In film se vrti dalje: 19. FSF, 2. Film na oko in ... | Radio Študent

In film se vrti dalje: 19. FSF, 2. Film na oko in ...

Oddaja
19. 9. 2016 - 20:30

V današnjo Temno zvezdo bomo skušali prenesti vsaj nekaj festivalskega utripa z 19. Festivala slovenskega filma. Ker pa imamo tako radi filmske festivale, napovedujemo že nov festival, tokrat je to 2. Film na oko, ki se bo odvijal med 30.9. in 4.10. v desetih slovenskih krajih sočasno. Festival vam bo predstavil Rok Govednik, vodja festivala in programa. 

Temna zvezda se bo tudi tokrat izvajala v živo, še zadnjič s strani redaktorice Nine Cvar. 

Oddaja v celoti

Drage poslušalke in dragi poslušalci, prav lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde. Danes vam bomo skušali pričarati vsaj nekaj festivalskega vzdušja, ki smo ga bili deležni minuli teden na 19. Festivalu slovenskega filma. V nadaljevanju vam bomo predstavili 2. edicijo mednarodnega festivala Film na oko, ki se bo med 30.9. in 4.10. odvijal v desetih slovenskih krajih sočasno. Festival vam bo predstavil Rok Govednik, vodja festivala in programa. 

Pa se je sklenila 19. edicija Festivala slovenskega filma. Tokrat se je na ta osrednji heterotopični domači filmski dogodek prijavilo kar 167 filmov, 96 jih je bilo sprejetih v njegov program, 52 pa jih je tekmovalo za Vesne. Odkar podrobneje spremljam festival, opažam, da je ta z vsakim letom postajal obširnejši: več filmov, več še kako potrebnega strokovnega spremljevalnega programa, o katerem vam bo do konca tega tedna več povedala Pia Nikolič.

Festival se je v zadnjih letih profiliral kot srečališče filmskih ustvarjalk, ustvarjalcev, pravzaprav vseh, ki so na tak ali drugačen način povezani s filmom. Nekdo mi je dejal: »Pa saj to je kot eno srečanje starih fac.«

Moram priznati, da se mi je ob tej opazki razlegel nasmeh v želodcu, ali kako se že temu reče. Vsako leto v drugem septembrskem tednu namreč opazujem te v narekovajih stare face, ki se prav nič ne postarajo - najbrž zaradi tega, ker navkljub ne prav lahkim produkcijskim razmeram delajo tisto, kar jim je ljubo. Toda po drugi strani ta izrečena opazka le ne zdrži vode.

Prav vsako leto na sceno prihajajo nove face. In te je, naj mi stare face oprostijo, vedno lepo opazovati. Polne elana in avre tistega prav posebnega notranjega zadovoljstva, ki se žarči, ko se prebije skozi težaven ustvarjalen proces snemanja filmov, in še posebno zasveti na odru, potem ko se odvrti projekcija njihovega dela. In prav to srečevanje novih in starih fac se mi zdi ključno, ko gre za osrednji festival domače filmske produkcije.

Seveda se bodo vedno našle kritike, ki bodo trdile, da bi bilo potrebno programsko festival skrčiti. Jaz pa jim odgovarjam, ali si res želimo nazaj v čase, ko smo lahko prebirali o za nekoga spornih odločitvah festivalske programske žirije. Mar domače filmsko okolje zares potrebuje aferice, ki kot take preprečujejo, da bi govorili o tistem, kar je zares pomembno – in to so pogovori o filmih, pogovori o produkcijskih pogojih, pogovori o distribuciji, pa filmsko-vzgojne delavnice filmske kritike, ki so se tako kot lani tudi letos odvijale v okviru Kinove šole Ostrenje pogleda pod taktirko Maje Krajnc in njene asistentke Anje Banko, ki v času kraljevine podobe vzpodbujajo filmsko oz. avdiovizualno pismenost.  

Izrečeno seveda ne pomeni, da zagovarjam »anything goes« princip, a pomembno se mi zdi, da festival tudi v prihodnje ostane srečališče, platforma, kjer se nove face lahko učijo od starih fac, stare face pa od novih fac. V ta namen bi bilo več kot smiselno, da bi se prisluhnilo pozivom organizatorjev, da se ustaljeni festivalski dolžini doda še kakšen dan, ker iskreno, vsaj za nekatere od nas, je bilo fizično skorajda nemogoče pogledati vse projekcije, kar pa je zares velika škoda.

In tu je že nova točka, ki se mi jo zdi smiselno izpostaviti. Četudi organizacijska ekipa festivala, ki je od leta 2013 v festival vnesla novo energijo, dela na tem, da se zmagovalne projekcije predstavljajo tako v nedeljo kot v sredo v Kinoteki, bi bilo res prima, da bi se razmišljalo o nekakšni geografski raztegnitvi festivala. Seveda se na ta način prelamlja z idejo festivala kot enkratnega dogodka v času in prostoru, toda morda bi se lahko po zgledu Otoka v Ljubljani oblikovalo nekaj podobnega s Festivalom slovenskega filma? Bržčas bo odgovor: »Za to ni dovolj denarja,« toda vendarle gre za domačo filmsko produkcijo. Za film, ki je v Slovenijo s prvo filmsko predstavo prišel že 1886. leta!

A iz 19. stoletja v 21. stoletje – no, natančneje, v drugo polovico dvajsetega stoletja. V čas, ko je bojda bila Jugoslavija prava pionirka, s poudarkom na pionirki, reci in piši - vesoljskega programa. Pozabite na Američane, pozabite na Sovjete. Tito in jugoslovanski inženirji s pomočjo genialnih skic Hermana Potčonika Noordunga so bili tisti kerlci, ki so bojda z uspešno izstreljeno balistično raketo na varno pripeljali celo prašička, ob tem prestrašili italijansko obalno stražo in presenetili ameriško Cio – je to res mogoče, da je Jugoslavija, članica neuvrščenih, prehitela ameriški vesoljski program? Ustvarjalci filma Huston, imamo problem hudomušno namigujejo, da je temu bojda bilo tako.

Toda kaj je sploh resnica? Je Tito v belih kopalkah in z belo poletno čepico, ki je s puhanjem Castrovih kubank – seveda dostavljenih osebno – spravljal ob pamet Nixona, zares prelisičil naivne Američane? Slavoj Žižek, ki ga za potrebe filma angažirata Žiga in Boštjan Virc, nam pojasni ozadje ameriške naivnosti, pa mitologijo t.i. Balkana, pa ustroj kar same filmske iluzije.

In snovalci mokumentarca Huston, imamo problem so z igro iluzije prepričali tudi strokovno festivalsko žirijo v sestavi Sonje Prosenc, Mete Mazaj, Rada Likona in Jureta Matičiča, ki je filmu podelila Vesno za najboljši celovečerni film, Vesno za najboljšo montažo, ki je šla v Gojunove roke, Vesno za glavno moško vlogo, s katero se je okitil Ivan Pavić oz. Božidar Smiljanić. Je pa film prejel tudi Iridium nagrado za najboljši celovečerni film.

Menim, da se del privlačnosti tega filmskega produkta nahaja prav v jukstapoziciji dramaturškega loka nostalgije, mitologij in političnih person hladne vojne, pri čemer pa glavna zgodba, jasno, sploh ni zgodba o vesoljskem programu, temveč je to zgodba o zlomu neke resničnosti, katere okruški živijo dalje v mitologizirani filmski fikciji, ki jo ustvarjalci konstruirajo s pomočjo arhivskih posnetkov, ki pa so poleg fiktivne zgodbe o žalostni osebni izgubi enega od jugoslovanskih inženirjev – ta zgodba deluje kot mesto subjektivitete, postavljene v sistemsko kolesje oblastnih razmerij – pravzaprav naslovni igralec oz. gibalo filma.

Slednje nedvomno odpira zanimivo debato o mestu arhivskih posnetkov – v kakšni družbi pravzaprav živimo, kateri pogovor med J.F.K.-jem in Titom izzove salve smeha? V kakšni družbi živimo, kjer je moč arhivskih posnetkov tako prepričljiva, da lahko z njihovo pomočjo oblikuješ film, ki po eni strani njihovo ontologijo vzame za fabulativni temelj, po drugi strani pa jih parodira do te mere, da nam razkrije, kar vseskozi vemo, pa se delamo, da ne vemo - da je film, da je ideologija, da je mitologija le fikcija … Prisluhnimo osrednjemu protagonistu filma – arhivskim posnetkom, pardon, zgodovini dveh nastopajočih v filmu:

///

///

Zgodovina družbenega oz. njeno prehajanje je osrednja protagonistka v Kozoletovem kratkem filmu Meje, ki je prejel Vesno za najboljši dokumentarni film. Statična kompozicija enega kadra lovi na stotine usod, ki so lani oktobra prečkale slovensko mejo. Z izbiro in načinom reprezentacijske strategije se Kozole umešča v produkcijo filmov, ki jih lahko spremljamo v zadnjem času, o naravi njihovih reprezentacijskih prijemov pa smo na naši radijski postaji že pisali, zato se na tem mestu ne bi ponavljali.  

Se nam je pa na tokratnem festivalu Kozole predstavil še z igranim celovečercem Nočno življenje, za katerega je prejel Vesno za režijo, pa Vesno za glavno žensko vlogo, ki jo je odigrala Pia Zemljič. Film, ki skuša tematizirati relacijo javno-privatno in spektakel t.i. infotainmenta, je prejel še Vesno za stransko moško vlogo, ki je tokrat šla kar trem igralcem, in sicer Arsovskemu, Vastlu in Spasiću za stransko vlogo, uspešen pa je bil tudi na področju kostumografije – Vesno sta tako prejela letošnji Badjurov nagrajenec Dušan Milavec in Neža Zinajič.

Med nagrajenci je vsekakor potrebno izpostaviti Škafarjevo Mamo, ki je prejela dve nagradi: Vesno za najboljšo fotografijo, ki je  šla Marku Brdarju, ter nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov v žiriji, ki jo so jo sestavljale Maja Krajnc, Tina Poglajen in Jasmina Šepetavc. Mama nedvomno izkazuje prepričljivost avtorskega izraza, ki ga v domači filmski produkciji primanjkuje. Izvirnost, predvsem pa občutek za filmsko podobo, ureznino časa in prostora v njej, ki v njej nenehno bežita, a sta obenem vseskozi navzoča, nedvomno izpričuje neverjetno moč filmskega na način, ki je lasten le Škafarjevemu avtorskemu podpisu.

Prisluhnimo, kaj je Vlado Škafar v zvezi s t.i. trilogijo, ki naj bi se z Mamo tudi sklenila, odgovoril Igorju Prasselu, ki Festival slovenskega filma vodi od leta 2013 dalje:

///

///

Poglejmo še ostale nagrade. Vesno za najboljši scenarij je prejel Nebojša Pop Tasić za Omerzujev Družinski film, Špela Čadež za animirani film, in sicer za izvrstno Nočno ptico, ki v njeni maniri suvereno prepleta nadrealistične sekvence z obstoječo resničnostjo, pri čemer pa ta često funkcionira kot pokazatelj neke širše družbene krivičnosti.

Z Nočno ptico nas Špela Čadež znova navduši. Podobno navdušeni pa smo bili tudi nad Leonom Vidmarjem in Jako Krambergerjem, ki sta prejela Vesno za najboljšo animacijo za Sloves. O mukotrpnem ustvarjanju animacije nam je zaupal Leon Vidmar:

///

///

Vesno za najboljšo koprodukcijo in vesno za najboljšo kostumografijo je prejela Ustava Republike Hrvaške režiserja Rajka Grlića, ki tudi sicer žanje mednarodne uspehe. Vesna za študijski film je šla Maji Križnik za Male ribe, posebna omemba pa Ester Ivakič za film Srdohrd. Z Vesno za kratki film je bila nagrajena Urška Djukić za Dober tek, življenje!.

Nagrado Art kino mreže in nagrado občinstva je prejel Šterkov mladinski film Pojdi z mano, ki mu je šla tudi Vesna za posebne dosežke. Tudi sicer lahko v zadnjih letih opazujemo vitaliziran trend domačih mladinskih filmov. Od seriala Gremo mi po svoje, lanskega precej uspešnega Utripa ljubezni, vse do letošnjega Pojdi z mano in Nike, ki je prejela Vesno za najboljšo žensko stransko vlogo, s katero se je okitila  Marjuta Slamič.

Mladinski film v domači filmski produkciji seveda ni muha enodnevnica, saj ima relativno dolgo tradicijo, navadno tudi močno fanovsko bazo. Navsezadnje smo mnogi odraščali ob Poletju v školjki, pa ob Čisto pravem gusarju, da ne govorimo o Sreči na vrvici, Vesni ipd.

Kar pa bi si za današnjo tovrstno produkcijo sama želela, je morda še večja avtorska brezkompromisnost brez nepotrebnih šablon in stereotipizacij, ki bi šla v smer t.i. comming of age filmov, ki pregovorne tematike tega žanra vzpostavlja skozi prepletanje individualnega z družbenim. V zadnjih letih in tudi na letošnji ediciji smo lahko sicer videli kar nekaj lucidnih kratkih in študijskih filmov, ki sledijo tej želji, nenazadnje je bil to tudi Bičkov Razredni sovražnik. S to mislijo pa bi tudi sklenila moj pogled na letošnjo festivalsko filmsko bero, za katero Festival slovenskega filma skrbi, da je vidna tako strokovni kot širši javnosti.

In kaj reči za stanje kondicije domače filmske produkcije? Še enkrat se je izkazalo, da so najmočnejši tisti domači filmi, ki npr. ne kopirajo standardnih ameriških filmskih rešitev, ampak le-te prenašajo in cepijo na lokalno okolje, na njegove specifične tematike, probleme, izzive.

Seveda pa to ni dovolj za avtorstvo. Avtorstvo namreč razumem kot edinstveno ravnovesje med obvladovanjem filmskih sredstev, izvirnim konceptom, vizijo in etičnostjo v Daneyevem smislu. Prav tovrstnih filmov si sama tudi najbolj želim in vsekakor ni res, da tovrstnih filmskih podpisov ni v domači produkciji. So, in nekaj smo jih lahko videli tudi na 19. Festivalu slovenskega filma.

Nadaljujemo s predstavitvijo druge edicije Mednarodnega festivala za otroke in mlade Film na oko. Festival, ki se bo odvijal med tridesetim septembrom in četrtim oktobrom, nam bo predstavil Rok Govednik, vodja festivala in programa:

///

///

Drage poslušalke in poslušalci, prišli smo do konca današnje Temne zvezde, ki sem jo kot redaktorica še zadnjič pripravila in izvedla v živo. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem piskam in piscem, ki ste v sedmih letih, odkar vodim oddajo, z mano tako lepo sodelovali. Prav tako bi se rada zahvalila Titu Podobniku, ki je prav za vsako oddajo (bilo jih je več kot 120) pripravil premišljeno izbrane glasbene podlage, in seveda vam, zveste poslušalke in zvesti poslušalci. Redaktorsko mesto bo z mesecem oktobrom prevzela sodelavka Anja Banko, mi pa se seveda slišimo v dnevnih in daljših terminih.

Hvala.

Za tehnično realizacijo je poskrbel 359.

Glasbena podlaga: pripravila Tit in Nina.

01 Patrick Carney - Bojack's Theme

02 Boards Of Canada - Amo Bishop Roden

03 Zomby - Her

04 Bunsen Burner - Ex Machina

05 The Cyclist - Born In '92

06 Alice Boman - Waiting (PAL Remix)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

facebook twitter rss

Komentarji

Nina, pogrešal te bomo!

Ljubavi, bili su to divni trenuci!

Super te je bilo poslusat, vsakic znova!

Ko smo v ponedeljek gledali oddajo od gospodične Nine , smo začutli koliko znanja je v tej osebi in kako pozitivna oseba je , kar je bilo razvidno ob koncu oddaje.

dobr ste gledal to oddajo, kje se jo da videt?;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.