Proti serijam

Televizijske oz. dandanes tudi internetne nadaljevanke so postale absolutno prvenstven medij t. i. šovbiznisa, kreativni produkt, ki je najpopularnejši in med širšo populacijo tudi najbolj konzumiran. Nekako zadnjih petnajst, dvajset let smo priča vzponu tega neskončnega, kratko- in srednjemetražnega, epizodnega nizanja delčka na delček, njegovemu postopnemu ustoličenju za definitivni kratkočasno zabavljajoč trip.

Že nekaj časa, nekako od preloma milenija, odkar so Sopranovi, ki so napram serijam tisto, kar je Boter napram filmom, razjebali sceno, pa so serijalke postale ambicioznejše. Ne le v obrtniško produkcijskem smislu, temveč tudi čisto umetniškem. Nočejo več capljati za filmom, želijo ga zaobjeti, požreti, preseči. Stremeti k avtentičnemu umetnostnemu izrazu, biti zmožne proizvesti stvaritve najvišjega umetniškega ranga. Nekako splošna sodba je, da jim je v veliki meri vse to tudi uspelo, čemur se po vsem videzu komaj da ugovarjati.

Res, niso pogoltnile le filma, temveč vse nas. Ne gledati serij je nekako isto dinozavrstvo kot denimo ne imeti facebooka. Koliko ene vrhunskosti od Tonija in njegove bande dalje, komaj dihamo. Skrivne naveze, Kriva pota, Oglaševalci, Pravi detektivi, Igre prestolov, Živi mrtveci, Hiše iz kart itn. itd. Pravi privilegij, živeti in spremljati vse te mojstrovine. Se da sploh kaj povedati proti neoporečni kvaliteti, ki kar kozla iz vseh naštetih? Prav tekmujejo, kdo bo boljše igral, kdo skadriral virtuoznejše, kdo spisal intrigantnejše, komu bo zvok špilal sublimneje.

Jah, jim bomo skušali butniti par klofut, pa da vidimo. Serije niso požrle le filma in nas, zasesane so v svoj rep, kot kača, ki skuša pogoltniti samo sebe. Njihova forma nujno kastrira vsebino, jo vplete v svojo brez konca nizajočo igro, prav samo to nizanje iz dela v del, ure v uro, sezone v sezono, leta v leto pa je njihov bistveni smisel. Ni važno, kaj se niza, važno je, da se niza. In tega perpetuiranja ne zmore nadkriliti še tako vrhunski tekst, oskarjev vredno igranje, izpiljena podoba, presunljiva katarzičnost itd. Še več, kot da so vse do osupljivosti briljantne zmožnosti gibljive slike tu samo zato, da zameglijo praznino lastne slabe neskončnosti, v katero so nerazločljivo zabetonirane.

To je v čisto vsakodnevni praksi zajeb, kamor te serijskega džankija potegnejo ti mojstrsko suspenzirani kosci v zlato okitenega dreka. Rekel bi, da ne gre samo za stvar produkcijskih načinov, zaslužkarstva in vpetosti v precej predvidljive kapitalistične maksime, češ služijo pač, tako to gre, za vsem je cela mašinerija in industrija etc. Ne, ta v prostranost vklenjena ozkost je po mojem imanentna tudi sami umetnostni formi serije, se pravi, tudi brez teh hišniško kapitalskih prvin produkcije, če jih zgolj zavoljo argumenta nekoliko na silo razločimo od ustvarjalnosti, serija kot taka nujno zapade v periodično nizajoče zajebe oz. kar zajebavanje.

A te vrhunske serije, to so novodobni romani, pravijo, kar so pisali npr. veliki majstri devetnajstega stoletja, nepregledne špehe brez konca, to isto umetniško nujo imamo danes možnost gledati v do zdaj nevideni obliki dramatizirane umetnine. Tudi temu se le stežka oporeka. Pa vendar, poskusimo vsaj malo.

Že res, da bi lahko nekako po kvantiteti, razponu, epskosti, tudi epizodnosti kakšno serijo vzporejali, kaj vem, z Besom Dostojevskega. Toda takoj me špikneta dve skoraj čisto intuitivni opazki: da namreč v prebiranju romana, naj je bil pisan še tako serijsko, ni nobenega duha štancanja, nadaljevalnega šopanja samega na sebi, kakršno preveva tudi največje serijske mojstrovine s Sopranovimi in Breaking Badom na čelu.

In še druga hecna stvar, predstavljajmo si Bese kot predlogo za scenarij serije, kako slabo groteskna bi bila ta enourna nabijanja. Dejansko obstaja neki ruski poskus, produkcijsko sicer inferiornejši, a vendarle v formi serije, tako neživljenjski in izumetničen, ob dobesednih prepisih dialogov, da gledaš parodijo, pa ne anarhizma devetnajstega stoletja, temveč romana samega. No, recimo miniserija v treh delih, to bi morda šlo, kar pa bolj ali manj ni več serija, temveč film.

In s slednjim bomo zaključili. Videz, da so serije od filma prevzele oz. so mu odvzele štafeto prvega med umetnostnimi mediji, je po mojem optična prevara. Res je, da imajo filmske prijeme, ki so jih v marsičem izpopolnile do skrajnih meja in tudi onstran. Večina v kinu rolanih filmov je manj kinematografskih od Better Call Saula. A njegove biti, pač ne najdem boljšega izraza, v sebi zaključene in tako kamorkoli odprte umetnine, niso in ne morejo posvojiti. Ker imajo svojo, priložnostno, navidez širšo, a v bistvu ravno zaradi te neprestane priličnosti vsakega dela, bistveno zoženo. Naj bo skozi toliko in toliko sezon še tako zaokrožena celota.

Lahko bi rekli, da serijski konec samo serijo oropa njene prave narave. Da na koncu z nenadaljevanjem zataji samo sebe in tako vendar zmore zadobiti neki relevanten umetniški izraz. A tedaj je prepozno, že tako te je opetnajstila z ne vem koliko za poanto in poante nepotrebnimi urami, leti, nadaljevanji. Formalno te je nategnila, samo da se na koncu izneveri svoji formi. Najbolj vrhunske serije bi lahko nakladajoče in zlobno označil za sfalirane, obglavljene serije, antiserije. Edine prave serije pa so npr. one brezkončne amerikanske limonade, ki trajajo že trideset let in več.