Čudaške stvari

Pri Kraljevih so se v kleti zbrali trije Štefančki. Sedijo za mizo, na kateri stoji namizna igra Dungeons and Dragons. Mamica jim prinese kolačke in sinčku razmrši lase, medtem ko ta zavija z očmi in se mu njegova prijatelja hihitata. Pozno so se dobili in želijo čim prej začeti. Najprej se morajo dogovoriti, kakšna bo zgodba. Vsak ima svoje ideje. Kraljev Štefan si želi grozljive dogodivščine prijateljev, ki se spopadejo z nadnaravnim zlobcem. Kraguljev Štefan nasprotuje nadnaravnemu. S sintetičnim glasom pove, da bo pristal le na znanstveno razlago, nič manj. Tretji Štefanček, Igranogorski pa pravi, da mu je dovolj klovnov in raje prisega na vesoljce. Dogovor pade in Štefančki z zadovoljstvom gledajo čudne stvari, ki so jih s skupnimi močmi izcimili. Pridružimo se jim in se vprašajmo, kakšna bi bila znanstvenofantastična stephenkingovska dogodivščina z vrhunsko kinematografijo in ljudožerskim E.T.-jem.

Nova serija na Netfliksu Stranger Things oziroma Čudne stvari je postavljena v leto 1983 v manjše mesto Hawkins v ameriški zvezni državi Indiana. V osemdelni sezoni s petdesetminutnimi epizodami sledimo dobro izvežbani in poglobljeni paleti likov. Zgodba se vrti okoli izginotja dvanajstletnega Willa. Will postane pogrešan, ko se nekega večera po partiji Dungeons and Dragons poslovi od prijateljev in odide v neznano. Tu se začnejo prepletati zgodbe likov, ki so tako ali drugače povezani z Willovo usodo.

Willovi prijatelji Mike, Lucas in Dustin so polni dvomov. Sumi se jim še poglobijo, ko najdejo deklico, ki je pobegnila iz bližnjega raziskovalnega inštituta. Dekle je postriženo na balin, skorajda ne govori, ima telepatične sposobnosti in zasledujejo jo hladnokrvni morilci. Ker ne ve lastnega imena, jo poimenujejo Enajstica, po tatuju na njeni roki. Willova mama, samohranilka Joyce Bryers, se obrne po pomoč k lokalnemu šerifu. Ta je stereotip alkoholičnega šerifa, ki je zaradi življenjskih nevšečnosti izgubil voljo do življenja in sedaj preživlja življenje v cinični omami. Med iskanjem izginulega je prisiljen prevprašati svojo mizantropijo. Joyce pa zaradi neproduktivnega iskanja in nerazložljivih fenomenov, ki jo preganjajo, počasi izgublja prištevnost. Tudi Willow brat Jonathan, Mikova sestra Nancy in njena prijateljica Barbara se zapletejo v smrtonosni vrtinec, ki obkroža Willovo izginotje.

Potem ko serija postavi vse nastavke, pusti, da njeni liki zdirjajo vsak v svojo smer, dokler jih ponovno ne poveže podtalna skrivnost. Zgodba je kolaž različnih, v večjem delu šibko povezanih zgodb, ki se napajajo iz različnih pripovednih žanrov. Osrednji del so že omenjeni trije prijatelji in najdena deklica, ki se spoprimejo s skrivnostjo v stilu najstniških pustolovščin iz 80-ih in 90-ih. Iznajdljivi smrkavci poskušajo zlobcem z inštituta prekrižati načrte in obvarovati Enajstico. Osebne paralele nostalgije lahko povlečem s knjižnimi serijami, kot so Pet prijateljev in Novohlačniki pa tudi Poletje v školjki vsebuje podobne elemente. Razlika je seveda, da Tomaža in prijateljev ni zasledoval morilski stvor, ki razčetveri neprevidneže. Čeprav bi bilo glede na bornost slovenske bere grozljivk vredno pomisliti v to smer. Mogoče Poletje v školjki 3: Krvava plima?

Kakorkoli, Stranger Things uspešno meša žanre, šerifova zgodba in Joyceino spoprijemanje z izgubo sina spominjata na film Gone Baby Gone. Znanstvenofantastični deli pa se ne izključujejo z adolescenčno ljubezensko dramo in napetostjo vsakdanjih medvrstniških odnosov.

S tehničnega vidika se pri seriji ni za pritoževati, delo kamere, soundtrack in računalniška grafika so dovršeni. Igranje je prav tako vredno vsakega investiranega centa. Nizkocenovni mladinski filmi so po navadi podvrženi nerodni in amaterski igri junakov, česar tukaj ni. Najstniki so zvezde serije, vsak dobro odigra svoj unikaten lik, ki - čeprav so bazirani na standardnih modelih - niso stereotipi. Enajstica prinese v njihovo skupino nov element in razruši ravnovesje, kar povzroči kaotično medosebno dinamiko ljubosumja, rivalstva in ljubezni. V njenem liku je čudaškost odigrana prepričljivo in njena socialna nerodnost človeku priraste k srcu. Serija uspe dogajanje postaviti v koherenten svet. Lahko bi rekli, da je Stranger Things tisto, kar novemu X-files ni uspelo. Čudnosti so del zgodbe in ne samo glorificirani eksponati ter interpersonalna razmerja, ki niso samo filer. To je recept za kvalitetno pripoved.

Stranger Things pa ima problem v dodelanosti notranjih zakonitosti sveta. Tukaj mislim na utemeljenost, zakaj se nekaj dogaja, kot se. Po navadi je mehanika, tudi v znanstveni fantastiki, razložena na način: »It's magic. I ain't gotta explain shit.« Stranger Things pa je ena od serij, ki prisega na: »It's science, gonna explain with bullshit.« Pohvalno, da poskušajo popkulturni izdelki slediti najnovejšim znanstvenim dognanjem, ampak naj se serija ne treplja po hrbtu, da ima kvantno mehanično znanstveno razlago, medtem ko je ta neumnost na ravni desetletnikove poskusne sci-fi zgodbe.

Primerjava zgodbe z repertoarjem Stephena Kinga ni samo za okras. Za Kingovega bralca bo težko spregledati morje referenc in sposojenih zgodbenih elementov. Od patologij malega mesta, počasi prihajajoče preteče nevarnosti do srhljivosti v skritem. Zaradi v zadnjem času slabega repertoarja Kingovih adaptacij je Stranger Things dobrodošla novost.

V serijo sta režiserja brata Duffer vstavila nemalo referenc in poklonov kultnih produkcij iz sedemdesetih in osemdesetih. Na stenah se znajdejo Star Wars posterji in nerdovski liki se slinijo nad »jedi močmi« Enajstice. Nemalo zgodbenih elementov je sposojenih iz kultnega Aliena, od mesenega portala v inštitutu do bitjec, ki so nelagodno podobni prisrčnim facehuggerjem. E.T.-ja pooseblja Enajstica z nerazumevanjem sveta in naivnostjo. Prizor, ko Mike na balinasto Enajstico natakne lasuljo in jo obleče v sestrino obleko, pa je komičen tribut Spielbergovemu vesoljčku. Referenc je še dosti, njihovo iskanje pa je tobogan nostalgije. Pomežik fenom starih klasik je smetana na vrhu torte, Stranger Things stoji trdno kot samostojen izdelek, ki ne razočara.