Okkupirana Norveška

Okkupirana Norveška

Recenzija izdelka
11. 5. 2017 - 13:00

Tokratne Serijske motrilce namenjamo severnemu naftnemu kraljestvu, najbogatejši, a nevtralni članici socialnodemokratskih emiratov Skandinavije. Glavna izvozna produkta te države? Nafta in zelena energija. Sosednje države? Švedska, Finska in predvsem Rusija. Ime? Norveška.

Smo v bližnji prihodnosti. ZDA se umaknejo iz NATA, Arabski polotok pa je destabiliziran do te mere, da ni več zmožen črpati nafte. V teh razmerah Norveška postane glavna izvoznica goriva v osamljeno Evropsko unijo. Da je katastrofa še večja, Norveška na oblast izvoli Zelene. Ti kandidirajo na platformi radikalnega reza s črpanjem fosilnih goriv in ga popolnoma prekinejo. To ustvari krizo brez primere in Evropska unija nima druge »izbire«, kot da povabi Rusijo, da »stabilizira« norveško vlado, in nadaljuje s črpanjem nafte.

To je nekako premisa serialnega političnega in okoljskega trilerja Okkupert, v angleščini Occupied, ki smo ga serijsko premotrili. Zgodba spremlja rusko okupacijo majhne Norveške v ne tako bližnji prihodnosti. Seveda je okupacija, vsaj v prvi sezoni, provizorična, nekaj ruskih uradnikov, ki »spremljajo« ponovno produkcijo nafte, in norveško vlado pa vse bolj stiska v kot. Zgodbo spremljamo skozi prizmo premierja Jesperja Berga, ki v imenu zmanjševanja žrtev nemudoma kloni pod ruskimi zahtevami. Tako se začne politična melodrama, hommage in obenem obsodba kreposti in omahljivosti socialne demokracije, ki lahko deluje le v času prosperitete in v imenu prosperitete.

S premierjem Bergom se lahko poistovetimo. Poistovetimo se s kolaboracijo. Gre za cerarjansko vrsto premierja, koalicija, varnost, vrednote. V tem vrstnem redu. Če je premisa serije premierjev ultra radikalen okoljski rez, pa te odločnosti vsaj v prvi sezoni ne vidimo.

Serija je detektivka. Zgodba je zreducirana na osebne drame nekaj ljudi, poleg premierja je tu njegov varnostnik, potem ruska funkcionarka ter nekaj mladcev, ki postopoma furajo odpor. V prvi sezoni Norvežani pobijejo več Norvežanov in Rusi Rusov. Premier pa je, vsaj na začetku, bolj razočaran nad nesodelovanjem Norvežanov kot z izdajo EU in vsiljevanjem Rusov. Scenarist serije je sicer Jo Nesbø, ultra popularni avtor krimičev, čigar osem del je prevedenih tudi v slovenščino. Zaplet tako ni dolgočasen, tempo pa je primerljiv z očitnimi ameriškimi vzori.

A izvedba je še vedno boleče skandinavska, ob genialni premisi rusko-evropske zarote nad zelenim terorjem severnjakov se v prvi polovici zgodba zreducira na osebno dramo in stisko peščice akterjev. Ruska invazija je v prvi vrsti duševna stiska premierja in države, gledalec pa se bolj kot ruskega puča boji, kdaj bo kateri izmed protagonistov zaradi malodušja storil samomor. Edini resen odpor proti Rusom, vsaj na začetku, nudijo čečenski azilanti. Seveda, tempo se postopoma pospeši in gledalca pusti željnega naslednje sezone, ki se ima zgoditi v neimenovani bližnji prihodnosti.

Serija Okkupert tako prikaže zlomljeno skandinavsko družbo. Ne vem, če so jo zlomili Rusi ali njihov subvencioniran obstoj. Družbe kot take pravzaprav ni, so le trije deli: vlada, potem uporni novinar in njegova družina, na drugi strani pa neki skrajneži, ki postopoma formirajo odporniško gibanje Free Norway. Ti so odporniški v polnem pomenu besede in še Al-kaida bi bila ponosna. Pravzaprav gledalec največ simpatije čuti prav do njih, kar ni samoumevno, sploh ne v seriji v produkciji postbreivickove države. Izostanejo očitni spektri, masovni protesti, druge stranke, predvsem pa skorajda ni kralja. Čeprav po vsaki epizodi hlastaš po naslednji, je zgodba prej kriminalka kot neka realpolitična simulacija.

Okkupert naj bi prvotno financirala Norveški filmski sklad in nacionalna televizija, oba pa sta se zaradi sporov umaknila. Produkcijo je tako prevzela privatna medijska hiša, na drugi strani pa mali konglomerat evropskih in norveških fundacij. Predvidevamo pa, da je umik formalno-državnega sponzorstva spričo glorifikacije terorizma verjetno tudi posledica geopolitične občutljivosti.

Poleg detektivske žilice avtorja moramo previdnost iskati tudi tukaj. Seveda je polemizirati vrednote Norveške eno, drugo pa je polemizirati z mednarodno skupnostjo. V seriji, kjer je premisa skorajda izključno zunanjepolitična, se namreč vse dogaja znotraj države. Premier komunicira s predstavnicami ruskega energetskega sektorja, z ameriškim ambasadorjem, nekim Francozom, ki predstavlja Evropsko unijo, itd. Ne izvemo, kakšne so razmere v Rusiji ali drugod, še tega, kdo je tam na oblasti, ne.

Okkupert je vzoren evropski, državno sponzorirani odgovor na ameriške block busterje à la House of cards. A če Američani lahko ustvarjajo karikature Putina in Merklove, si Norvežani tega ne morejo privoščiti. Morda iz čiste pragmatičnosti, lahko pa da tudi zaradi financiranja. To se v seriji med drugim pokaže v vlogi odsotnega kralja, ki je bil med drugo svetovno vojno simbol brezkompromisnega odpora, pravzaprav je takratnemu premierju ponudil odstop, če ta kapitulira. Kraljevo odporništvo je sicer predmet lani izdanega norveškega zgodovinskega epa z naslovom Kongens nei - Kraljeva izbira. Film po resničnih dogodkih lepo prikaže odporniški duh druge svetovne vojne, temeljni gradnik norveške nacionalne identitete, pa naj bo ta mit ali ne. Film ima tako precej več »jajc« kot fiktivna serija v bližnji prihodnosti.

Serija Okkupert je bila posneta pred dvema letoma. Na nadaljevanje torej še čakamo, čeprav se premisa z distance ne zdi več tako nemogoča. Takrat denimo še ni bilo govora o potencialnem ameriškem umiku iz NATA. Če se zdi premisa fantastična, je to le zaradi skandinavskega konteksta, ki ga enačimo z vsem prej kot s sosedstvom Rusije, Norveško pa pač postavi v kontekst, ki ga je preživelo oziroma skuša preživeti veliko ruskih sosed.

A ta skandinavska izjemnost je na trenutke boleča. Tudi zaradi prej omenjene obzirnosti do skandinavske družbe in kralja. Denimo ko se v Oslu čudijo, da Rusi tudi zunaj kadijo, ali pa že sama pravičniška premisa. Kao da bi se Norvežani vsi brez izjeme v času pomanjkanja nafte odločili, da se odrečejo fosilnim gorivom. In to v državi, ki prosperira skorajda izključno zaradi nafte. Seveda je ta okoljska gesta v sedanjosti pomembna. Serija skozi namišljene, a čisto verjetne ekscese lepo prikaže neke druge silnice, ki vladajo na kontinentu. Da pri tem med drugim cilja na občinstvo, ki pali na okoljske tematike, je to samo plus. 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.