Arabec prihodnosti – sence preteklosti

Rodil se je v Parizu v Franciji, 5. maja 1978, mami Francozinji in sirskemu očetu. Pri treh letih je bil zaradi očetove zaposlitve preseljen v Libijo v času Gadafijevega režima. Pri štirih letih se je po krajšem bivanju v Franciji, z družino preselil v Sirijo. To je njegova zgodba. V njegovi risbi. V grafičnem romanu. Prvi del.

Arabec prihodnosti: odraščanje na Bližnjem vzodu 1978-1984, je skozi prvi del trilogije, ob koncu preteklega leta, luč sveta v prevodu ugledal tudi pri nas, s pomočjo Stripburgerja in LUD Literature. Riad Satouff pa je že ob izidu v rodni Franciji požel lepo število nagrad. Med drugimi Grand prix RTL, nagrado na festivalu v Sant-Étiennu in že drugo nagrado za naj album na festivalu v Angoulêmu. Prvo je prejel leta 2010 za Pascal Brutal vol.3, Plus fort que les plus forts. Svojo “resno” striparsko kariero pa je utemeljil z 10-letnim risanjem stripa Skrivnostno življenje mladih, v satiričnem časniku Charlie Hebdo. Tisti bolj neučakani si lahko zagotovite že tudi drugi del trilogije pri hrvaški založbi Fibra. Seveda v hrvaščini.

Arabec prihodnosti je še en iz serije trendovskih biografskih zgodb v stripu, katerih fenomen naj bi se začel s pridobitvijo Pulitzerjeve nagrade Arta Spiegelmana za zgodbo iz druge svetovne vojne – Mausa. Tudi pri nas sta v zadnjem letu izšli še vsaj biografska Rdeča Rosa – o Rosi Luxemburg in domača zgodba o Almi M. Karlin. Satouffov strip pa je še najbolj podoben Perzepolisu, kjer je protagonistka prav tako razpeta med Francijo in Bližnjim vzhodom. Informacijski dobi navkljub se zdi, da so tovrstne uspešnice še vedno povezane z neke vrste orientalizmom. Skoraj pozabljeni vzhod Sredozemlja je skoraj utonil v pozabo, dokler se niso konflikti po arabski pomladi ponovno zaostrili in so se vanje še številčneje vpletle evropske države. Zato javnost očitno spet zanima ali na vzhodu res ni nič novega. Oziroma ali tam res ne živijo divjaki iz hollywoodskih filmov.

Strip o odraščanju na Bližnjem vzhodu zna po človeških oblikah slovenskega bralca spomniti na Boža Kosa in njegove zaobljene, naivne, velike nosove in elipsasta stopala brez podrobnosti. Večinoma črne poteze z jasno in suvereno linijo, avtor senči s pomočjo pastelnih barv. Tako se znajdemo v libijskih rumenih sencah, francoski modri in rožnatih odtenkih Sirije. V stripu razen senčenja uporablja le občasno živo zeleno barvo, z namenom poudarka muslimanskega izročila. Zelena kot barva islama se tako prikaže v notah, ki se slišijo iz minareta ali v barvi knjižice z zapovedmi velikega Vodje, kljub temu da je vse ostalo zgolj črno belo s sencami. Barvno senčenje nadomesti občasni manko ozadij, saj s tem zapolnjuje prostor.

Še eno konceptualno rabo barv najdemo že na sami platnici, ki je od zunaj videti kot rdeče-črno-bela sirska zastava, medtem ko so notranje platnice ponovno muslimansko zelene. Tako kot v panelih, je tudi na platnici ozadje ploskovito in enotno, ter povsem brezoblično.

Domačnost s satiro je Satouff kazal že v preteklih delih. Tokrat se humorja loteva skozi enostavnost otroške logike, katere pogled na okolico še ni popolnoma socializiran. Iz tega nato izhajajo banalna prevpraševanja in za odraslo oko domiselni absurdi. Na primer, ko mu mama Francozinja metaforično reče, da je Georges Brassens bog, zaradi česar se oče razhudi, se mama popravi, da vendarle ni bog. Riad – mali pripovedovalec te prvoosebne pripovedi – pri treh letih abstraktnega termina “bog” sploh še ne razume, zato, citiramo: “Kadarkoli od tega dne dalje zaslišim besedo “Bog” zagledam obraz Georgesa Brassensa. Konec citata. Zaradi pogostosti omembe boga, se z Georgesom v stripu še večkrat srečamo.

Arabec prihodnosti je hkrati študija kulturnih razlik po metodi udeležbe z opazovanjem. Zaradi svoje mladosti Riad tedaj še ni bil akter, ampak predvsem opazovalec dogajanja in s tem tudi skoraj nepristranski narator. V tej prvi tretjini govori s preostalimi liki bolj malo. Najbolj zgovoren je oče, ki s pripovedmi o svojem otroštvu bolj ali manj zavedno razlaga kulturne razlike. Bolj molčeča mati nanje opozarja predvsem skozi podobo, kot je razočaran obraz ob cenzurirani reviji Vouge, ki jo je kupila. Revijo, njene izrezane liste in črne zaplate vidimo tudi sami. Prepoved ključavnic v libijskih stanovanjih pa recimo presenetijo vse – tedaj še tri – člane družine.

Riad Satouff je v svojem otroškem pogledu izjemno konsistenten. Večplastnost informacij v zgodbi pa vidimo v situaciji, kot je očetovo gledanje televizije v Siriji. Med ogledom oče razloži življenjsko pot predsednika Hafeza al Asada. Pri čemer mali Riad prizna, da ne razume veliko, ampak da ga izjemno fascinira v kakšnem položaju je oče gledal televizijo. Takšni trenutki nam prikažejo kvalitete stripa, ki ponuja tudi večplastno branje za vse starosti.