Mezdniki in vlačuge

Mezdniki in vlačuge

Oddaja
30. 7. 2017 - 20:00

- »Služi, opravlja najnižjo in najbolj umazano pridobitno dejavnost in daje za plačilo svoje delo ali za sramoto svoje telo .. zato se tudi imenujejo mezdniki in vlačuge.«

Kar ste prebrali, je bil poskus rimskega gramatika Noniusa Marcellusa opredeliti glagol mereo, torej služiti, pridobivati, biti vreden, v povezavi z izrazoma mercenarii et meretrices – mezdni delavci in vlačuge. V tokratnem Repetitiu bomo skozi rimsko pravo poskušali razložiti proizvajalno pozicijo t.i. nekvalificiranega dela in primerjati posamične situacije družbenih skupin, ki so ga v tistem času opravljale. Že na tem mestu bi opozorili, da namen tega prispevka ni neposreden transplant ekonomskih, političnih in pravnih fenomenov iz Rima v današnji čas, saj je na vseh treh področjih prišlo do korenitih sprememb, ki tovrstne prenose onemogočajo. Bolj gre za to, da bomo skozi interpretacijo zgodovinskega predmeta skušali izoblikovati potencialne nastavke za današnje pojmovanje modusov diskvalifikacije določenih oblik dela.

 

MEZDNO, STROKOVNO IN ČASTNO DELO

Za vzpostavitev temeljnih pojmov, s katerimi bomo operirali v tem prispevku, začnimo s kratko predstavitvijo ureditve delovnih razmerij v rimskem pravu. Odnos med delavcem in delodajalcem je urejala pogodba locatio conductio. Njeno ime ustreza dvema strankama razmerja – lokatorju ali »tistemu, ki postavi/ponudi« in konduktorju, torej »tistemu, ki ponujeno odvede«. Pogodba locatio conductio, s katero sta se sklepala tudi najem in zakup, je na področju delovnih razmerij poznala še nadaljnjo delitev na dve vrsti pogodb, ki jima ustrezata tudi dve temeljni obliki dela v rimski družbi – operae ali mezdno delo in opus ali strokovno delo. Z mezdnim delom so v kontekstu starega Rima mišljena predvsem fizična dela, npr. rudarstvo, kamnoseštvo, prepisovanje in delo na tujem polju, pa tudi boj z divjimi zvermi in nastopanje na odru.

Ključno razliko med obema oblikama dela zarisuje predvsem dojemanje mezdnih delavcev s strani tistega sloja rimske družbe, ki svojega »častnega dela« ni opravljal v okviru nobene izmed omenjenih pogodb, temveč kot mandat, ki je sicer služil predvsem kot pravni okvir prijateljskih uslug. To so bili npr. pravniki, govorniki, filozofi, zdravniki in učitelji, ki za svoje delo niso prejemali plačila, temveč nagrado, imenovano honorarium oziroma honorar, častno plačilo, ki ga sprva po rimskem pravu sploh ni bilo mogoče iztožiti. Bolj zanimivi kot neizterljivost časti pri častnih pa so njihovi opisi tistega, kar je nečastno, na primer Ciceronov. Zanj je mezda plačilo nesvobode za delo, ki je umazano, neugledno in sramotno, saj se za razliko od kvalificiranega ali strokovnega dela tu ne najema kakšnega posebnega znanja ali veščine, temveč fizična delovna sila. Vrednost takega dela in plačilo zanj se nista merila glede na dogovorjeno plačilo za rezultat v smislu izdelka ali storitve kot pri strokovnem delu, temveč v časovnih enotah. To pa ne pomeni, da rezultat ni družbeno potreben in ključen, temveč nasprotno. Čeprav to delo velja za nevredno, saj ne izkaže nobenega rezultata, je za obstoj družbe dnevno garanje stalno in v velikih količinah nujno potrebno zlo. V Cezarjevem času je bilo na primer samo v Rimu 100 000 mezdnih delavcev.

Kje torej nekvalificiranemu delu umanjka kvalifikacij? Že na ravni pravnih pogodb sta pri različnih oblikah dela drugače opredeljeni prej omenjeni vlogi lokatorja in konduktorja. Medtem ko je pri strokovnem delu delodajalec ali naročnik storitve tisti, ki postavi ponudbo, in strokovni delavec tisti, ki jo odvede, je pri mezdnem delu delavec tisti, ki se ponudi, in upa, da ga delodajalec odvede. Mezdni delavec kot lokator nastopa na isti strani razmerja kot najemodajalec, le da v najem ponuja svoje telo, ne pa npr. stanovanja. Zanimivo je, da Code Napoléon, prvi buržoazni civilni zakonik iz leta 1804, prevzema rimsko ureditev.

V literaturi je postopek ponujanja in odvajanja opisan na način, ki močno spominja na kakšnih 2000 let starejši Rim, prikazan v na primer Tatovih koles. Delavec se je postavil s svojo ponudbo delovne sposobnosti na javni, prometnejši kraj in čakal delodajalca, ki ga bo odvedel za tisti dan. Čeprav naj bi bil takšen način najemanja najbolj pogost, so bili nekateri delavci vnaprej dogovorjeni z delodajalcem, da jih ta najema za določeno ali nedoločeno število dni. Po drugi strani je bila tudi pogajalska pozicija strokovnega delavca močno odvisna od števila in kvalitete ponudb, ki jih je dobival, zaradi česar so bili tudi ti v primeru pomanjkanja posla najverjetneje prisiljeni v sprejetje slabše ponudbe, ki jim jo je postavil naročnik.

Kljub variacijam v pozicijah posameznikov znotraj skupin kvalificiranega in nekvalificiranega dela in fluidnosti meje med njima razlikovanje med tema dvema kategorijama utemeljuje temeljna razlika v njunih materialnih pozicijah. Kvalificiran delavec je lahko opredeljen kot tak, dokler lahko vsaj do neke mere sodoloča ceno svojih sposobnosti oziroma storitev, ker jih opravlja omejen krog ljudi. Izhajajoč iz tega ima tudi pogajalsko pozicijo, možnost zastopanja svojih interesov. V trenutku, ko jo zgubi, izgubi tudi svojo kvalifikacijo in postane nekvalificiran delavec, ki mu je odrečena pozicija, iz katere bi lahko sodoločal svoje delovne pogoje; v primeru, da bi se hotel diferencirati od te rezervne armade dela, pa je postavljen pod imperativ, da se prekvalificira.

 

NEKVALIFICIRANI IN DISKVALIFICIRANI

Mezdno delo, ki smo ga obravnavali v prvem delu oddaje, je le ena izmed oblik dela, ki ustreza produkcijskim pogojem nekvalificiranega dela. V rimski družbi najdemo predvsem tri skupine nekvalificiranih delavcev – mezdne delavce, osvobojence in prostitutke. Sužnje tu namenoma izpuščamo, kljub starejšim zgodovinskim analizam, ki so temelje rimskega gospodarstva locirale prav v tej skupini. Novejši podatki kažejo na to, da so večino fizičnih del opravljali prav mezdniki in osvobojenci. Poleg tega pa je med sužnji in nekvalificiranim delom bistvena razlika – suženj po rimskem nazorovanju ni delavec, temveč govoreče orodje. Kot stvar igra povsem drugačno produkcijsko in politično-pravno vlogo. V primeru osvoboditve pa je suženj moral svojemu bivšemu gospodarju priseči, da bo zanj določen čas opravljal fizična dela, enaka tistim, ki jih je opravljal mezdni delavec, torej operae.

Rimsko pravo je dovoljevalo registrirano spolno delo in ga v določenem obdobju rimske države celo obdavčevalo. Prepovedano je bilo predvsem delo na črno. Spolne delavke so pridobile licenco za opravljanje svoje dejavnosti z registracijo pri upravnem organu, kjer so morale navesti svoje ime, starost, kraj rojstva in psevdonim. Poleg prostitutk ali meretrices, navedenih v začetnem citatu, so spolno delo opravljale tudi sužnje in osvobojenke, poseben rang spolnih delavk pa so predstavljale profesionalke, ki jih literatura imenuje kurtizane, čeprav naj bi izraz izviral šele iz srednjega veka. Potreba po drugačnem izrazu izvira iz tega, da so profesionalke za razliko od običajnih prostitutk predstavljale kvalificirano spolno delo. Viri namreč navajajo, da so bile nekatere od njih izjemno premožne, se kot gostje udeleževale nobel pojedin, rimski pesniki pa naj bi jih opevali v svojih stihih. 

Z vidika aktualnih diskusij so pomembne predvsem vzporednice med mezdnimi delavci in prostitutkami. Oboji so imeli podoben sistem zaposlovanja – čakali so s ponudbo svojega telesa na prometnejšem mestu, da jih odplačno odvedejo za določeno časovno enoto. Podobno kot nekatere oblike mezdnega dela so bile tudi prostitutke infamne oziroma »imele zmanjšano čast«, zaradi česar so jim bile odrečene nekatere pravice, kot na primer biti zastopnik ali tožiti v imenu drugega. Ne prostitutke ne mezdniki niso imeli možnosti sodoločanja svojih delovnih pogojev ali cene – v trenutku, ko bi se to zgodilo, ne govorimo več o mezdniku in prostitutki, temveč o strokovnjaku in kurtizani. Odločilna ni delovna izurjenost ali usposobljenost – s pridobivanjem delovnih izkušenj ne moreta postati kvalificirana. Kvalificiranost torej opredeljuje predvsem možnost sodoločanja svojih delovnih pogojev. Ker mezdnik in prostitutka te možnosti nimata, strogo vzeto sploh ne delata, temveč oddajata svoje telo v najem. Plačilo ni cena za opravljeno delo, temveč odškodnina za obrabo.

Vrnimo se k začetnemu citatu starega gramatika, ki prostitucijo in mezdno delo opredeli za umazani, nečastni pridobitni dejavnosti. Pri vprašanju čistosti oziroma častnosti dela torej ne gre več samo za sposobnosti ali kvalifikacije, temveč specifičen mehanizem diskvalifikacije, ki spremlja določeno produkcijsko vlogo. Kot pravi Cicero: kmetijstvo je najpopolnejše delo, ki ga lahko posameznik opravlja, dokler človek obdeluje svojo njivo. Šele ko se delavec udinja na tujih produkcijskih sredstvih, postane to umazano, človeka nevredno delo, nikakor pa to ni že kmetovanje samo po sebi. Analogno tudi spolne usluge v zakonski zvezi niso nečastne – to postanejo šele na tujih produkcijskih sredstvih. Seveda pa ne v enem ne v drugem primeru najem ne predstavlja ničesar nečastnega za tistega, čigar produkcijska sredstva se obdeluje.

Diskvalifikacijo lahko ponazorimo tudi skozi latinski izraz za mezdnika – mercenarius, od koder izvira angleški mercenary, torej najemnik, plačanec, ki je po sodobni definiciji nekdo, ki se v odnos, v konflikt, v situacijo vplete izključno zaradi svojih zasebnih, ekonomskih interesov, za razliko od vojaka - oziroma še bolje v tem kontekstu - za razliko od častnika, ki se ne zgolj prodaja, temveč to počne iz častne dolžnosti in zaščite družbenih vrednot. Tudi mezdnik in prostitutka se kot plačanca v odnos zapleteta zaradi izključno ekonomskih interesov, v to sta pravzaprav prisiljena. In prav na to se pripne diskvalifikacija v smislu nemoralnosti, umazanosti, nevrednosti njunega dela, nečastnosti njunega plačila in celo kriminalizacija tovrstnih oblik dela, ki jo najbolj izrazito utemeljuje prav sloj, ki mu njegovi materialni pogoji oziranje na častnost sploh omogočajo, hkrati pa ima pozicijo moči, iz katere definira častno, nečastno in mejo med njima. Častno delo, bi lahko povzeli, je tisto, ki odloča o nečastnosti.

Pri delu prostitutke in mezdnega delavca gre, ekonomsko gledano, za nekvalificirano delo. Prav tako gre pri obeh za diskvalificirano, za manjvredno označeno delo. Razlika se pojavi v samem načinu, modusu diskvalifikacije. Oba veljata za umazana, vendar drugače umazana, kar ponazori že sam rimski gramatik – mezdnik daje svoje delo za plačilo, vlačuga svoje telo za sramoto. Mezdni delavec svoje sposobnosti troši na tujem produkcijskem sredstvu, prostitutka pa, vsaj po nazorovanju obsojajočih, ni samo dala svojega telesa v sramoto, temveč je v njo zabredla že tako daleč, da sploh nima več sramu.

Če starejšo zgodovino ubesedimo v manj stari – mezdnik in  prostitutka imata skupno razredno pozicijo diskvalificirano nekvalificiranih. Kar loči ti dve skupini oziroma, bolje, kar ti dve skupini sploh vzpostavlja, je partikularen način njune diskvalifikacije. Znotraj posamezne poklicne kategorije se ti mehanizmi lahko še nadalje diferencirajo, medsebojno kombinirajo in individualizirajo vse do ravni posameznega producenta, ki nastopa v različnih, zanj specifičnih razmerjih moči, v katerih se oblikuje zanj specifičen mehanizem diskvalifikacije v smislu vednosti o njegovi nevrednosti, zaradi česar se njihova družbena pozicija razlikuje – na primer prostitutka, ki hkrati dela kot čistilka, prostitutka brez papirjev, prostitutka, ki je mati, prostitutka z zvodnikom in brez njega in konec koncev mezdna delavka, ki jo na primer delitev starega gramatika sploh ne navaja pri vsiljevanju svoje naracije prostitucije in mezdnega dela kot ženskega in moškega dela. 

Ko ta problem obravnavamo z današnjega vidika se zdi, da sistem drobi moduse diskvalifikacije do take mere, da bi lahko vsaka skupina razglasila svojo točko družbenega boja. V rimskem primeru bi bila to denimo združenja igralcev, kamnosekov, mezdnih delavk, prostitutk, ki imajo zvodnike. Po eni strani je to seveda nujno z vidika analize kategorij, ustvarjenih skozi družbeno dominacijo, po drugi strani pa tovrstne prakse same po sebi še ne narekujejo spremembe v družbenih odnosih, temveč zgolj nudijo varen prostor oziroma zatočišče za ljudi, ki se dojemajo za identitetno povezane. Šele ko ena izmed takšnih skupin uspe z drugo vzpostaviti povezavo onkraj partikularnih identitet na način, da medsebojno prepoznata pogoje svojih načinov diskvalificiranosti in jih v svojih praksah nehata reproducirati ter začneta naslavljati, lahko govorimo o preseganju obstoječih modusov diskvalifikacije in kategorij, ki v njih nastajajo. Do tega trenutka je vsaka družbena skupina zaprta v svoje pogoje, ki jih sicer kritizira, vendar v tej zaprtosti svojemu delu ne more dvigniti cene.

Pri tem namreč še vedno ostajamo na ravni identitetnih politik oziroma golih načinov diskvalificiranosti. Če nas rimska zgodovina in pravo lahko tu naučita česarkoli, nas to, da je pri naslavljanju načinov diskvalifikacije potrebno upoštevati njihov poglavitni učinek - razvrednotenje določenih oblik dela, s čimer jim odvzame kvalifikacijo in zbije ceno. Mehanizem diskvalifikacije se pripne prav na proizvodno vlogo nekvalificiranosti, torej tistih, ki obdelujejo tuja proizvodna sredstva, ker nimajo lastnih, in ki ne morejo sodoločati svojih proizvodnih pogojev. Diskvalifikacijo je torej treba razumeti kot dekvalifikacijo in analizo usmeriti na to, kako diskvalifikacija legitimira in reproducira proizvodno vlogo nekvalificiranega dela, hkrati pa tudi raziskati, kako produkcijska vloga pogojuje način, na katerega je producent diskvalificiran. In posledično prav v skupnem odnosu do produkcijskega procesa iskati stične točke organiziranja v smeri prekvalifikacije kvalificiranja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.