Venera med zapori!

Venera med zapori!

Oddaja
10. 1. 2016 - 20:00

V visokem srednjem veku so se kot temeljni reprezentativni objekt plemstva uveljavili gradovi. Tisto, kar v splošni predstavi velja za grad, presenetljivo, zares delno drži za neko precej dolgo obdobje v zgodovini. Gradovi seveda niso vedno veljali za stražne kolose, ki so pod gradom razstreseno prebivalstvo ščitili pred tujimi vojskami in niso vedno delovali kot urejevališča kužnih prostranstev pod njimi ali kot temeljne točke fevdalnega gospostva, od koder je plemič pošiljal oderuške biriče.

Grad se je v visokem srednjem veku sicer resnično fizično ločil od vasi, kljub temu, da je redko postal prava - stalna plemiška rezidenca. Niso več igrali zgolj vlogo utrjene enklave – bežigrada, postali so ena izmed temeljnih točk široke oblastne strukture, nadzorna instanca, ki je, pogosto pač na vzpetini, bdela nad okolico in z njo upravljala. Velik indic simbolne pomembnosti gradov visokega srednjega veka je na primer ta, da so se po svojih kamnitih gnezdih začele imenovati plemiške rodbine. Veleslavni Habsburžani so tako svoje ime dobili po grajskem poslopju Habichtsburg ali Jastrebji grad, stoječem na severu Švice. Posredno so trdnjave poimenovale celo dežele in ni težko ugibati, katerim sta imeni dala gradova Tirol ali pa Steyr.

S časom so gradovi izgubili svojo skoraj ekskluzivno vlogo reprezentativnih objektov - kazalcev moči neke dežele ali rodbine, obvladovalcev in urejevalcev okolice. Ob počasnih začetkih formacije prvih kvazi-držav in ob pol-uspešni konsolidaciji Evrope v relativno mirno enoto ter spremembi vojnega protokola niso uspeli obdržati svoje stare veličastnosti. Država, ki je počasi postajala prava moderna davčna država, je lahko pokazala sposobnost udrihanja po nasprotnikih na drugačen način kot z izkazovanjem svoje neoblegljivosti – gradovi so pripadli preteklosti. Barok jih je spremenil v udobna bivališča, veliki uradniški aparati modernih držav pa v skladišča, gostitelje upravnih enot, ali pa se jih je začelo obravnavati zgolj kot skupke sejnih sob in prizorišča banketov. V nepremičninskem žargonu bi sicer lahko rekli, da jim je ostala prednost lokacije. Srednjeveška ideja strateške postavitve se kljub metamorfozi naselbin ob gradovih ni radikalno spremenila. Gradovi – prazne lupine - so kot nepotešene poročene ženske srednjih let čakali, da se jih nekdo dotakne - v tem primeru državna oblastva - in jih zopet osmisli.

Vlogo prestižnega in strateško nepogrešljivega objekta je s 17. stoletjem izgubil tudi Ljubljanski grad. Poslopje se je začelo uporabljati kot vojaško skladišče. Večkrat je bilo opozorjeno na nerentabilnost grajskega objekta in dunajska administracija je že konec 18. stoletja menila, da bi ga bilo najbolj racionalno kar porušiti. Temu so se uprli kranjski deželni stanovi. Pogajanja je prekinil prihod Napoleonove vojske, ki je gradu, kot šepavemu veteranu, spet dodelil vlogo skladišča in vojašnice.

Ljubljanski grad je torej v času Napoleonove zasedbe Ljubljane med letoma 1809 in 1813 služil skladiščenju in krpanju francoskih vojakov. Ko se je Avstrija v avgustu leta 1813 priključila protifrancoski koaliciji, ko so jo Francozi končno popihali, in je oktobra v Ilirskih provincah oblast prevzel guverner Christoph von Latterman, je postalo očitno, da bo treba z dotrajanim grajskim poslopjem nekaj storiti.

Avstrijska država, ki se je približno desetletje pred tem, leta 1803, začela ravnati po novem kazenskem zakoniku in je njegovo veljavo ob ponovni uveljavitvi svoje oblasti na območju Ilirskih provinc še enkrat potrdila, je potrebovala kaznilnico, ki bi ustrezala novim strožjim standardom. Dogradili so jo leta 1815 na Ljubljanskem gradu.

V Kmečkih in rokodelskih novicah lahko preberemo, da je bila nova edicija kazenskega zakonika natajnčniša in skerbniša, torej natančnejša in skrbnejša, te kvalitete pa se je pričakovalo tudi od krogotoka postopkov novozgrajene kaznilnice, ki je kmalu po odprtju res zaslovela kot ena najmodernejših in najgladkeje delujočih kaznovalnih ustanov v cesarstvu.

Malo več kot teden dni pred slovesno otvoritvijo prenovljenega zapornega kompleksa, 3. oktobra 1815, je za ustanovo odgovorno oblastvo izdalo dokument/navodilo, namenjen njenemu bodočemu upravniku.

Očitno postaja, da se oddaja ne bo izrecno ukvarjala z gradovi, ampak se bo na kratko posvetila temu navodilu in ga skušala z vso resnostjo razumeti kot izkaz kaznovalnega ethosa svoje dobe. Kadar bo zaslišati nemško besedo, bo to pomenilo, da gre za dejanski izsek iz omenjenega navodila, ki ga bo možno razumeti z vpeljavno razlago.

Navodilo (Instrukzion) je sestavljeno iz 19. členov. Upravniku razlaga pravila ravnanja s kaznjenci (Protokoll), določa, na katero mesto se priloži ta ali oni list, v kateri indeks ta ali ona opomba, h kateri številki nekega registra (Verzeichs) ta ali ona ovojnica. Ne predpisuje samo strategij prelaganja birokratskih papirjev, ampak tudi intenziteto občutenja ob ukvarjanju z določeno serijo arestantov, upravnikovo moralno konstitucijo itn.

Iz nekaj povedi tega navodila bodo vržene besede, ki nas bodo napotile na glavne imperative, ki so usmerjali in odmerjali dejavnosti ljudi modernega humanizma – v tem primeru bo pač šlo za upravnike kaznilnice na Ljubljanskem gradu v začetku 19. stoletja. S kratko analizo teh besed, za katere se zdi, da v tekstu stojijo nedolžno ali slučajno – da so zgolj arbitrarni pridevniki, ki dograjujejo samostalnike, samo glagoli, ki usmerjajo stavke – in to seveda zares so - lahko pogosto elucidiramo celotno smer, vzgojnost in nezamenljivost nekega teksta – torej način, na katerega je to besedilo umeščeno v prostore okoli sebe, ter odnos, ki ga gradi med mestom pošiljateljev in naslovnikov.

Za izbiro neke točno določene besede vedno stoji posebna motivacija, ali kot bomo skušali pokazati, poseben strah. Analizo navodila bomo dopolnili z nekaj vbodi iz drugih virov, predvsem iz raziskav kaznilniškega življenja italijanskih političnih zapornikov iz začetka 19. stoletja.

Sama izbira besed, ki jih bomo izluščili iz teksta, bo že določila vrsto našega teoretskega precejanja. Njihova analiza nas bo napotila na dejstvo, da je bila za splošno formo gospodovanja v začetku 19. stoletja že popolnoma privzeta disciplinska paradigma.

Prvi člen navodila upravniku naroča, naj spoštuje ukaze, ki bodo prihajali od zgoraj, in se pravzaprav bistveno ne razlikuje od prve izmed desetih božjih zapovedi – zahteva brezpogojno pokorščino naslovnika in ga svari pred služenjem drugim instancam, ki ga hudomušno zapeljujejo. V Svetem pismu so ti viri pohujšljivosti razni maliki, torej nepravi bogovi, v našem besedilu pa vlačugarske motnje, ki bi upravnika motile v asketizmu izpolnjevanja njegove službe. Bolj natančno moralno konstitucijo upravnika sicer določa četrti člen. Glavna razlika med baje velikim gradnikom evropske morale, desetimi zapovedmi, in našim členom, pa je način opravljanja te temeljne dolžnosti, ki ga od naslovnika, torej upravnika, zahteva ukazujoča instanca, poenostavljeno kar cesar.

Ukaze mora upravnik izpolnjevati hitro (schleunig), točno (erpünktlich) in z najbolj učinkovito in najnatančenjšo izvršbo (mit Thetigkeit in genauesten Wollzug). Za kaznilnico, odgovorno oblastvu, K. K. Landes-Stelle, očitno zahteva več kot naš z zahtevami nikoli skop Bog.

Za temi zahtevami stoji veliki strah, in sicer strah pred uhajanjem trajanja. Disciplina zahteva urejanje časa - vedno teži k novim in bolj učinkovitim razporeditvam časovnih enot. To je strah pred nevpreženimi trenutki. Foucault bi rekel, da se intenzificira uporabo najmanjših in najhitreje bežečih hipov. Čas se mora zdrobiti v prah, da je lahko vsako zrno posebej postavljeno na svoje mesto in zato uporabno. Točnost in hitrost, sploh pa učinkovitost in natančnost, so potemtakem nujni elementi upravljanja z neko ustanovo, z nekimi telesi. Gre bolj za izčrpnost kakor izrabo - minimalizacijo napak, odmikov, izostankov, nepoštenosti, ilegalnosti in lenobe. Lahko je dosežena samo s skrajno kompleksno in ob vsaki spremembi stanja na novo zgrajeno regulacijo časa.

Nujno se je treba zavedati, da ne gre za največjo hitrost izpolnjevanja dolžnosti, ampak za najprimernejšo hitrost, v jeziku obravnavanega teksta gre tako, sicer v neki drugi zadevi, ki je obravnavana v šestem členu, na primer za najprimernejšo previdnost (gehöriges Vorsicht).

Najbolj splošen aksiom branja spremembe kaznovalne ekonomije iz ekscesnosti potrate v visoko reguliran svet kvadriljirajočih dispozitivov je ta, da novejša različica kaznovalne etike sovraži potrato in ljubi predvidljivost. Lepo nam ga lahko razodene tretji člen. Pripisali ga bomo kar strahu pred ekcesno potrato.

Namreč, v zadnjem – tretjem odstavku tretjega člena se še enkrat ponovi opis glavnega smotra upravnikove službe. Od njega se pričakuje, da bo v kaznilnici vedno vzdrževal visoko stopnjo reda in nadzora ter vestno upravljal s financami te ustanove (die Zuchtanstalt im Innern in beständiger gutter Ordnung und Aufsicht erhalten, und die Oekonomie darin gewissenhaft vervaltet werde). Izluščimo lahko dve besedi – beständiger in gewissenhaft. Prvo besedo lahko brez težav prevedemo kot stalno ali konstantno, pri drugi pa imamo lahko težave, saj bi gewissenhaft dobesedno prevedli kot vestno, v tekstu pa se izraz bere kot varčno. Vestnost je bila delno pozabljena vrlina, varčnost pa ena izmed plemenitih vrednot 19. stoletja – navsezadnje so celo ljudem, ki jim je bil sodno dokazan greh zapravljivosti, določili skrbnika (Curator), da je pomagal razpolagati z njihovim premoženjem, nato pa ime zapravljivca in skrbnika objavili v prilogi Laibacher Zeitunga, da je tam stalo v vednost in poduk.

Varčnost je neekscesnost, neekscesnost pa mokre sanje discipline. Spet imamo izpostavljene dodatne pogoje, ki se ne ozirajo samo na zvestobo upravnika ukazujoči instanci, ampak mu točno kažejo, kakšno delovanje se od njega pričakuje. Starorežimsko potrato bi lahko orisali z grafom velikih nihajnosti. Disciplinska ekonomija gospodovanja, nasprotno, zahteva premično stalnost, strogost, preračunljivost in neutrudljivost.

Prav tako je to očitno v drugem členu navodila, ko se upravniku naroča, naj v register, podoben tistemu, v katerega bo beležil prispele ukaze od zgoraj, beleži tudi prihode kaznjencev. Uporabljena je beseda gleichmässiges. Zaradi mesta, na katerem stoji, bi jo lahko hitro prevedli kot enak, v slovarjih pa sicer ponavadi stoji pod geslom enakomerno. Enakomernost pa je nenihajnost – protinapad na nevarčnost, motiviran s strahom pred ekcesno potrato.

V besedilu poleg strahu pred uhajanjem trajanja in strahu pred ekcesno potrato lahko brez napora zasledimo še nekega drugega demona, in sicer strah pred koagulacijo.

Ko iz nežne in lepo pregledne fluidnosti nastane groba zakrknjenost – gnezdišče, to postane problem. Gnezdišča so v tem kontekstu seveda mala bratenja in rokohitrske pogodbe med arestantni. Moderna kaznilnica ne mara skrivnosti, še bolj pa sovraži nepredvidljivost. Gnezdišča so zaprti skrivnostni skupki, ki ne dajejo znakov, da bodo svojo skrunljivo vsebino razlila v okolico. Vsak trenutek, ko se dopusti, da se kontaminacija širi, kot zdravnik, upravnik tvega, da bo okužba pogoltnila celotno telo kaznilnice. Upravnikova naloga je, da gnezdišča razgradi. Iz tega naslova buhtijo zahteve po osamitvi teles, elementarizaciji posameznikov, njihovem očlovečenju, opisu, anonimni kalibraciji in ločeni uporabi.

Strah pred koagulacijo lahko izvohamo že v sami strategiji razvrščanja kaznjencev v razne indekse. Kljub temu, da jih vse skupaj združuje glavni register, je v tretjem členu posebej poudarjeno, da vsakemu izmed grešnikov pripada poseben dokument (eigenes Blatt). List je radikalno njihov, saj vsebuje njihovo ime in priimek (Tauf un Zuname), kraj rojstva (Geburtsort), čas prihoda v ustanovo (Entritts tages), seznam njihovih fizioloških danosti (die Personsbeschreibung der Chirurgische kräftenbefund), zabeležbo kakršnihkoli posebnosti, opaženih med prestajanjem kazni, in mnenje o vedenju v tem času (Anmerkung über ihr zeitliches Betragen), opombe, ki bi bodočim predstavnikom cesarske oblasti olajšalo delo z njimi, itn.

Cilj je objekte osamiti in jih med sabo oddaljiti. Zato se lahko v našem navodilu, ko ta v šestem členu navaja upravnikove zadolžitve glede preprečevanja pobega, nahaja glagol entfernen, ki se nanaša na vsako možnost za pobeg (alle Gelegenheit zu Entweichen). Prevedli bi ga lahko kot izključiti, odstraniti in še kako. Lahko pa se ga bere tudi kot oddaljiti, kar pa ima konsekvence za naše branje tega navodila. Oddaljenost namreč implicira osamitev – to je oddaljitev kontaminirajočih sil eno od druge.

Delovanje principa osamitve v praksi si lahko ogledamo na primeru italijanskih političnih zapornikov na Ljubljanskem gradu v 20. in 30. letih 19. stoletja.

Markiz Giorgio Guido Pallavicino-Trivulzio, katerega konfinacijo v ljubljanski kaznilnici je zgodovinsko preorala Andreja Klasinc Škofljanec, je ob prihodu v grajski zapor leta 1834 olajšano vzkliknil: “Glej, Venera med zapori!” Prejšne desetletje je namreč preživel v Spielbergu nad Brnom na Moravskem in v Gradišču pri Soči, kaznilnicah, ki za razliko od ljubljanske nista sloveli po svoji modernosti.

Vseeno pa moderna blagost ljubljanskega zapora ni oznaka njene blazne humanosti, ampak njene izvršbene sterilnosti in neutrudljivosti novih disciplinskih praks. Hrusta z gorjačo je zamenjal krtjeoki birokrat, ki pa mimogrede morda res ni bil tako grob, vsekakor pa je bil bolj temeljit. In ravno v spominih tega naivnega, bledega in povrhu še italijanskega političnega zapornika lahko zasledimo, kako se je izognilo kontaminaciji z idejami, koagulaciji, ali kakorkoli že hočemo označiti to neregularnost, ki se je ne sme dovoliti, se je izogiba in se je boji.

Jedkojezični italijanski revolucionar je bil velika grožnja kaznilniški disciplini, potrebno ga je bilo osamiti, popisati, oceniti tveganje in pripraviti načrt otopitve njegovega rušilnega potenciala.

Ni se mu prepovedalo le druženja in pogovora z jetniki, ampak celo s stražniki. Zabičali so mu: “Vsakič, ko boste spregovorili z enim od svojih stražnikov, ne boste kaznovani Vi, ampak on, pri priči bo odpuščen, vendar bo na vaši vesti, če uničite celo družino.” Kljub slabim izkušnjam z zastarelimi avstrijskimi zapori, je napredno moderno ravnanje označil za “najokrutnejšo torturo”.

Vsakemu jetniku je bil, zrcalno z njegovim birokratskim utelešenjem v tistem prej omenjenem posebnem dokumentu, dodeljen poseben osamljen prostor. Njegov list je bil pospravljen v poseben fascikel (besondern Fasczikel), njegovo telo v posebno sobo, v grajski kompleks situirano glede na njegov koagulacijski potencial.

Čeprav bi se dostojna analiza morala poslužiti še drugih institucij v bolj splošnem polju oblastnih postopkov, torej bolnišnic, sirotišnic, ubožnih inštitutov, oskrbovalnic, deških zavetišč, kolegijev, bratovščin, cehovskih hiš itd., mi dimenzije intelekta in forma radijskega članka dovolita le manjši vpogled v istočasno, kaznilnici zelo sorodno ustanovo, prisilno delavnico v Ljubljani.

Ljubljana je hibrid kaznilnice in prisilne delavnice (Zucht- und Arbeit Haus) dobila pod Marijo Terezijo leta 1754. V prvi polovici 19. stoletja je bila prisilna delavnica še del grajskega zaporniškega kompleksa kot Provinzial-Zwangsarbeithaus am Kastelle. Delavniški prostor se je od kaznilniško-zapornega vedno bolj ločeval in kmalu je prišlo do pobude za ustanovitev samostojne prisilne delavnice.

Seveda je tudi oskrbnik ali upravnik nove delavnice dobil svoja navodila, delavniško poslopje svoj red, določena je bila nova hierarhija in nova arhitektura delovanja ustanove.

Kot nam pove Sonja Anžič, je pobuda za ustanovitev samostojne kaznilnice prišla iz večih smeri. V to smer so debato porivali škof Anton Alojzij Wolf, Lovrenc pl. Schluderbach in še nekaj drugih lokalnih veljakov, ki so se zavedali, da mesto gosti preveč vlačug in delomrznežev. Gubernij je projekt podprl pod pogojem, da bi novoustanovljena poboljševalna enota služila za potrebe celotne kranjske province. Navodila članom v delavnico vpletenih ljudi - rezidualnemu ranocelniku, dušnemu pastirju, privatnim zakupnikom delovne moči, nižjim in glavnim stražnikom in seveda upravniku ali oskrbniku, podrejenemu neposredno deželnemu uradu, so bila izdana konec leta 1846, in kmalu, marca naslednje leto, je delavnica lahko pričela z obratovanjem.

Izrecno je bilo določeno, da se delavci ne smejo imenovati jetniki, ampak prisilni delavci ali pokorivniki. Poseben člen splošne uredbe o delavnici je celo prepovedoval neposreden prestop jetnikov iz grajske kaznilnice v mestno prisilno delavnico in večkrat je bilo poudarjeno, da je delavnica namenjena nravstvenemu poboljšanju (zur sittlicher Bildung mitzuwirken) in ne kaznovanju, ali kot točno razglaša uredba o prisilni delavnici iz 1847 – torej (prisilna delavnica) ni kraj kaznovanja, ampak policijska hiša poboljšanjaEst is daher kein Strafort, sondern eine polizeilische Besserungsanstallt.

Jasno je torej, da je bilo vloženega veliko truda v zapovedovanje in brbljanje, da je vsem postalo jasno, da sta kaznilnica in delavnica povsem različna in avtonomna zavoda.

Ne preveč zanimivo in precej lahko predvidljivo, z enostavno zgodovinsko-sociološko ali druge vrste istovrstno intuicijo dosegljivo spoznanje je, da so navodila delavniškim poglavarjem zastavljena podobno kot tista, ki smo jih poskušali analizirati v prvem delu oddaje. Kljub temu, da je njuna namembnost deklarativno precej drugačna.

Na kratko se spomnimo na tri strahove, ki smo jih s krajo, teoretsko nedoslednostjo, poenostavitvijo in mešanjem pridobili iz del Foucaulta, Oesterreicha in še nekaterih drugih. Strah pred uhajanjem trajanja, strah pred ekcesno potrato in strah pred koagulacijo.

Delovni proces je bil, kot v grajski kaznilnici, kompleksno zastavljen, razdeljen na mnogo časovnih enot in večkrat preurejen tako, da je optimiziral obratovanje delavnice. Delovni čas je bil z osnovno uredbo zagrajen s pol peto zjutraj in deveto uro zvečer poleti ali pol šesto uro zjutraj in osmo uro zvečer pozimi, posebej je bil določen čas za počitek, obede, dušno izpopolnjevanje itn. Urnik se je lahko spremenil ob predrugačenju moralne ali fiziološke strukture društva delavcev – če so v nekem trenutku npr. gostili več delavcev, ki so lahko opravljali vrsto dela, ki je zahtevala večji telesni napor, so si odmori sledili pogosteje, spremenila se je dieta itn.

Še bolj zanimiva je podobnost oposamljajočih nagnenj dveh ustanov. Vsakemu delavcu posebej je bilo določeno delo, ki bi ga glede na moč svojih udov in odzivnost svoje možganske materije lahko upravljal. Preko kresije je bila vloga za odvedbo posameznika v prisilno delavnico individualno obravnavana. Ranocelnik ni opravil samo pregleda delavčevega zdravstvenega stanja, ampak je kompiliral tudi podatke o njegovih življenskih razmerah pred prihodom v poboljševalno hišo. Glede na poročano se ga je razporedilo v serijo gojencev zavoda, ki je najbolj ustrezala njegovim “rezultatom”. Vsaka serija ali razred (Klasse) je bila deležna posebne obravnave glede dela, hrane, kaznovanja prestopkov, vseh zamisljivih aspektov delavčevega življenja. Seveda je vsak pokorivnik dobil tudi svoj poseben list (eigenes Blatt).

Način, kako se zasede in obdeluje telo, je bil torej v obeh ustanovah zelo podoben. Dobra analiza bi bolje razodela politične taktike, natančneje razumela drobcene materialnosti, se navsezdanje posvetila večim mestom, kjer jih lahko zaznamo.

Še bo čas za to - zgodovine je dovolj za vse in za vedno. Človeštvo se bo prej sparilo z vesoljci in razvilo vagine na ušesih ali se zadušilo na lastnem planetu, kot pa dovolj kvalitetno obdelala celotno materijo preteklosti. Veselimo se torej - kot pogrebniki, smo zgodovinarji definitvno preskrbljeni za naslednjih nekaj stoletij.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.