dogodkov je stekel drugače, a k temu se vrnemo nekoliko kasneje.

Še ena nejasnost o teritorialnem obsegu novonastalih držav je izhajala iz nedorečenega statusa knežjih držav. Britanci namreč nikoli niso neposredno nadzorovali celotne Indije, pač pa so del ozemlja upravljali preko nominalno neodvisnih, a nedvomno probritanskih voditeljev knežjih držav. V času particije Indije je bilo takšnih držav 565, v njih je živela četrtina prebivalstva, tvorile pa so več kot tretjino skupnega ozemlja. Večina teh državic je bila majhnih: okoli 200 jih je imelo ozemlje manjše od 25 kvadratnih kilometrov. A med njimi so bile tudi nekatere večje, ki bi dejansko lahko obstale kot samostojne države. Med njimi sta bili najvidnejši Hiderabad ter Jamu in Kašmir. Kljub temu, da so knežje države zavzemale znaten del indijskega ozemlja in prebivalstva, se z njihovim statusom v bodoči samostojni Indiji ni nihče ukvarjal. Britanski vladni vir je za Times of India le dober mesec pred britanskim dokončnim umikom s podceline povedal, da začenjajo razmišljati o njihovem statusu.

Nekatere večje knežje države, med njimi Hiderabad in Bhopal, so medtem začele izdelovati plane za vzpostavitev samostojne države, spet druge, na primer Jamu in Kašmir, so zaradi verske raznolikosti in močne lokalne identitete nihale med samostojnostjo ter priključitvijo eni ali drugi državi. Večina se jih je na koncu prostovoljno priključila eni ali drugi državi. Dve, Hiderabad in Kalat, sta bili priključeni s silo. Suverenost nad območjem Kašmirja pa nikoli ni bila dokončno razrešena. Kašmirski konflikt je, kot je mnogokrat opisan, res nedokončana zgodba particije in priča o kaotičnosti tega procesa.

Particija Indije je bila torej kaotičen, nepremišljen proces, z mnogimi neznankami, od tega, ali bo Pakistan res samostojna država in katero ozemlje naj bi zavzemal, preko preziranja možnosti masovnih migracij pa do odprtega vprašanja suverenosti knežjih držav. H kaotičnosti je močno pripomogel tudi izjemno kratek časovni okvir. Rezultati volitev, ki so napovedali neizbežnost ustanovitve Pakistana, so bili znani marca 1946. Februarja prihodnje leto je britanska vlada napovedala, da se bo iz Indije dokončno umaknila najkasneje do sredine leta 1948. 3. junija 1947 pa so pogajalske strani, torej Britanci, Indijski nacionalni kongres, Muslimanska liga in predstavniki manjšine Sikhov oznanile, da bo Indija neodvisnost dosegla 15. avgusta isto leto - torej skoraj leto dni pred napovedanim datumom in le dobra dva meseca od trenutka dogovora. V istem nagovoru so dali jasno vedeti, da pogajanja o mogoči federalni ureditvi niso uspela in da se bo Indija razdelila na dve državi: Indijo in Pakistan. A še takrat, torej dva meseca pred particijo, razdelitev ozemlja med državama, status knežjih držav in usoda ljudi, ki bodo po verskih prepričanjih sodeč padli na napačno stran meje, niso bili znani.

8. julija, torej dober mesec pred particijo, je v Indijo prispel Cyril Radcliffe, katerega naloga je bila določiti mejo med državama. Radcliffe, sicer priznan pravnik pred tem nikoli ni bil v Indiji. Mejno črto, še danes poznano kot Radcliffovo črto, je, skupaj z ekipo, risal brez poznavanja lokalnih razmer in izključno na podlagi statističnih podatkov o verski pripadnosti prebivalstva. Cenzus, iz katerega je izhajala statistika, je bil iz predvojnih časov in že v času nastanka vprašljive kvalitete. Radcliffova ekipa nikoli ni obiskala območij, preko katerih je potekala meja in ni upoštevala lokalnih zgodovinskih, geografskih, kulturnih, gospodarskih ali drugih specifik. Območja z večinsko muslimanskim prebivalstvom so padla v Pakistan, druga v Indijo. Mejna črta je odrezala kmetijske površine od namakalnih virov, industrijske centre od surovinskega zaledja in skupnosti od mest kulturnega ali verskega pomena. Če nepremišljenost in nepripravljenost particije slučajno še ni bila dovolj poudarjena, povejmo še, da je bil potek mejne črte objavljen 17. avgusta 1947, torej dva dni po osamosvojitvi Indije in Pakistana.

 

Razmejitvena črta ni zadovoljila nikogar. Indijski nacionalisti so vseskozi vztrajali pri enotni Indiji in so nasprotovali Pakistanu v kakršnikoli obliki. Podporniki Muslimanske lige pa so večinoma pričakovali več, kot so dobili. Odmerjeno ozemlje Pakistana je bilo precej ranljivo, tako gospodarsko kot vojaško. Na začetku je bilo razdeljeno na zahodni Pakistan in vzhodni Pakistan - današnji Bangladeš, vmes pa je bilo več kot 1000 kilometrov indijskega ozemlja. Večina populacijskih centrov je ležala v Punjabu, relativno blizu indijske meje. Ena najpomembnejših prometnih žil med mestoma Lahore in Rawalpindi je bila od indijske meje oddaljena le nekaj deset kilometrov in kot taka ranljiva v primeru indijskega napada. V Indiji je ostala tudi večina industrijskih in trgovskih centrov. Prav tako je slednja obdržala najpomembnejša kmetijska območja v severnem delu države, medtem ko je velik del Pakistana zavzemala bodisi puščava v Zahodnem Pakistanu, bodisi poplavno ogrožena območja v Vzhodnem Pakistanu. Skratka, Pakistan je bil od začetka šibkejši tako gospodarsko kot strateško, kar je narekovalo hitro centralizacijo države in njeno vodenje v skladu z obrambnimi interesi. Ta miselnost je po 70 letih še vedno opazna v primerjalno veliki vlogi vojske in obveščevalnih služb v upravljanju z državo.

Objava mejne črte je sprožila eno največjih migracij v moderni zgodovini. Versko motivirani pogromi, ki so se na večji skali začeli približno leto dni prej v Kalkuti, so se medtem samoperpetuirali s politično motiviranim in naključnim širjenjem govoric o grozodejstvih, ki so sprožala povračilne reakcije bodisi v obliki večjih pogromov bodisi izoliranih in naključnih umorov ter bombnih napadov. Negotovost se je povečevala do te mere, da je za mnoge selitev postajala edina možnost za normalizacijo življenja, predvsem v obmejni provinci Punjab. Pri tem pa velja poudariti, da je vprašanje particije vse do tedaj ostalo izrazito v domeni srednjega razreda. Na podeželju, pogosto odrezanem od informacij, so družbeno tkivo skupaj držale druge vrste identitet. Particija je tamkajšnje prebivalce dosegla šele preko bodisi srednjerazrednega političnega hujskanja bodisi preko birokratskih odločitev o preventivni prisilni preselitvi prebivalstva, s katerim je birokracija skušala omejiti obseg nasilja.

Kakršnokoli opisovanje grozot particije, množične selitve prebivalstva in pogromov na tej točki ni smiselno. Te so mnogo bolje opisane v literarnih delih, ki se nanašajo na tisto obdobje. Približno 12 milijonov ljudi je zapustilo svoje domove, več sto tisoč je bilo ubitih, požigi celotnih vasi niso bili nič neobičajnega in posilstvo je bilo sistematično uporabljano kot orožje.

Mnogi izmed beguncev so še več let po particiji ostali v begunskih taboriščih. Obe novoustanovljeni državi sta stežka zagotavljali potrebno podporo in na njuno mesto so vskočile nevladne in politične organizacije. Hindujska supremacistična organizacija RSS je na primer vzpostavila taborišča v zahodnem in severnem delu Indije, ki še danes tvorita glavno politično zaledje hindujskim nacionalističnim političnim silam. Na zahodu države, v notranjosti Bengalskega zaliva, pa so bili pri organizaciji beguncev najbolj aktivni pripadniki Komunistične stranke, ki prav tako politično podporo črpa predvsem iz tega območja.

 

Povezave med particijo in današnjimi razmerami so torej številne. Od Kašmirja kot nerazrešene zgodbe particije preko od samega začetka vojaško in gospodarsko ranljivega ter posledično vedno paranoičnega Pakistana do na begunski krizi zgrajene in še danes prisotne podpore posameznim političnim silam v Indiji. Hkrati je skoraj nemogoče preveč poudarjati kaotičnost tega procesa, ki se je v vsega nekaj mesecih odvil brez kakršnihkoli resnih predhodnih priprav. Tako kot je za razumevanje particije ključno, da nanjo gledamo iz takratnega, nejasnosti in negotovosti polnega vidika, je tudi za razumevanje današnje južne Azije uporabno, da nanjo včasih pogledamo iz vidika obdobja pred, med in po letu 1947.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.