Ob 20. obletnici Slovenske kinoteke

Ob 20. obletnici Slovenske kinoteke

Oddaja
21. 11. 2016 - 20:30

Kinoteka je muzej, ki po definiciji Hernija Langloisa, ustanovitelja francoske kinoteke, skrbi za prikazovanje, hranjenje, restavriranje, obnavljanje in razstavljanje filmskega in obfilmskega gradiva. Tako je poleg ohranjanja kulturne dediščine in njene aktualizacije pomembna tudi vzgojno-izobraževalna vloga kinoteke, kar jo uvršča med ključne kulturne institucije nacionalnega pomena. Silvan Furlan, pobudnik in prvi direktor Slovenske kinoteke, je zapisal: »Zgodovina vsake umetnosti je temeljni opornik aktualne refleksije in aktualnega naboja ustvarjalnosti. In to velja tudi za film«.

Pomena kinoteke za kulturni prostor se na slovenskih tleh dolgo nismo zavedali. Slovenska kinoteka je bila tako ustanovljena krepkih 60 let po ustanovitvi prve, francoske kinoteke l. 1936. Za ustanovitev je zaslužen Silvan Furlan, ki je že od konca 80. aktivno poudarjal nujnost vzpostavitve te institucije pod državnim okriljem. Slovenska kinoteka je bila tako ustanovljena leta 1996 in je nastala iz več korenin, kot opiše Ivan Nedoh, aktualni direktor Slovenske kinoteke:

Kinoteke kot muzeja pa se gotovo ne drži okosteneli, prašni duh muzejskosti, saj je narava gradiva, ki ga hrani ta muzej, v primerjavi z drugimi podobnimi ustanovami drugačna. Film je živa stvar in ne artefakt, ki bi stal v stekleni vitrini in čakal, da ga oplazi pogled naključnega obiskovalca. Film namreč živi v času, v 24 sličicah na sekundo, ki se opomenijo šele v stiku z gledalcem. Film je interaktiven, vsakič znova enkraten in aktualen dogodek. Tako kinoteka ni hladen prostor, skladišče zgodovine, odmaknjeno od ljudi, temveč je predvsem prostor duha, ki svoj pomen najde prav skozi ljudi, nujno oprijemajoč se njihovega vsakdana.

V tem kontekstu 20 let delovanja Slovenske kinoteke razume tudi Andrej Šprah, vodja raziskovalno-založniškega oddelka:

Podobno razmišlja tudi Varja Močnik, urednica filmskega programa Slovenske kinoteke, ki vlogo kinoteke premišljuje predvsem skozi prizmo odnosa do publike in v prerezu dvajsetih let poudarja spremembo v kulturi obiskovanja kina.

V dvajsetih ih letih se je namreč bistveno spremenil način konzumacije kulture, ki je postala potrošno blago:

V tej luči je osnovno vodilo izbire programa kinoteke misliti film v vsej njegovi razsežnosti, kar nujno presega imperativ trga in okusa. Tako razume vlogo kinoteke tudi Irena Ostrouška, ki smo jo kot odgovorno za film in audiovizualne medije na ministrstvu za kulturo povprašali o njenem razumevanju pomena kinoteke za slovenski kulturni prostor.

In prav v tem duhu moramo zanikati običajno floskulo, ki jo marsikdo izreče ob omembi kinoteke, da je to kino, kjer vrtijo stare filme. Kinoteka namreč ponuja mnogo več, a tako javnost, publika, kot pogosto tudi, kot se zdi, sama Kinoteka, tega ne zna podajati naprej. Tako ob dejstvu upadanja kinematografske publike kinoteka svojo nalogo vidi predvsem v približevanju mladim.

Kot rečeno, je kinoteka v osnovi predvsem prostor duha in idej. Kinoteka je tako vedno bila tudi prostor druženja, dnevna soba cinefilov. Obenem je bila boter in zibelka mnogih novih idej - le pomislimo na francoske novovalovce, ki so zagrizeno po več ur na dan preždeli v prvih kinotečnih vrstah, da bi bili čim bližje filmu samemu. V prepihu sodobnosti, ki je spremenil kinematografsko kulturo v individualno izkušnjo pred domačim zaslonom, se Kinoteka znova želi vzpostaviti kot prostor druženja in združevanja.

Omenjeno pomankanje sredstev, ministrstvo namreč Kinoteki nameni kar 40 odstotkov manj kot pred nekaj leti, je sicer dejstvo in reden argument institucij, ko preidemo na vprašanje same vsebine in njene izvedbe, in prav to lahko v zadnjih letih opažamo tudi na vsebini kinotečnega programa. Osnova kinotečnega filmskega programa so retrospektive, posvečene posameznim avtorjem, žanrom, obdobjem itd., prav te pa so zaradi pomankanja sredstev v zadnjih letih morda manj pogoste, obsežne in raznolike ter z manj spremljevalnimi dogodki. Tako sta se, v primerjavi s prvimi izdajami, zmanjšala tudi obseg in strokovni domet dvomesečnika Kinotečnik, ki bi po svojem osnovnem poslanstvu moral nositi vlogo spremnega,iniciativnega teksta v predstavljeno muzejsko filmsko gradivo. Problema financiranja filma se sicer zaveda tudi Ostrouška, a pri tem Kinoteke ne vidi kot zares problematične, kar očitno kaže na diskrepanco med obema akterjema, torej Kinoteko in ministrstvom.

Danes črpa Kinoteka filmsko gradivo predvsem iz lastnega arhiva. Kako se je sploh vzpostavil arhiv kinoteke, pove Bojana Živec iz arhivskega oddelka:

Pri tem sodelujejo tudi z drugimi kinotekami in sorodnimi organizacijami. Tako je leta 1998 Slovenska kinoteka postala pridružena članica Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek FIAF, leta 2012 pa njegova polnopravna članica.

Izhajanje iz arhiva pri oblikovanju programa samo na sebi ni problematično – navsezadnje je prav to naloga kinoteke. A kot je poudarila Varja Močnik in kot piše tudi bivši programski urednik Kinoteke, sedaj kurator v George Estman Museum v Rochestru, Jurij Meden v članku »Exibiting Films and Respect«, ki je bil objavljen v reviji KINO! 28/29, je ključen del programiranja ravno vzpostavljanje konteksta predvajanim filmom, aktualizacija oziroma reaktualizacija v iskanju raznovrstnih prevezav. Filmski muzej za razliko od komercialnega kot tudi art house kina predvaja vse – vsebine ne oziroma ne bi smeli pogojevati tržni imperativi, a se slednje glede na dano kulturno-politično situacijo zdi nujno.

A pri tem je treba biti previden. Kot je nekoč zapisal James Card, eden prvih kuratorjev George Estman muzeja: »Film je vse bolj popularen medij in seveda je vsak vesel, da ima razprodano dvorano, ne pa da tam sedi zgolj 15 ali 20 ljudi. A kljub temu menim, da v evforiji privabljanja občinstva nikoli ne smemo krojiti naših dejavnosti in programa po tem merilu. Institucija namreč ne bi smela delovati na ta način«.

Pri tem tudi Nedoh opiše nekaj konkretnih sprememb in izboljšav, ki jih za Kinoteko načrtujejo v bližnji prihodnosti in s katerimi bodo poskušali povečati obisk.

Če prejšnji govorci izpostavljajo predvsem vzgojno-izobraževalno vlogo kinoteke, pa opozori Nedoh tudi na nalogo ohranjanja filmske dediščine. Arhivi se namreč soočajo z digtalizacijo, ki se kaže kot ena nujnih bližnjih premen oz. metamorfoz v načinu delovanja kinoteke. V prehodu na digitalno in ob izumiranju filmskega traku pa se postavlja vprašanje, kako naprej. Ena od ključnih postavk kinoteke je namreč predvajanje filmov v izvirnem formatu, kar se kaže kot vse bolj redka priložnost.

Kljub temu da niso dobili dodatnega financiranja za obeležitev 20. obletnice, je Kinoteka letos svoj program nekoliko prilagodila tej priložnosti.

A kljub razširjenem programu ob 20. obletnici se zdi, da Kinoteka te ni uspela izkoristiti, da bi povečala svojo prepoznavnost, saj naključni pogovori z mladimi, ki jih sicer označujejo za ciljno publiko, vse prevečkrat kažejo na to, da je Kinoteka zgolj tisti kino s starimi filmi, nekaj tam zraven Nobel bureka. Kaj naj Kinoteka stori, je vprašanje, ki se ga na tem mestu niti ne mislimo dotakniti, a vsekakor si lahko le želimo, da ji kljub nezavidljivi situaciji, tako na ravni lastne notranje politike kot zunanjega financiranja uspe ostati, če ne znova postati dnevna soba cinefilov. Naj naš razmislek zaključimo v parafrazi ruskega filmskega kritika Nauma Kleinmana, kot jo ob 20. obletnici v Kinotečniku navaja bivši vodja programskega oddelka Koen van Daele: »Kinoteka je primerljiva z ustanovo, ki postavlja standarde, tisto, kjer hranijo uradni meter ali kilogram. Kinoteka je enaka referenčna ustanova. Kompas. In vse naše delo je osnovano na absolutni predanosti in ljubezni do filma. Pri našem delu gre za deljenje entuziastične strasti do filma. Kot cinefili smo zagovorniki – in ne sodniki –, ki trdno verjamemo v to, kar delamo, in branimo vrednote«.

Ob koncu današnje oddaje pa se kot običajno obrnimo še v filmsko prihodnost in poglejmo, kaj se bo v prihajajočem zaključku tipično filmske jeseni dogajalo okrog nas, seveda tudi v Kinoteki. V četrtek, petek in soboto bo svojo 8. izvedbo s projekcijami v Domžalah in Ljubljani doživel Festival neodvisnega filma. V soboto se z otvoritvenima projekcijama v Kinodvoru začenja tudi 32. Festival gejevskega in lezbičnega filma, ki se bo nato dober teden odvijal na raznih lokacijah po Ljubljani in Sloveniji. Le dan po zaključku FGLF pa bodo v svoj teden vstopile še risane podobe letošnje izvedbe Animateke.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.