POŠTENI ABE

POŠTENI ABE

Oddaja
29. 5. 2016 - 20:00

»Pred sedeminosemdesetimi leti so naši očetje na tem kontinentu ustvarili nov narod, spočet v svobodi in posvečen resnici, da so vsi ljudje po rojstvu enaki.«

Tako se začne eden od najpogosteje omenjenih govorov v ameriški zgodovini, gettysburški nagovor. Devetnajstega novembra 1863 je sredi vojne vihre in med kandidaturo za ponovno izvolitev Abraham Lincoln podal dvominutni govor, ki je imel prelomni učinek na ameriško in prek nje tudi na svetovno zavest dojemanja človeka, njegove svobode in neodtujljive pravice do nje. Lincolnova doktrina je prav tako tlakovala pot v postopno odpravljanje razlikovanja med ljudmi različnih ras in fermentirala razvoj kulturne zavesti, ki je kulminirala v govoru o sanjah o enakosti Martina Luther Kinga sto let pozneje prav pred Lincolnovim spomenikom.

Gettysburški nagovor se nadaljuje tako pompozno kot pohlevno:

»Zdaj se bojujemo v veliki državljanski vojni, ki bo odločila, ali lahko ta narod ali katerikoli drug narod, ki je tako spočet in tako posvečen, dolgo obstaja. Srečali smo se na velikem bojišču te vojne. Prišli smo sem, da bi posvetili del tega bojišča kot zadnje počivališče tistih, ki so tukaj dali življenje, da bi narod živel. Res se spodobi in prav je, da tako ravnamo. Toda v širšem smislu mi ne moremo posvetiti − ne moremo posvečevati –, ne moremo blagosloviti te zemlje. Pogumni možje, živi in mrtvi, ki so se tukaj bojevali, so jo posvetili bolj, kakor je v naših ubogih močeh, da bi kaj dodali ali odvzeli. Svet se bo malo brigal in se ne bo dolgo spominjal besed, ki smo jih tukaj izrekli, toda nikoli ne bo mogel pozabiti, kaj so oni tukaj storili. Na nas živih je, da se tukaj posvetimo nedokončanemu delu, ki so ga oni doslej tako plemenito uresničevali. Na nas je, da se tukaj posvetimo veliki nalogi, ki nas še čaka – da se od teh častitljivih mrtvih navzamemo še večje vdanosti stvari, ki so jo oni tukaj v polni meri izkazali, da se tukaj slovesno zaobljubimo, da ti mrtvi niso umrli zaman, da bo ta narod z božjo pomočjo doživel novo rojstvo svobode in da vladanje ljudstva, po ljudstvu in za ljudstvo ne bo izginilo s sveta.«

Abraham Lincoln je bil 16. predsednik Združenih držav Amerike in je zasedal položaj med letoma 1861 in 1865. Lincolnov prvi prednik se je izselili iz Anglije v Massachusetts že leta 1637.  Njegov rod je bil vseskozi reven in preživljali so se s poljedelstvom na odročnih prostranstvih severnoameriške pustinje. Lincolnov oče se je iz Virginije z družino preselil v Kentucky, kjer je bil Abe rojen 12. februarja 1809.

Dejstvo o skromnih začetkih je tudi rad podajal kot dokaz svoje vizije Združenih držav Amerike, kjer lahko vsakdo uspe. Lincoln je v času kandidature za predsednika ZDA dejal o svojem otroštvu: »Kratka in preprosta kronika revežev.« Njegovo celotno otroštvo se bere kot kakšna Cankarjeva povest. Od enajstega do triindvajsetega leta je delal na kmetiji, ko ni bilo treba skrbeti za žetev, pa je vihtel sekiro v severnoameriških gozdovih in za dodaten zaslužek pomagal pri splavarjenju na Mississippiju. Najverjetneje je tudi eden redkih svedtovnih voditeljev, ki je lastnoročno stesal lastno hišo. V domači vasi pa se je proslavil kot prvovrsten rokoborec, ki je nalomil marsikatero rit.

Življenje je bilo težko za vso Lincolnovo družino. Živeli so na meji takratne naselitve, bili so kolonizatorji in se spopadali z divjo naravo srednjega vzhoda ZDA. Pozneje je o tem življenju sestavil pesem: »Ko je oče prvič se naselil tod, meja šla je po sredi, panter v noči renčal je povsod, svinje so napadali medvedi.« Dostopa do kvalitetne izobrazbe ni imel, kar pa se je učil, je hitro razumel. Redno je med počitki pri delu bral knjige, opravljal pa je tudi pisarijo za vso sosesko. Njegov prvi znani rokopis je kratki stih: »Abraham Lincoln, roke in pero, uspel bo, a kdaj, ne ve nikdo.«

Vseskozi je kmečko poreklo vplivalo na njegov stil obnašanja in besednjak. Pri triindvajsetih se je odpravil od doma in postal trgovski vajenec. S tem se je začelo obdobje njegovega samoizobraževanja, ukvarjanja z lokalno politiko in družbenega vzpona. V New Salemu, kjer se je nastanil, je obiskoval debatne krožke in izkoristil priložnost, ki jo je povzročil razpad stare federalistične stranke. Posebno v obmejnih krajih je zazevala politična vrzel, ki so jo izkoristili politični novinci, med njimi Lincoln. Po kratkotrajnem služenju v vojski, ko je območje zahodno od Mississippija ogrožala indijanska nevarnost, je kandidiral na lokalnih volitvah in pogorel. To je bilo tudi prvič in zadnjič, da je izgubil neposredne ljudske volitve.

Do leta 1834 so se že pričele oblikovati stranke, ki so v naslednjih letih obvladovale ameriško politiko. Demokrati predsednika Andrewa Jacksona in njegova opozicija whigovci. Whigovci so se v nasprotju z demokrati zavzemali za večjo vlogo države v gospodarstvu in za vpliv državnih bank. Lincoln je na domačih tleh dobil podporo obeh in bil izvoljen v illinojsko zakonodajno skupščino s podporo whiga Johna Stuarta. Stuart se je z Lincolnom spoprijateljil in mu tudi ponudil mesto v svoji odvetniški pisarni. Lincoln si je od Stuarta sposodil pravoznanstvene knjige in se med delom lokalnega geometra hitro učil.

Kot Stuartova desna roka je iz prve roke spoznaval politične manevre v illinojski zbornici in vpijal sposobnosti plutja med čermi provincionalne politike. Marca 1836 je tudi izpolnil prve pogoje za vstop v advokaturo, nato je opravil pravniški izpit in 9. septembra 1836 postal odvetnik. Stuartovo spoštovanje se je kazalo tudi s tem, da je Lincolnu predlagal skupno vodenje odvetniške prakse. Vseskozi pa so Lincolna  mučili kronični simptomi depresije in mu občasno onemogočali delo.

V ozadju burnega političnega dogajanja je v Illinois iz nekaterih severnih zveznih držav počasi pritekala propaganda za ukinitev suženjstva. To gibanje se je v tistem času na severu močno razraslo in zasejale so se prve klice trenj, ki bodo postavile pod vprašaj obstoj Združenih držav Amerike. Južnjaške zbornice so že obsojale širjenje abolicionizma, podobno so storili tudi v Illinoisu. Lincoln je do suženjstva čutil antipatijo. Izjavil je, da ustanova suženjstva sloni na krivični in slabi politiki, vendar se zaradi političnih strasti ni izjavljal glede njegove ukinitve. Tako je v svojem osemindvajsetem letu postavil enega od temeljev osebne doktrine, stališča pa utemeljeval s moralnimi razlogi.

Ameriška lokalna politika je bila prepredena z demokracijo, vendar omejena na bele moške in podvržena vsakršnim mazaškim in podkupljivim taktikam. Usluga za uslugo je bila utečen sistem in Lincoln se je hitro učil političnih spretnosti. Uspelo pa se mu je izogniti najhujšim napakam tega sveta. Vztrajanje pri pomenu zakona in tradicije mu je prislužil dolgotrajni vzdevek »pošteni Abe«. Ni bil posebno veren človek in v cerkev ni zahajal, kar mu je pozneje nagajalo pri političnih ambicijah. V težave ga je spravljala tudi nagnjenost do norčevanja iz nasprotnikov, njegove javne pisarije so vsebovale nemalo brezobzirne satire. To ga je pozneje, ko je nekega nasprotnika preostro napadel, skoraj zapletlo v dvoboj.

4. novembra 1842 se je poročil z Mary Rodd. Bila sta si močno različna, ona je bila aristokratinja, on pa skromnega porekla. Mary je bila ambiciozna in željna ugleda, na poznejša leta pa je postala značajsko neuravnovešena in izjemno impulzivna, kar je Lincolnu povzročalo težave pri vodenju političnih funkcij. Rodili so se jima štirje otroci, Robert, Edward, William in Thomas. Eddie je umrl že pri štirih letih. Vzgojo je Lincoln prepuščal ženi, zaradi nemarnih življenjskih navad in nagnjenosti k zanikrnemu oblačenju ji je tudi sam povzročal preglavice. Kot odvetnik je bil uspešen in leta 1844 odprl lastno pisarno.

Februarja 1846 je izbruhnila vojna z Mehiko, glede katere je imel Lincoln od začetka pomisleke, ni pa se izražal proti njej. V slogu političnega preračunljivca se je raje javno zavzel za vojno. Medtem ko je na jugu divjala vojna vihra in so trume prostovoljcev romale proti meji, se je Lincoln poleti 1846 podal v boj za kongresni stolček. Izvoljen je bil na whigovski listi. Trideseti kongres je zasedal decembra 1847 in to je bila priložnost za Lincolna, da skoči na državno politično raven. V tem času je Amerika močno zmagala v vojni, general Winfield Scott je septembra 1847 izsilil pot v Mexico City. Predsednik Polk je v zameno za mir zahteval cel kup teritorialnih koncesij.

Mehika je bila primorana odstopiti Kalifornijo in Novo Mehiko, vključno z današnjimi Arizono, Utahom in Nevado. V kongresu pa je Lincoln končno javno izpovedal nasprotovanje vojni in podprl glavnega nasprotnika predsednika Polka, Henryja Claya, ko je ta govoril, da »to ni nikakršna obrambna vojna, temveč nepotrebna in napadalna agresija«. Takšna nasprotja so trajala vse do 30. maja 1848, ko je bila ratificirana mirovna pogodba. S koncem vojne je kongres ponovno začel pretresati stari spor glede upravičenosti suženjstva, tedaj se je namreč odprlo vprašanje, ali bo dovoljeno na novih teritorijih. Lincoln se ni izpostavljal, nasprotja s severnjaki pa so južnjaki pod vodstvom Johna Calhouna ovekovečili z manifestom o nevarnosti, ki jo predstavljajo abolicionisti. Vprašanje suženjstva se je dotikalo več kot le ekonomije, bilo je vprašanje rasnega problema, bele nadvlade in načina življenja, neločljiv del katerega je bilo suženjelastništvo.

Lincoln je končal svoj dvoletni mandat v kongresu in odšel domov v Springfield, kjer je nadaljeval z advokaturo. Medtem pa se je na državni ravni odvijal spopad med jugom in severom. Čeprav so severnjaki verjeli, da je suženjstvo postalo anahronizem in krivica, so južnjaški demokrati uspeli leta 1854 sprejeti osnutek o Kansasu in Nebraski, tako kršili Missourijski kompromis iz leta 1820, ki je ločil dežele na tiste, v katerih je suženjstvo dovoljeno, in tiste, v katerih ni. Ta novica je močno razburila Lincolna in ga spodbudila, da se je po šestih letih odsotnosti vrnil v aktivno politiko. Konec leta 1854 je kandidiral za senat, v tistem času so senatorje še izbirale državne skupščine. Po šestih krogih glasovanja je bil vedno v vodstvu, vendar so glasovi zanj počasi plahneli, zato je s političnim mešetarjenjem poskrbel, da vsaj nasprotnik ni zmagal.

Oktobra 1854 se je spustil v besedne dvoboje z glavnim zagovornikom osnutka o Kansasu in Nebraski, Stephen A. Douglasom. Lincoln je zagovarjal tezo, da so imeli »očetje republike« namen odpraviti suženjstvo, tudi s tem, da so prekinili dotok sužnjev. V nagovoru, ki je postal znan kot govor iz Peorie, je odločanje belega človeka o črnskih sužnjih zavrnil kot despotizem. S tem, ko je obravnaval črnce kot enake, je poudaril načelo ustanoviteljev ZDA, da so vsi ljudje rojeni enako. Istega dne so protisuženjski radikalci ustanovili stranko republikancev. Lincoln, ki je veljal za voditelja whigovcev, je z novonastalo stranko simpatiziral. Medtem sta stari stranki pokali po šivih zaradi omenjenega suženjskega vprašanja.

Whigovska stranka je zaradi trenj razpadla, prav tako pa so se demokrati ločili na severnjake in južnjake. Lincoln se je leta 1856 pridružil republikancem kot njihov kandidat za ameriškega senatorja iz Illinoisa. V sprejemnem govoru je spregovoril znane besede: »Hiša, ki je sama proti sebi razdvojena, ne more obstati. Trdim, da ta vlada ne more obstajati, če je na pol suženjska in na pol svobodna.« Glavni nasprotnik Douglas pa mu je oprekal, da je ameriški sitem osnovan na belem temelju: »Ustvaril ga je belec za belca, da bi ga upravljal belec.« Navkljub svojim egalitarnim besedam pa Lincoln ni polno verjel v enakopravnost med rasama. V debati s Douglasom je izjavil: »Nisem in nikoli nisem bil za to, da bi kadarkoli prišlo do socialne in politične enakopravnosti bele in črne rase. Nisem in nikoli nisem bil za to, da bi črnci volili ali sedeli v poroti ali imeli uradne položaje ali se poročali z belimi ljudmi.«

Lincolnovo stališče glede črncev je bilo v skladu z mišljenjem tistega časa, pozneje se je celo zavzemal, da bi črnce vrnili v Afriko. Čeprav je imel o tem dvome, se je zavzemal le za osebno svobodo, ne pa tudi politično emancipacijo črnske populacije. Za odpravo teh krivic je bilo potrebnih še več kot sto let boja za socialno enakost. Volitve za senatorja je Lincoln izgubil, čeprav je dobil največ glasov. Manipuliranje z volilno geometrijo je podobno kot leta 2000 v boju med Georgem Bushem in Alom Gorom dalo moč odločanja elektorskim glasovom. Jeseni 1859 je bil Lincoln omenjan kot malo znani kandidat za predsednika ZDA. 9. in 10. maja 1860 je bil po dramatičnem političnem mešetarjenju na konvenciji republikancev izbran za predsedniškega kandidata. Za izvolitev je imel dobre možnosti, ker so bili nasproti trije kandidati. Demokratska stranka je razpadla na frakcije in jug je počasi grabil strah, da uspe republikanska zmaga vzpostaviti abolicionizem. Prav tako so se širile govorice, da skupaj s črnci zastrupljajo vodnjake in koljejo živino. Težki dolgovi južnjaških farmarjev zaradi hude suše pri severnih bankah pa so še dodatno zastrupili ozračje. Odcepitev se je vedno bolj zdela edini možni izhod za ohranitev starega reda.

Lincoln je bil novembra 1860 izvoljen za predsednika s pluralnostjo, ne pa večino glasov. Vendar je elektorski sistem prinesel močno zmago zanj. Novi predsednik prevzame položaj šele marca naslednje leto, nameni disidentov pa so se pokazali s sklicem Konvencije za odcepitev v Južni Karolini. Južnjaki so imeli namen oditi in vsako zagotovilo je bilo ignorirano. Tudi stari predsednik Buchanan, ki je bil nakonjen južnjakom, ni mogel pomiriti strasti. Južna Karolina, Mississippi, Florida, Alabama, Georgia in Louisiana so se konec leta odcepile. Ko je še Teksas storil enako in se 1. februarja 1861 odpovedal zvezi, je po vseh državah okrog Mehiškega zaliva vzplamtel upor.

Vzpostavila se je zveza juga – Konfederacija ameriških držav. Lincoln se ni mogel strinjati s popuščanjem, ki bi dovolilo suženjstvo ne glede na Missourijski kompromis, ta pot bi ZDA po njegovem mnenju »spet postavile na široko cesto, ki pelje v suženjsko cesarstvo«. Hlepenje južnih držav po ekspanzionizmu je tudi pomenilo, da bi ob kompromisu glede pristojnosti zveznih držav pomenilo širjenje njihove oblasti na Mehiko, Srednjo Ameriko in Kubo. Čeprav je odklanjal kompromis, ni verjel, da bo antagonizem eskaliral v vojno. V pismih je govoril o veri v človeški razum in privrženost južnih držav tradiciji zveze.

Lincoln je poskušal južnjaške dežele prepričati tako z zagotovitvami glede obstanka suženjstva v državah, kjer že obstaja, kot z opozorili, da bo po vsej zvezi uveljavljal oblast, ki mu je podana po ustavi. Lincoln je poudaril nezmožnost enostranske ločitve od zveze in kakršnokoli odgovornost za državljansko vojno naprtil secesionistom: »V vaših rokah, nezadovoljni sorojaki, in ne v mojih leži pomembna odločitev o državljanski vojni. Vlada ne bo napadla vas. Ne boste doživeli spopada, ne da bi bili vi sami napadalci. Ne boste mogli prisegati pri Bogu, da bi uničili vlado, če bo moja slovesna prisega ohraniti, zaščititi in braniti jo.« Zaključil pa je z besedami: »Čeprav so strasti oslabile naše vezi ljubezni, jih ne smejo pretrgati. Skrivnostne strune spomina, ki se širijo z vseh bojnih poljan in iz slehernega roba rodoljuba do vseh živih src in ognjišč po vsej naši širni domovini, se bodo oglasile v mogočnem zboru zveze, ko se jih bodo dotaknile – o čemer ne dvomim – naše najboljše lastnosti.«

Besede o spravi niso zalegle, že dan po inavguraciji so se pričela trenja okoli Fort Sumterja. To je bila najvažnejša trdnjava na ozemlju Konfederacije še v zveznih rokah in simbol zvezne oblasti. Aprila 1861 so konfederacijske čete napadle Fort Sumter in tako se je začela ameriška državljanska vojna. V nadaljnjih letih je vojna vihra prevzela vso pozornost Lincolnovega predsednikovanja. Koordinirati je moral vpoklic več sto tisoč vojakov, postaviti na noge vojno industrijo in preprečiti intervencijo tretjih držav. Zaseg angleške poštne ladje, ki je prevažala dva konfederacijska odposlanca, je skoraj pripeljala do vojne z Veliko Britanijo.

Na eni strani se je Lincoln osredotočil na obrambo Washingtona, ki so ga z druge strani reke Potomac ogrožale konfederacijske čete. Moral pa je tudi biti tisti, ki je izvajal agresijo, saj je Konfederacija branila status quo. Ves čas vojne se je naslanjal na superiorno severno gospodarstvo, ki je bilo industrijsko, medtem ko bile so agrarno usmerjene sužnjelastniške države prikrajšane tako za sredstva kot za orožje.

Nesrečno roko je imel z generali. Lincolnov blagi način delovanja do podrejenih in patos sprejemanja kompromisov sta se izkazala za prednost pri nabiranju zaveznikov, vendar za slabost pri poveljevanju vojski. Oficirji, kot sta bila generala George McClellan in John Frémont, so bili neposlušni, prenagljeni v odločitvah in koruptivni, kar je imelo za posledico nemalo porazov in ogrožen Washington. Vendar so drugi sposobni posamezniki, kot je poznejši predsednik general Ulysses S. Grant, uspeli Konfederaciji preprečiti prevzem pobude. Lincolnu nasproti sta stala predsednik Konfederacije Jefferson Davis in znameniti vojaški poveljnik Robert E. Lee. Lee je unionistom povzročal nemalo težav, vendar je bil sever v vojni izčrpavanja močnejši. 1. julija 1863 se je zgodila bitka pri Gettysburgu v Virginiji. Tu je unionistična vojska odločno porazila Leeja. S to zmago je bila pobuda na strani severnjakov in začeli so prodirati proti osrčju Konfederacije.

Lincolnov primarni cilj je bil ohranitev zveze, želel pa si je tudi uveljaviti doktrino enakosti vseh ljudi. Sredi vojne vihre se je odločil izkoristiti svoj položaj in je 1. januarja 1863 podpisal emancipacijsko proklamacijo. S tem je osvobodil vse sužnje v desetih konfederacijskih deželah. Tako je bilo formalno konec suženjstva v ZDA, vprašanje je bilo le še, ali bo uspela Lincolnova vojska to uveljaviti na jugu. Principe človeške enakosti pod lastno vlado je še potrdil v gettysburškem nagovoru.

Leta 1864 se je Lincoln sredi vojne soočil s koncem mandata. V nasprotju s tradicijo se je odločil za ponovno kandidaturo. Do 22. amandmaja o omejitvi mandatov leta 1947 po Rooseveltovih treh mandatih je predsedniške kandidature omejevalo nenapisano pravilo. Zastoj v vojni je zmago postavil pod vprašaj, vendar so mu bile okoliščine naklonjene. Demokratska stranka je bila močno razdrobljena, uspeh generala Shermana v bitki za Atlanto pa mu je dal zagon v javnem mnenju. Izvoljen je bil z veliko večino in z le tremi izgubljenimi deželami. Jug seveda ni sodeloval. Lincoln je gledal tudi v čas po vojni. Z amnestijo vseh, ki niso bili konfederacijski funkcionarji, in s popustljivim odnosom do premagancev je poskušal zaceliti rane. S tem je tlakoval pot v rekonstrukcijo, krajše obdobje omejenih pristojnosti južnih dežel in obnovo uničenega v vojni.

Leejeva vojska je bila zaradi izgub in dezertacij močno oslabljena, Grantovim četam se je bolj izmikal, kot pa se bojeval z njimi. Zadnji veliki poskus Konfederacije je bila bitka pri Petersburgu v Virginiji, kjer je unionistični general Sheridan odločno zmagal. Prestolnica Konfederacije Richmond je padla in severna vojska je imela prost vstop v osrčje Konfederacije. Lee se je 9. aprila 1865 predal, kmalu zatem, 9. maja 1865 pa je bil ujet predsednik Davis. S tem je bilo tudi konec Konfederacije in sanj o odcepitvi.

Vendar Abraham Lincoln tega ni doživel. Na veliki petek, 14. aprila, se je z ženo in prijatelji odpravil v gledališče. Tam pa je bilo vse pripravljeno na zaroto, ki jo je vodil igralec in južnjaški simpatizer John Wilkes Booth. Ta se je splazil po zatemnjeni loži in predsednika ustrelil v teme na glavi. Zdravniki mu niso mogli več pomagati in zjutraj 15. aprila je Lincoln preminil. Tako se je poslovil »pošteni Abe« in odšel med nesmrtne v anale zgodovine.

facebook twitter rss

Komentarji

Še malo eksplikacije glede Lincolnove ideologije, ki mogoče ni tako izrazito prikazana v besedilu.

Lincoln je za ideološke vzornike jemal "founding fathers", ustanovne očete in je skozi konzervativno, fundementalistično interpretacijo njihovih besed prišel navzkriž z kontemporalno interpretacijo, ki je izključevala črnce. Njegovo mnenje tudi dosti izhaja iz interpretacije biblije prav v skladu z doktrino o svobodi človeka, z navezavo na ameriško tradicijo poudarjanja osebne svobode. Grobo razlikovanje progresivno/konzervativno ni ravno uporabno. Izključevanje črncev iz političnega polja je bila v veliki meri posledica kulturne klime, v tistem času je bilo politično udejstvovajne vezano na sposobnost osebne odgovornosti in integritete, katere črnci in ženske po njihovem naj ne bi imeli. To je bilo njegovo javno mnenje, ki pa se je kot sem v besedilu nakazal, dostikrat močno razlikovalo od osebnega. Ampak o tem ne vemo, kakšno je bilo, jasno pa je, da je Lincoln iz moralnih razlogov preziral suženjstvo in na črnce ni gledal kot na podljudi. Kar, če smem pripomniti, je bolj progresivno kot karkoli, kar je o črncih mislil kakšen Che Guevara. 

še en legendaren komad iz obdobja ameriške državljanske vojne...
https://www.youtube.com/watch?v=jso1YRQnpCI
John Brown's Body (v izvedbi Pete Seeger)
Več o John Brown tukaj: https://en.wikipedia.org/wiki/John_Brown_(abolitionist)
radikalni kristjan, revolucionar, abolicionist,...., legenda! :)

Pa še en pure americana komad: The Night They Drove Old Dixie Down :)
Tukaj v izvedbi Joan Baez: https://www.youtube.com/watch?v=2CDli4k8y6k
sicer je komad napisal Kanadčan Robbie Robertson (The Band) v 20. stoletju :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.