Melanholija mesta trapa

Melanholija mesta trapa

Recenzija izdelka
7. 11. 2016 - 13:00

Če razmišljamo o vrsti sodobnih kulturnih artefaktov, ki je imela največji vpliv pri razbijanju ali pa reproduciranju stereotipov in podob črnske Amerike, seveda najprej trčimo ob hip hop, a še zdaleč ne smemo zanemariti tudi pomena humorističnih nanizank. Tradicija afroameriškega televizijskega humorja sicer z Amos and Andy sega že v petdeseta leta 20. stoletja, a so tovrstne nanizanke razmah doživele v sedemdesetih in osemdesetih, ko je morda prav s sitcomi začel afroameriški svet vdirati tudi v belske ameriške domove.

Najsodobnejši tovrstni primerek je prejšnji teden h koncu pripeljal svojo prvo sezono, imenuje pa se preprosto Atlanta. Serija je osredotočena na življenje nekaj Afroameričanov, njen popkulturni oziroma družbeni potencial pa morda le še potencira dejstvo, da osrednjo vlogo v njej igra hip hop. Pri razlagi razsežnosti vloge hip hopa v Atlanti pa se moramo sicer najprej obregniti ob Donalda Gloverja, ki igra glavnega protagonista Earna. Gloverja namreč marsikdo v resničnem življenju sicer pozna kot solidnega in kar popularnega raperja z umetniškim imenom Childish Gambino, a je morda še bolj nepozabna njegova vloga v televizijske konvencije preizkušajočem sitcomu Community. V slednjem je Glover igral priljubljenega, malce geekovskega študenta, z malce domišljije pa si lahko predstavljamo, da Atlanta prikazuje življenje tega študenta kakšnih 5, 10 let kasneje.

Earn je »college dropout«. Nima službe, ima pa hčerko in punco, a s slednjo pravzaprav nista več skupaj, čeprav občasno še prespi pri njej, ker je sicer praktično brezdomec. Ta nastavek bi najbrž lahko vodil v raznovrstne komične izlive, a v počasnem, zasanjanem, filmskem stilu Atlante privzame predvsem resne, zamišljene tone. Smeha sicer ob bizarnih prigodah nesrečnih likov ne manjka, a humor tu nikoli ni zares v prvem planu, časi laugh-tracka pa se v vsakem primeru zdijo nepreklicno mimo. S tem pride v ospredje dejanski razvoj protagonistov, vpogled v delovanje in spreminjanje njihovih osebnosti, ob tem pa tudi širši družbeni komentar.

Atlanto tako nekateri posrečeno označujejo za »sadcom«, kar je sicer žanrska niša, ki jo je pred tem najbolje polnil in jo še polni Louie. Morda je pri Atlanti tovrstna depresija očitna predvsem na začetku, ko subtilnega humorja določenih likov še nismo vajeni in ga niti ne prepoznavamo povsem, poleg tega pa smo brez kakšne posebne razlage vrženi v težavno brezciljno življenje glavnih likov.

Poleg Earna in njegove punce Vanesse je tu pravzaprav ključna figura Earnov bratranec - občasni diler in vzpenjajoči se raper Paper Boi. Ta z istoimenskim hitom hitro postaja lokalna rap zvezda, s tem pa Earn zasluti tudi poslovno priložnost in se vsili na mesto menedžerja Paper Boia. A svet hip hop zvezde niti v Atlanti niso le glasba, droge in oboževalke, temveč že v prvi epizodi tudi kvazi strelski obračun, ki nas nato v drugem, še najbolj dolgočasnem delu ves čas drži na policijski postaji. Ob tem so tu mimogrede odprta vprašanja policijskega nasilja in v nekem primeru denimo transfobije, hkrati pa je nakazana ideja ustvarjalcev serije, da je lahko vsaka epizoda svet zase, s svojima, večkrat skoraj v celoti enotnima krajem in časom dogajanja.

Skozi takšne prijeme se kažeta kreativnost avtorjev in umetniška vrednost serije, ki se seveda želi vesti kot film. V tem smislu morda izstopa epizoda, v kateri smo ves čas osredotočeni na Vanesso in spoznamo še njeno vlogo mlade odrasle ženske, ali pa satirična epizoda, v kateri je Paper Boi gost neke pogovorne oddaje na črnski televiziji, pogovor pa občasno prekinjajo le parodije televizijskih reklam. Na ta način Atlanta ves čas premišljuje elemente afroameriške kulture, se hkrati spušča v svoje like in med njimi počasi skuša plesti resnejše vezi, kot je to za sitcome običajno.

Da Atlanto sploh lahko označimo za sitcom, seveda poskrbijo določeni komični vložki, ki pa so plasirani prefinjeno in prav nič prisiljeno. Še najbolj tipičen je Paper Boiev vedno zadeti prijatelj Darius, ki nikoli ne ve, kaj se dogaja okrog njega, hkrati pa ima pogosto na zalogi bizarne filozofske teze. Poleg tega so nekateri zapleti glavnih likov ravno dovolj realistični in hkrati presenetljivi, da se lahko na njih navežemo in jih obenem smehljaje motrimo z varne distance.

Družbeno in kulturno relevantnost pa Atlanti v tem času daje že sama lociranost. Po neštetih romantiziranih mitologizacijah New Yorka sitcomi morda zadnje čase večkrat povzdigujejo tudi manjša mesta, tega pa se lotevajo na zelo različne načine. Medtem ko denimo Portlandia parodira in karikira svojo hipster populacijo ali Parks and Recreation, ki je zvaril hecno mešanico realnih in bizarnih elementov države Indiane, zdaj svoje nič preveč zamegljeno sitcom ogledalo torej dobiva še glavno mesto Georgie. In ko je Glover serijo postavil v srce Atlante, je hkrati zajel okoliščine trap glasbe, ki izvira prav od tam in v zadnjem desetletju predstavlja enega izmed glavnih kreativnih vrelcev ameriške glasbene krajine, pa če je poslušalcu/kritiku všeč ali pa ne. Ob tem je komad Paper Boi že presegel okvire serije in je v mestu legitimen hit, kar je spet svojevrsten dosežek. Poleg tega pa je soundtrack serije razumljivo poln velikih (afroameriških) umetnikov in predvsem rap ter trap eminenc, kot so slavni Atlantčani Future, trio Migos, ki v hecni, malce mafijski vlogi v seriji tudi nastopi, in v zadnjem, spet melanholičnem delu še Outkast.

Vse to Atlanto izpostavlja kot enega izmed relevantnejših novih sitcomov in kot legitimen kos komentarja na trenutno stanje v ameriški družbi. Kljub občasnim (preveč) monotonim kadrom in statičnim minutam se zdi, da imajo pripovedi, liki in družbena kritika v seriji še ogromen potencial in gledalca s svojo tridimenzionalnostjo z vsako epizodo bolj pritegnejo. Zato smo lahko veseli, da je TV mreža FX že potrdila, da bomo prigode iz mesta trapa lahko spremljali vsaj še eno sezono.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

*Paper Boi

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.