Normalno

Normalno

Recenzija dogodka
14. 9. 2017 - 13:00

Nekoč so bojda pisci in piske precej redno obiskovali gledališke vaje, z ustvarjalci razpravljali o morebitnih zagatah in iz srede gledališkega drobovja skušali premisliti prakse, ki so jih spremljali. Kasneje se je uveljavila neke vrste objektivistična intenca, s katero so se sredine oddaljile, povečini pa so ločnice potekale po uveljavljenih mejah med teorijo in prakso ter ustvarjalci in popisovalci. Z vse bolj zadihano medijsko krajino in upešano izvenakademsko teoretsko produkcijo na obnebju inflacije in razpršenosti diskurzov zadnjih nekaj let nastajajo nove (samo)organizirane oblike sodelovanj, ki so membranasto odprte za do sedaj ločene sredine.

Umetniški in teoretski zemljevid sta prepredena z neštetimi bolj ali manj trdnimi skupnostmi, ki so podvržene spremenljivi konfiguraciji njenih članov, so le redko podložene z zadostnim financiranjem in infrastrukturo ter se v principu iztečejo v (zastonjsko) izčrpavanje, intrige, sumničavost in razpad, ki ga vodijo partikularni interesi. Te (samo)organizirane združbe pa vendarle predstavljajo nekakšno minimalno varnost za delovanje in omejevanje neskončnosti oziroma nekakšno orientiranje v mišljenju. Takšni (ad hoc) sprimki so podmazani s pragmatizmi in protekcionizmi oziroma z minimalno zavezo medsebojne pomoči.

Gre torej za izgrajevanje varnostne mreže, ki pa jo vselej zaznamujejo postopki normalizacije vseh teh robnih glasov. Varnostni dispozitiv temelji na dobri organizaciji in tendenci po širjenju in integraciji novih elementov. V tokratnem recenzentsko-arhivarskem spoju, ki je prav nekakšno širjenje mrežnih korelacij - tudi sama sem se namreč laboratorija udeležila na zadnjem sklopu tridnevnega srečanja v juniju - popisujem najnovejšo produkcijo Vie Negative Laba Normalno. Zaključna produkcija je iskala varnostne ključe in postopke (lastnega) normaliziranja, v katere so ujete njihove biografije.

Via Negativa Lab, ki sta jo letos med januarjem in junijem odvozila Bojan Jablanovec in Katarina Stegnar, gradi na jasni, strogo odmerjeni in učinkoviti metodologiji, saj pusti govoriti samo gledališko podobje. Prizor namreč izgrajujejo tako, da ga pokažejo in preverijo njegovo učinkovitost preko odzivov soustvarjalcev, ne da bi pri tem skušali pojasnjevati lastne intence.

Že na zadnjem junijskem srečanju so se ustvarjalci odločili, da petih performansov ne bodo združevali, temveč jih bodo razdružili v galerijsko konstelacijo, kjer bo občinstvo potovalo. Pred težkimi črnimi zavesami, ki zakrivajo oder in pod težo železnih žarometov se izgradi prvi performans. Daniele Tenze nas z izjemno prisotnostjo na odru v italijanščini popelje na potovanje po njegovi varnostni zanki. Zgodbe podpirajo izrisane besede na njegovem telesu, vpisane na meso, kot smerokazi skozi italijanski jezik, ki nam osmišljajo situacijo in so za nas obiskovalce varnostna mreža skozi performanse. Telo in govor morata ves čas delati skupaj, telo namreč polni vrzeli, ki jih koplje tuji jezik. Mesene besede so obča mesta, ki lahko za kogarkoli od nas pomenijo karkoli in so hkrati izjemno intimno povezana s performerjem. Na nogah, stabilno vkopanih v tla, sta izpisani umetnost in znanost, njegovi točki stabilizacije. Na eni roki, dvignjeni v nekakšen stop znak, beremo smrt, na drugi, ki od telesa beži vstran, črkujemo strah. To so besede, ki že po svoji zvočnosti niso pretirano prijazne, saj jim primanjkujejo vsi ti okrogli in zaobljeni samoglasniki, ki se lomijo ob nakopičenosti in zgoščenosti ostrih vokalov, ki so kruti v materialnosti in njeni sporočilnosti. In kako po vseh teh ostrinah končati drugje, kakor v praznini in globini črne luknje, odrske in tiste telesne, ki je tišini požrla še njen s.

Potopili smo se v globine štirih majhnih odrskih izdolbin in njenih mikroperformansov. Daniel Petković je pred velikim platojem bombaža začel lepiti kosme tega suženjskega simbola na svoje drobno telo, potem je telo začelo lepiti bombaž nase skozi vse bolj seksualizirano gibanje. Stavki, ki so vsake toliko zarezali v to ponavljajočo se dejavnost, so si v nekakšni samopritrjevalni maniri ustvarjali teren za lastno normalizacijo. Vprašanje seksualne varnosti je Lana Zdravković načenjala skozi vzporejanje intimnega dialoga med partnerjema, ki se je realiziral skozi monolog z lutko, na zadnji steni pa je vznak avtobiografske iskrenosti visel fotografski kolaž intimnih, a zadržanih scen z njenim partnerjem.

Vprašanje seksualne ne/varnosti je performerka podlagala z družbenopolitičnimi aktualijami begunske krize in državne varnosti, ki so pikro in humorno zarezale v njene intimne seksualne zgodbe. Njena varnost je njen pekel artificielnosti. Hladna srebrna, beli paž, odtujeni distorziran glas, ki hkrati prihaja od nje, pa tudi iz predvajalnika pod njo, so ustvarili močno in statično gledališko podobo, ki se je venomer sprehajala med referencami pop in treš kulture ter podobami seksualnih lutk.

Sredi krajine s šparovčki se je v odmerjeni natančnosti in preciznosti gibala balerina Kristina Aleksova, ki je skozi repeticijo zgodbe o varčevanju povečevala amplitudo gibanja lastnega telesa, dokler ni v intenzivnem vrtenju telesa in vrtoglavi naglici varčevalnih ukrepov iztrošila svoje telo. Varčevali so njeni stari starši, varčevali so njeni starši in varčuje tudi ona. To je tudi zgodba o razlikah, ki jih vanje vpisuje čas in njegove predrugačene politike. Kristina Aleksova, ki je pred nekaj časa izstopila iz SNG Opere in baleta Ljubljana zaradi nevzdržnih delovnih razmer, je vse svoje življenje podredila navadi in strogi disciplini baletnega režima. Telesna in varčevalna navada, ki sta zanjo pomenili določeno varnost, pa sta se ob tem zlomili, kakor bi se lahko vsi ti krhki porcelanasti šparovčki ob trku s kladivom, ki ga balerina za vsak slučaj ves čas drži v primežu.

Olja Grubić v zadnji podobi izgrajuje tri situacije znotraj treh različnih kulturnih kontekstov, njena soba je preoblečena v belo in tudi ona je najprej oblečena v belo burko, ki jo nato odstira skozi pripoved o vprašanju ženske seksualnosti, ki je ne glede na čas, prostor in kontekst še vedno zvezana z vprašanjem objektifikacije ženskega telesa, kot da bi ženska seksualnost ne bila nekaj ženski lastnega. Zgodbe zelo igrivo kritično zagrizejo v to kost, nazadnje domiselno skozi intimni partnerski dialog o problemu velike labie. Velika vulva naj bi njemu »razkrivala« njeno preveliko seksualno angažiranost. Anatomna moralizacija, ki žensko kaznuje zaradi njene seksualnosti, jo očitno še vedno nasilno pripenja na »beli« mit o čistosti in nedolžnosti ženske.

Vse te razdrobljene partikularne zgodbe o lastnih varnostnih mrežah so laboratorij zaključile z izčiščenim in dovršenim performansom, ki bi ga bilo vredno utiriti v kakšne postprodukcijske sprege.

Kul je blo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.