Sirija pod Francozi (1923-1946) | Radio Študent

Sirija pod Francozi (1923-1946)

Oddaja
13. 12. 2015 - 20:00

Dobrodošli v drugi izdaji oddaje Repetitio, v oddaji, namenjeni temam, ki se kar nočejo postarati. Repetitio je tako oddaja, namenjena zgodovini in njenemu dozdevnemu ponavljanju, kjer se mesečno v radijsko-dokumentarnem slogu posvetimo zgodovinski temi, ki jo bomo bodisi obudili mi bodisi se bo obudila sama od sebe in jo bomo poskušali zgolj zajeti. Tokratno oddajo bomo tako namenili francoski vojni s sirskim ljudstvom, sistematičnemu bombandiranju Damaska, naključnemu uničevanju sirskega podeželja, množičnemu begu in poboju Sircev, sistematični razgradnji kakršnihkoli klicev sekularizma ali enotnosti v Siriji ... Govorili bomo seveda o francoskem mandatu nad Sirijo.

 

Sirski upor francoski okupaciji leta 1925 je bil v marsičem prva moderna bližnjevzhodna vojna, če ne prva moderna vojna nasploh. Prvič v zgodovini je bilo civilno prebivalstvo podvrženo sistematičnemu zračnemu bombandiranju. Prvič so tanki zarohneli po urbanih središčih. Prvič je bil bojni plin uporabljen proti tujim civilistom, kar je dosežek, ki si ga poleg republike Francije delita samo še Sadamov Irak in Mussolinijeva Italija. Vojna in ureditev, ki se ju bomo lotili orisati, je v marsičem postala arhetipska in njeni vzorci in podobe so postale vsakdanje. Podobe civilistov, ki s kamni izzivajo oklepnike, beduini, ki bežijo pred letali in navsezadnje uporaba šala »Keyyfieth«, torej »Arafatke« kot modnega izraza tako medstanovske kakor tudi medverske solidarnosti. Revolt je bil namreč nacionalističen ter deloma tudi razredno motiviran boj, in ne le sektaško ter fevdalno razgrajanje, kot včasih še vedno vztraja moderno francosko zgodovinopisje.

 

Sirijski upor je definiral oziroma bolje rečeno vzpostavil ali pa vsaj »zamislil« Sirijce kot narod onkraj plemenskih in verskih gibanj. Ta vojna je v prvih desetletjih sirske neodvisnosti služila kot »močni čas«, kot neke vrste Sirska osvobodilna fronta. Z vzponom sektaške nadvlade Alevitov, največje izmed »manjšin« z družino Asad na čelu, pa je veliki revolt padel v obskurnost in marginalizacijo, ki je po godu tako Asadovemu klanu kot tudi Franciji, ki je po zatrtem uporu sistematično ustvarjala pogoje sektaške razdvojenosti, militantnosti in identitete na verski osnovi, tako usodno značilne za današnjo Sirijo. Tokrat bomo skušali predstaviti potek sirskega upora kot formulacijo Sircev kot modernega naroda. A preden se lotimo samega orisa dogodkov, moramo najprej ugotoviti, kako in čemu so se Francozi tam sploh znašli.

Velika Sirija kot veliko in načeloma mirno in stabilno območje osmanske države se je raztezala od Alepa na severu, pa vse do Sueškega prekopa na jugu. To območje si že med vojno zaželita in razdelita Francija in Velika Britanija. Medvojni tajni Sykes-Picottov sporazum je predvidel dodelitev današnje Sirije in Libanona, Palestine, Mezopotamije in Transjordanije.

Francozi so imeli že dolgo afinitete do tega območja. Navsezadnje vsaj že od »frankovske invazije« oziroma »al-frains«, kot križarske vojne in zahodnjake nasploh imenujejo Arabci. Sirija je bila predmet romantične afinitete Francije devetnajstega stoletja. Francija se je imela za in je vsaj uradno tudi bila zaščitnica tamkajšnjih predvsem maronitskih kristjanov: »Protectrice des Chretiens en Orient« krščanske manjšine, ki so bile pod vplivom svojega »botra« priročen način za izvajanje vpliva nad območjem. Naj bo to mednarodna politika v smislu vpliva nad Osmanskim imperijem, ali pa lažji dostop do trgovine in surovin, predvsem svile in bombaža. Nafta takrat sicer še ni bila osrednji cilj, dasiravno se je počasi že začela kazati tako pomembnost nafte kot potencial te že tako ali tako »privlačne« regije.

Sirija je bila tako idealna, saj je pod pretvezo širjenja civilizacije in prosvete ustrezala liberalnemu republikanskemu duhu francoske republike na eni strani, po drugi pa je s poslanstvom zaščite »orientalskih kristjanov« in širjenjem »katoliške civilizacije« ta politika zadostila tudi klerikalnemu delu francoske družbe. V razdvojenosti porevolucijskih cesarstev in republik sta bila sirska politika in imperializem nasploh skorajda edina točka konsenza obeh struj. No ja, bolj skupna diverzija - z vsakokratno krizo se je pozornost preusmerila na Severno Afriko in Levant.

Kakorkoli, Francija je imela Sirijo za svoj osrednji cilj, in ta privilegij je ljubosumno varovala. Tako ljubosumno, da so na njeno vztrajanje Britanci ad-hoc spremenili načrte in se namesto invazije v Sirijo odpravili na katastrofalno ekspedicijo v Dardanele. Otomanska Velika Sirija je bila s figo v žepu sicer obljubljena princu Feisalu iz rodbine Hašemitov kot nagrada za efektivno gverilsko vojno na strani zaveznikov. Feisal je kljub pričakovanju zavzel Damask in se brez blagoslova oklical za kralja ter dve leti celo vladal. Hašemiti sicer niso imeli podpore damaščanske elite veleposestnikov in trgovcev ter njihovega precej odtujenega nacionalizma. Čeprav je bila narodna zavest osrednji cilj hašemitske borbe, je bilo za to še prezgodaj in z napačnega mesta. Pogoji za nacionalizem se niso vzpostavili skozi opozicijo damaščanskih elit Turkom, ampak, kot bomo videli, šele kasneje kot opozicija tako elitam kakor francoski okupaciji.

Feisalova nepričakovana vladavina ni bila plod držanje obljube, ampak bolj zatišje, saj sta se zaveznici skregali, komu kaj. Britanci so kot glavni financerji in okupatorji bližnjevzhodne kampanje hoteli zavzeti celotno Veliko Sirijo. Oziroma z besedami Winstona Churchilla: »Rad bi potegnil črke od zadnjega Aja v Akri pa do zadnjega Kja v Kirkuku.« Ta spor med zaveznicami je pomemben za nadaljevanje te zgodbe, saj sta si medsebojno spodkopavali svojo kolonialno politiko.

 

Konec prve svetovne vojne predstavlja absoluten vrh kolonializma, a istočasno odprti deklarativni kolonializem postane slabšalni izraz. Štiri leta velike vojne, smrti in mobilizacije je evropsko javnost naredilo sumničavo za velike projekte, istočasno sta dve novi sili, Wilsonove ZDA ter Leninova Sovjetska zveza, vsaj navidez naredile konec samovoljnemu arbitrarnemu razdeljevanju sveta med starimi evropskimi silami. To je prvi na lastni koži občutil Churchill, ko je Kemal Mustafa v Gazi porazil Grke, ki so jim zavezniki obljubili velik del Male Azije, in nadaljeval jihad proti Istanbulu, ki je bil v rokah zaveznikov. Churchill je s tedanjim premierjem Lloydom Georgom pozval podložne države Commonwealtha, da ubranijo britanske svetovne interese in prvič v zgodovini se je zgodilo, da so se kolonije brez predhodnega dogovora v veliki večini uprle pozivu. Jihad je osvojil Istanbul in pokončal, kar je ostalo od Armencev in Pravoslavcev, Kemal Mustafa pa je iz sedaj skorajda povsem muslimanske države lahko naredil posvetno republiko in iz Gazija se je rodil Ataturk. Turška izkušnja je bila, kot bomo videli, bistvena, a sirski upor se je končal diametralno nasprotno.

Konec je torej odprtega kolonializma, odtlej se bo svet delil po pravilih. Seveda, Wilson izsili ustanovitev Društva narodov, dasiravno izgubi večino v kongresu in ZDA v Društvo niti ne vstopijo. Stare sile pa z novo legitimnostjo naddržavnega konsenza spet brezsramno nadaljujejo z razdelitvijo sveta. Le da se tokrat ne imenujejo kolonije, ampak Mandati. Povojni čas, imenovan tudi čas »konferenčne diplomacije«, kjer so odločali o povojni razdelitvi ozemlja lepo karikira to hinavščino. Na kongres v Versaillu denimo je v luči nove ideologije, »emancipacije manjšin«, svoje interese prišlo zastopati preko 20.000 ljudi, veliko njih s pisnimi obljubami zaveznikov, sam kongres pa je bil v resnici sestavljen iz prerekanja štirih osivelih mož ministrov. Po mnogih konferencah, prerekanju med Italijani, Francozi, padanju vlad itd. se na konferenci v San Remu dokončno dogovorijo za razdelitev. Britanci umaknejo podporo svojemu klientu Feisalu, v zameno pa dobijo samostojni mandat nad Palestino ter z nafto bogati Mosul.

Feisalu so Francozi postavili ultimat v petih točkah - da sprejme francoski mandat, valuto, da ukine vojsko in tako naprej. Čeprav je Feisal sprejel izjemno ostre pogoje, so ga Francozi kljub temu odstavili, izgnali in z orožjem zatrli proteste. Po enem letu so mu Britanci sicer dali krono Transjordanije, ampak ne toliko zaradi krivde kot zaradi mnenja, da mu je izkušnja s Francozi dala vedeti o dometu evropske superiornosti in šibkosti arabskega nacionalizma. Francozi pa so v »mandat« dobili Sirijo.

Kaj pravzaprav je »Mandat društva narodov«? Mandat društva narodov je izredno pokroviteljska upravna forma v polnem pomenu besede. Predpostavlja, da bolj »civilizirana« država vzame pod okrilje nezrelo državo in jo vodi do neodvisnosti. Oziroma, kot o poslanstvu mandata v odnosu do nerazvitih pravi 22. člen Društva narodov: »Mandat skrbi za dobrobit se pravi za ljudstva, ki še niso zmožna stati sama v napornih pogojih modernega sveta, ki tvorijo sveto društvo civilizacije.« Mandat naj bi v teoriji bil skorajda izključno posvetovalna funkcija z namenom izobraževanja in vzpostavitve zakonodaje; v treh letih, torej do leta 1923 naj bi se mandat končal in bila neodvisnost razglašena. V teoriji. V praksi pa je vsaj na primeru Francije ali pa še bolj belgijske Ruande to kolonializem par-excellence. Ne samo, da Francozi niso izpolnjevali svetovalne in zakonodajne vloge. Njihova edina misija skozi celoten mandat je bil poskus razbitja sirskega nacionalizma, postopna radikalizacija verskih manjšin ter dokončna razdelitev Sirije.

 

Sirijo so zato razdelili na pet državic. Kot prvo so razširili in ustanovili t.i. »Veliki Libanon«. Do nedavnega pretežno krščanski gori Libanon so priključili okoliške kraje s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Ta del so trajno ločili od ožje Sirije, samo Sirijo pa so tekom svojega mandata večkrat razkosali in nasilno pripojili. Tako je nastalo pet Držav. Na severu so pretežno turško govorečo Alexandreto s starodavno križarsko prestolnico Antiohijo leta 1938 za stalno podarili Turški republiki v zameno za nevtralnost v morebitni novi vojni z Nemčijo. Malo nižje je bila ustanovljena državica, ki je bila na koncu imenovana Država Alevitov. Sunitski del so razdelili na Damask ter Aleppo, medtem ko so Druzi na jugu dobili svojo »državico«, imenovano Džebel Druz.

Francoska politika je temeljila na ločevanju. Ločevanju med religijami, ločevanju med mesti in zaledjem-podeželjem. Arabski nacionalizem kot elitistična idelogija premožnejših slojev je bil v roki veljakov iz Damaska in Alepa, za divizijo znotraj sunitov so to odtujeno nacionalno zavest s privilegiji vezali na francosko državo. Zmes paternalizma skozi fiktivno oblast starih elit in neposredne vlade; vse skupaj pa romantična ideja o brezčasnem orientu, ki tako za vladanje potrebuje le »trdno očetovsko ljubezen«.

Za nacionalno zavest, porojeno v istanbulskih akademijah, je bil takšen nacionalizem domnevno največja nevarnost, zato so s privilegiji staro elito skrbno vezali nase. A upor ni prišel iz elitnih in zavednih krogov Damaska in najbolj oškodovanih sunitov. Nacionalni odpor se ni začel v pretežno sunitskih mestih, ampak nasprotno, prišel je iz podeželja. Prvi se namreč uprejo Druzi. In tako je Sirija vstala. Francoski »divide et impera« bi nemara deloval, ako bi bil konsistenten. A politika se je menjavala skupaj z vladami.

Nezadovoljstvo v deželi je vrelo. Vladal je vsesplošni občutek opeharjenosti ter zanos nad uspehi Ataturkovega Jihada proti Francozom, kasneje pa Grkom in Angležom, ter vsesplošna ignoranca in agitacija Francoskih oblasti. Grenkobi je pridodala še perverznost okupacije, ki je bila pospremljena s pokroviteljsko dobrohotnostjo in emancipatornim diskurzom mandata, ki so ga Sirci zavračali od začetka. Vladalo je splošno dojemanje francoske oblasti kot nelegitimne, lomljenje obljub in pogodb, gospodarske težave - sirski frank je bil vezan na francoskega, ki se je konstantno devalviral, obstrukcija in nespoštovanje lastnih, kaj šele plemenskih zakonov, in tako dalje ... Dežela je vrela od vsega začetka. Upor je bil očiten vsem, razen Francozom.

Upor, ki mu skušamo dati oznako »narodnoosvobodilni«, se je sicer pričel in je bil vseskozi voden s strani poglavarjev verske skupine Druzov. Druzi so, podobno kot Aleviti, nek mističen derivad šiitske denominacije. Druzi so morda bolj znani zaradi svojih pripadnikov v Izraelu, ta je namreč do Druzov vzpostavil precej bolj učinkovito politiko in jih je na svojem področju postopoma vzpostavil kot čisto ločeno etnijo od Arabcev, se pravi Palestincev. Francozi, čeprav so v marsičem navdihnili izraelske metode - denimo grajenje fortificiranih avtocest za izoliranje »problematičnih« območij - so s takratno politiko naredili točno obratno.

Druze so začasno ne samo integrirali, ampak so le-ti postali avantgarda sirskega narodnega boja. Druzi so sicer imeli relativno avtonomost že pod Osmani. Zaradi svoje marginalizacije tako s strani sunitov kot kristjanov so iskali in kultivirali zapuščena območja po pravilu ločenosti od oblasti in bolj dominantnih denominacij. Druzi iz Sirske državice Jebel Druz so s somarginaliziranimi kristjani dolga stoletja živeli na Gori Libanon. A že sredi devetnajstega stoletja so bili Druzi pod pritiskom Francozov, ki so oborožili in hujskali kristjane, prisiljeni zapustiti območje. Naselili in zavladali so na skoraj zapuščenem območju, imenovanem »Hawran«.

To območje so stran od vsakršne oblasti kultivirali in kaj kmalu je postalo glavni dobavitelj žita Damasku. Druzi so zaradi svoje marginalizacije od venomer živeli na obrobju levantinske družbe. Izolirali so se in na nek način tudi opolnomočili, saj niso bili asmilirani v osmansko družbo, še manj v francosko. Za našo naracijo so sicer pomembni predvsem Druzi iz gorovja Al-Hawrat. Ti so živeli na gorovju Libanona, potem pa so jih spori z manoritskimi kristjani pregnali iz libanonskega gorovja na pusto območje Hawran.

Francoska politika ni bila konsistenta. »Levi« in »desni« pol sta imeli različni ideji vlade. Vzpostavljena »desna« metoda je bila paternalistična oblika »mehke« oz. indirektne dominacije skozi marionetne vlade domačinov. Leta 1923 pa »levi« general Sarrail postane Guverner Mandata; mimogrede, guverner je funkcija, ki bi po pogodbi morala pripadati civilistu in domačinu. Sarrail se odloči za »republikansko« neposredno obliko vlade in prične postopno ukinjati nedavno razdeljene privilegije »manjšin«. Vrh vsega je bila častniška strukura francoske vojske, torej uradniški razred Mandata in spori med samimi zavojevalci, ki so bili na začetku neprimerno bolj »plemenski« kot pa med domačini.

Druzi niso bili zares integrirani v otomansko družbo: »Šola potrebuje petnajst let, da kultivira, palica pa pet minut«, če citiramo tedanjega uradnika. A Francozi se niso dali. Upiranje reformam in neposredni vladi so kaznovali s prisilnim delom ter ukinjanjem tako starodavnih kot mandatnih privilegijev. Upor se sicer ni začel zaradi omenjenih krivic, nezadovoljstva in izkoriščanj. Začel se je, kot pravi uradnik Carbaill - »Začelo se je kot demonstracija, bolj mirna od tistih v srcu Francije, Amerike ali Beiruta, in to s strani ljudi, vojne in meča.« Žandarmarija je protest nasilno razbila, povračilni ukrepi so bili ostri: 100 zlatnikov, uničenje domov ter po 20 talcev iz udeleženih plemen, kakor tudi izročitev vodje protesta - sultana Al-Atraša. Ta nesorazmernost med akcijo in reakcijo je postala značilnost francoskega mandata. A vojaki, ki so prišli po talce, so to postali sami.

 

Upor se je začel. Francozi se maščujejo, tako da pričnejo bombandirati naključne vasi, dejanje, ki je celo regijo, kasneje pa skoraj celotno državo potegnilo v vojno. Bilo naj bi prvič v zgodovini, da so bombniki zagromeli nad civilisti. Sultan Al-Atraš postane vodja upora, ki kaj hitro postane narodna vstaja. Najprej skozi diskurz: »Domovina je ogrožena!« Ta narod je na začetku vsak dojemal drugače, nekateri kot pleme, nekateri celo kot otomansko Veliko Sirijo, a tekom let so se Sirci »zamislili kot skupnost«, kot narod, ne kot neka primordialna sila.

 

Upor se je začel spektakularno. Razbili so več organiziranih francoskih formacij. Francozi so se odzvali z represijo, cenzuro, množičnimi poboji, maščevalnimi pohodi nad civilisti, bombandiranjem ter hujskanjem potencialnih zaveznikov. Tako so denimo skoraj vsem kristjanom v regiji razdelili orožje, a veliko kristjanov je orožje bodisi predalo Arabcem bodisi so se boju pridružili. Začetne zmage so zaradi cenzure tiska dobile neprimerno večji pomen, saj je bazar spet postal glavni vir informacij. Uprli so se v več mestih, kot tudi v samemu Damasku. V prvi fazi je bil edini cilj odstavitev osovraženega guvernerja. A vsakokratna pogajanja so bila neuspešna - z zaprtimi ali usmrčenimi odposlanci. Le tradicionalna elita v Damasku se z izjemo študentov ni pridružila uporu. A to ni bila več glavna sila v Damasku, ne ekonomska ne politična. Preko trgovanja z Druzi se je v Damasku vzpostavil nov sloj trgovcev. Stari posestniki so se upravičeno bolj bali revolucionarjev kot Francozov.

A pogrom in razdejanje sicer prvenstveno nad Druzi je združil sirsko ljudstvo. Denimo pričanje maronitskega kristjana, naslovljeno na Društvo narodov: »Francoska vojska je uporabila strupeni plin proti Druzom, kar afirmira, da nameravajo Francozi iztrebiti celotno ljudstvo.« Francoska poročila vseskozi omenjajo upor kot izključno fevdalno upiranje nekaj nezadovoljnih plemičev, točno določene skupnosti. A po drugi strani so gole številke francoskih izgub, tako opreme kot mož, ustvarile popolnoma drugo sliko. Kaj hitro je bila vstaja tudi v Damasku, kjer so se Francozi odzvali s sistematičnim bombandiranjem mesta. Prvič je bila neka prestolnica ali urbano središče nasploh tarča sistematičnega bombandiranja. Francoska vojska si ni več upala ven. Ne v mesta ne na podeželje. V oklepnih avotmobilih so patruljirali po ulicah Damaska ter nič kaj zbirčno streljali v lokale in stanovanjske hiše. Ideologija francoske revolucije na ustih okupatorjev ter licemerstvo v njihovih dejanjih je na nek način ustvarilo pogoje za to, kar naj bi se mandatne oblasti najbolj bale.

Namreč, Nacionalno gibanje ne kot izraz sunitske ali šiitske elite, ampak kot splošno ljudsko gibanje, z lastnim tiskom, organizacijo, celo sodstvom. Ena izmed značilnih podob upora je denimo podoba šeikov in kmetov, vseh skupaj oblečenih v beduinske plašče in okitenih s šalom »Keyyfieth«, pokrivalom plemenske raje. Odtlej je šal postal simbol odpora. Francoska represija je bila brezobrazna in brezsramna. Prisluhnimo izseku enega izmed uporniških manifestov:

 

»Sirci spomnite se svojih očetov, zgodovine, herojev, mučenikov in svoje nacionalne časti. Pomnite, da je z nami Božja roka, in da je Božja tudi volja ljudstva. Pomnite, da civiliziran narod, ki je združen ne more biti uničen! Imperialisti so ukradli, kar je vašega. Dvignili so roke na vire vaše blaginje in dvignili ograje ter ločili vašo neločljivo domovino. Narod so razdelili na verske sekte in državice. Zadavili so svobodo izražanja, religije, misli, zavesti, govora in dejanja. Nismo več svobodni, da se gibljemo po lastni državi.

K orožju! Izpolnimo naše nacionalne aspiracije in sveto upanje.

K orožju! Osvobodimo domovino okovov.

… Žalitve in rane so prišle do naših domov. Vse, kar smo prosili opresorja, je, da bi bil nehumani francoski guverner nadomeščen z drugim svoje rase. Ne le, da naše prošnje niso bile uslišane, še naše poslance so kot ovce nagnali v zapor. Čaša je prepolna. K orožju! Obrišimo žalitev v krvi. To so naše zahteve:

1. Popolno neodvisnost arabske Sirije;

2. Ljudsko oblast in svobodne volitve;

3. Evakuacijo tuje vojske okupatorjev in kreacija ljudske vojske;

4. Spoštovanje principov francoske revolucije in človekovih pravic.

 

Naj živi neodvisna Sirija! --- Poveljnik Sirske Revolucionarne armade - sultan Al-Atraš«.

 

Upor se je hitro širil in ustnovljene so bile celice po celotni državi. V Hamahu je bila denimo ustanovljena Alahova stranka, Hezb-Allah. Dasiravno so pobudniki trdili, da je religiozni predznak izključno diverzija za Mandatne oblasti in je stranka nacionalna. Še več je bilo spontanih vstaj brez očitnega vodstva ali cilja, kot denimo vstaja v Damsku, kamor Al-Atraš ni vstopil, saj naj bi njegova prisotnost privabila Francoske bombnike. A je zato v mesto z dvesto prebivalci vdrla neka druga deloma uporniška, predvsem pa razbojniška milica, ki je z 200 člani praktično okupirala mesto. Francozi so ostali v kasarni. Mesto je zaplavalo v kaos.

A francoska represija se je brezsramno nadaljevala in stopnjevala. Denimo že sam sum, da je nek otrok neke vasi opozoril upornike na francosko prisotnost, je bil zadosten povod, da so obesili celotno vas. Režimski časopis La Syrie je naslovnico s podobo obešenih vaščanov opremil z naslovom: »Čudovit ulov«. Najgrozovitejši opisi teh grozodejstev so iz spominov množice francoskih dezerterjev. Vojna je bila totalna, do te mere, da sta protestirala tako britanski kot ameriški konzul, evropska javnost pa je množično obsodila ta grozodejstva, ki so danes skorajda pozabljena in zamolčana.

Seveda je nacionalna vstaja konsolidirala, a na drugi strani poglobila razdor. Za vojake so novačili predstavnike manjšin, ki se bodisi niso množično identificirali z uporom, denimo Židi in Kurdi, kakor tudi skupin, ki so bili v Siriji tujci, denimo prebegli Armenci in Kavkazijci. Tudi sam upor je imel vrsto manjših incidentov. Deloma vemo za njih preko francoskih poročilih, ki so bila po pravilu pretirana, a še vedno mila v primerjavi s francoskimi represijami. Deloma pa tudi zaradi revolucionarnega sodstva. Glavnino francoskega boja je tako bila tujska Legija ter enote iz Maroka in Alžirije. A denimo v brezvladju damaščanske vstaje, kjer so razbojniki, ki so vdrli v mesto, bili precej sovražno nastrojeni do kristjanov, predvsem Armencev. Muslimanski predstavniki »Qabadayat« mladinskih skupin so se organizirali v obrambi krščanskih in židovskih četrti. Francoski garizon je ostal v kasarnah. Britanskih konzul je takrat zapisal: »Te muslimanske intervencije so zagotovile rešile kršanske domove. Z drugimi besedami: V teh kritičnih časih jih je rešil Islam in ne »Protectrice des Chretiens en Orient«.

 

Francoske oblasti niso nikdar priznale Velikega sirskega upora, imenovali so ga fevdalna vstaja Druzov, dasiravno so izgubili kontrolo nad skoraj celotno državo, z izjemo vojašnic. Britanski konzul natančno poroča o visoki stopnji organiziranosti in množični podpori uporu. Ameriški konzul pa poroča, da bo francoska politika verskega hujskanja za regijo usodna.

Upor se je končal precej manj spektakularno kot se je začel. Francozi so z vso vojaško silo postopno pokorili mesta ter podeželje. Akterji upora so v večini primerov morali zbežati, najprej v Transjordanijo, ko pa so se odnosi med Britanijo in Francijo otoplili, pa v Savdsko Arabijo. Do splošne amnestije leta 1937 so Francozi selektivno spuščali posamezne upornike in skrbno gradili hišico iz kart nove sirske nacionalne elite. Opisani upor, ki med drugim velja za prvo Arabsko popularno vstajo je v naslednjih letih navdihnil celo množico podobnih vstaj. Vse nadaljne vstaje v Siriji so si lastile to dediščino, dasiravno so delovale izjemno partikularno in sektaško. Navidhnila je tudi veliki upor v Palestini leta 1937.

Kot tudi nekatere državice. Eno izmed njih so, kot smo že povedali, podarili Turčiji. Sedaj se moramo vprašati, ali je bila francoska politika uspešna? Kaj je bil njen namen? Mandat društva narodov predvideva nepripravljenost in neenotnost nekega ozemlja za samostojnost. Upor je na nek način to dokazal, nadaljna mandatna politika pa je uspešno ustvarjala pogoje za upravičenje Mandata. V Siriji je vsa ta leta vrelo in tlelo. Poleg gospodarskih, političnih ter razsvetljenskih je bil tu še en izredno pomemben razlog. Islama so se namreč bali.

Enotnost islama je kot strah in sila preokupirala kolonialne sile devetnajstega in dvajsetega stoletja že vsaj od grozovitega upora v Indiji sredi devetnajstega stoletja. No, na vse z izjemo Nemcev, ki so Jihad imeli za svojega asa, s katerim bi uničili kolonialne tekmece. Ako bi se pojavila sila ali ideja, ki bi poenotila muslimane, bi to namreč usodno vplivalo na ruski, britanski, francoski, nizozemski imperij in navsezadnje Kitajsko. Močna Sirija kot starodavna prestolnica kalifata bi nemara lahko navdihnila panarabski sentiment in bi neposredno lahko ogrozila francoske interese v Alžiriji. Istanbul kot druga prestolnica je bil pod Ataturkom, ki je ukinil poslednji kalifat, sekulariziral državo in se za nameček odrekel panturkizmu kot državni idelogiji, nevtraliziran. Hejaz z Meko in Medino, sedaj Savdska Arabija, kot najsvetejša točka muslimanskega kozmosa, ni bil nikdar okupiran. Kajti bil je, vsaj kar se tiče takratnih dipomatov, ki so bili preokupirani z morda malo fiktivno grožnjo vseislamskega jihada, tista točka, ki se je je bolje ogniti.

Tam so britanske kliente, zmerne in tradiconalne Hašemite iz prerokove družine izpodrinili prav tako klientelni Savdijci, in sicer z vahabizmom kot silo, ki se je za usodo regije izkazala veliko bolj destruktivna kot katerikoli bombnik. Ves napor in čustva islamskega sveta iz perspektive diplomatov zgodnjega dvajsetega stoletja se tako iz neskončne fronte skoncetrirajo v eni regiji. Enotnost Sirije kot nacionalnega gibanja, ki je konec koncev propadel in še pripomogel k francoski hišici iz kart, katere edini namen je bil ta, da gibanje čimbolj spektakularno pade. A vseeno ta epizoda pokaže nek razvoj in anonimnost teh sicer odmevnih dogodkov, ki so zgovorni sami po sebi.

A vrnimo se na mandat. Francozi so eventuelno, načeloma počasi, začeli podpirati samostojnost pod točno določenimi pogoji, se pravi pod njihovo ustavo in ogromnimi privilegiji, nadzorom nad določenimi ozemlji itd.... Leta 1946, po množičnih vstajah in protestih in pod grožnjo britanske intervencije, dokončno razpustijo svoj triindvajsetletni triletni mandat. Na protestih v Damasku spomladi tako še zadnjič - tretjič - za slovo zbombandirajo Damask. 17. aprila pa dokončno zapustijo državo. Na dan francoske evakuacije oziroma na dan neodvisnosti Sirije!

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.