OJ | Radio Študent

OJ

Oddaja

Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošli v majski ediciji Temne zvezde. Morda ste jo doživeli in še pomnite, morda ste jo pred kratkim podoživeli, a nekje v vašem kulturnem spominu je gotovo zasidrana fantastična, tragično-absurdna epopeja ameriške športne ikone, ki sliši na ime OJ Simpson. OJ je zgodba Amerike 20. stoletja. Po svoji vsebini je OJ zgodba, ki emblematično uokvirja in groteskno zaokroža koncept belih ameriških sanj ter se skozi nevralgične točke širi v vertikalo zgodovine in horizontalo sodobnosti. Še bolj je OJ-eva zgodba zgovorna v formi in načinu, v katerih je definitivno zaznamovala javni, predvsem medijski diskurz ter razgalila njegove mehanizme, ki v svojem bistvu ostajajo enaki tudi 20 let kasneje.

Naj slučajnemu OJ-evemu neznancu na kratko obnovimo: OJ se je iz revnih četrti San Francisca v politično nemirnih šestdesetih povzpel do statusa mitološke zvezde ameriškega nogometa. In to z izjemnim, še nepreseženim rekordom dva tisočih jardov v eni sami sezoni. Konec sedemdesetih je pohod s športnih igrišč nadaljeval v Hollywoodu in na televizijskih ekranih ter postal tudi uspešen podjetnik. A OJ je z Olimpa padel globoko. Simpson je bil v t. i. sodnem procesu stoletja sredi devetdesetih obtožen ter - na veselje enih in ogorčenje drugih - oproščen umora žene Nicole in njenega prijatelja Rona Goldmana, zgodba pa je kasneje dobila še nekaj razburljivih in nesrečnih poglavij.

In seveda, še ključen podatek - OJ ni zgolj Američan, je temnopolti Američan.

V svoji neverjetni fantastičnosti je usoda OJ Simpsona postala eden ključnih referenčnih materialov za razmisleke in raznotere predelave ameriške situacije konec 20. stoletja. V nocojšnji Temni zvezdi bomo Simpsonovo zgodbo osvetljevali skozi analizo z oskarjem nagrajene dokumentarne epopeje ameriškega režiserja Ezre Edelmana OJ: Made in America. Pri tem gre v osnovi za del dokumentarne serije 30 for 30, v kateri športna TV mreža ESPN skozi mikronivo specifičnih športnih pripovedi vsakič znova spretno razodeva širše družbene mehanizme. A njen pogled še nikoli ni bil tako širok in prikaz tako luciden, kot je to v obravnavanem primeru. Edelman namreč v sedmih urah in pol ne ustvari zgolj biografske dokumentarne drame o ameriški športni in medijski ikoni, temveč skozi OJ-evo zgodbo pogled gledalca razpre v pravo panoramsko perspektivo. OJ zavzema središčno mesto pogleda, a pri tem avtor preseže perspektivo fascinacije - OJ postane simbolno izhodišče, metafora Amerike 20. stoletja.

Tako režiser skozi “lik” OJ-a tematizira vprašanje rase, zgodovino nasilja losangeleške policije v odnosu do afroameriške skupnosti, družinsko nasilje in zlorabo, odkriva mehanizme medijskega spektakla in sodnega sistema, kot tudi fenomena »slave« in zvezdništva. Če se bomo v nadaljevanju skozi ključne točke same zgodbe dotikali orisanih vprašanj, pa film, ki smo ga konzumirali kot petdelno miniserijo, postavlja tudi vprašanja na ravni samega medija, ki se sredi vzpona t. i. kakovostne televizije vzpostavlja v novih, drugačnih načinih in oblikah.

Devetdeseta so bila gotovo obdobje, ko so televizijske zaslone osvojile “zgodbe, ki jih piše življenje”, solzavost katerih nekateri še predobro pomnimo. Če so prehod v novo tisočletje zaznamovale kriminalke, v katerih je bolj kot zgodba v smislu storytellinga oz. pripovedništva v ospredju fascinacija nad sterilnostjo znanstveno-kvazi-objektivnega pristopa k reševanju zločina z DNK analizo - v mislih imamo franšize, kot sta Na kraju zločina ali Zakon in red, pa se zdi, da se s kakovostno televizijo pomembnost zgodbe postavlja nazaj v ospredje. Tako smo v valu Netflixovih, Amazonovih, HBO in drugih serij priča razcvetu prenovljenega žanra kriminalk, ki v veliko primerih temeljijo na resničnih zgodbah.

Dokumentarna osnova  oz. resničnost v navednicah pri tem narativno ne ostaja zgolj na ravni re-enactementa, kot npr. v raznih dokumentarnih serijah kanalov tipa Discovery, temveč postane “resničnost” osnova za fikcionalizacijo, storytelling. Primeri tega so Narcos, The Jinx, Making a Murderer in podobni. Za slednje se zdi, da premiso resničnosti izrabljajo kot joker karto za ustvarjanje spektakla, zbujanje šoka in empatije pri gledalstvu. V ta kontekst fikcionalizacije bi lahko umestili tudi popularno igrano serijo v franšizi televizijske mreže FX American Crime Story: The People v. OJ iz l. 2016.

Tako se lahko vprašamo, kako drugače se v zastavljeno televizijsko oz. filmsko kartografijo umešča obravnavana miniserija OJ: Made in America. Ta se je v ameriških kinematografih predvajala kot filmska celota, torej v enkratni sedem in pol urni enoti, a  tudi razdeljena na pet delov, kot je bila predstavljena na TV mreži ESPN, uspe zadržati celovitost gledalčevega pogleda. Ta se v epski zasnovi razpira hkrati v vertikalni in horizontalni liniji: medtem ko se omenjena igrana serija osredotoči zgolj na “šokantnost” in “fascinacijo” nad umorom in sodnim procesom, dokumentarec prav v svoji dolžini pozornost gledalca razdrobi oz. jo preusmeri v morda na prvi pogled robne teme, torej na sam družbeno-zgodovinski kontekst, ki je OJ-a kot takega sploh “omogočil”.

S podrobno kontekstualizacijo predvsem v prvih delih, npr. s posnetki uporov v Wattsu l. 1965 ali policijskega nasilja nad afroameriško skupnostjo, ki l. 1992 kulminirajo v primeru zlorabe moči in pooblastil nad Rodneyjem Kingom ter posledičnimi nemiri v Los Angelesu, avtor gledalčev pogled razsredišči. Obenem že poznano in do obisti izkoriščeno podobo z razjasnitvijo konteksta predstavi v novi perspektivi, ki OJ-a premišljuje predvsem skozi optiko več kot 400-letne zlorabe temnopoltih v Ameriki in skozi optiko, ki kritično razstavlja mehanizme medijskega diskurza.

OJ-eva zgodba je v sodobnem trenutku, v devetdesetih vzpostavljala nove načine novinarskih praks in do nepričakovanih absurdnosti poglobila spektakelski značaj poročanja. V tem duhu se je nekaj let kasneje rodila danes izjemno popularna resničnostna televizija s svojimi šovi tipa Keeping Up with the Kardashians, ki ga je prav OJ-eva zgodba neposredno in posredno oplodila. Prav take prakse poročanja so prevzeli tudi kanali tipa FOX News idr., ki poročila resničnosti oblikujejo predvsem na podlagi šoka in vzbujanja empatije. V tem kontekstu je znamenit živi televizijski prenos policijskega pregona OJ-a v belem broncu skozi Los Angeles, poleg tega pa je posebno mesto zavzemal tudi sam sodni proces, ki ga je javnost prav tako lahko spremljala v živo. Tudi skozi to dogajanje se je OJ oblikoval kot medijska ikona in postal prava tržna niša, ki je prodajala resne in rumene medije, knjige, filme, pravniške učbenike, teorije zarote, spominke in tudi znanstvene članke.

Miniserija OJ: Made in America k vsemu temu pristopa sestavljena iz arhivskih posnetkov, ki se opomenjajo in aktualizirajo skozi intervjuje s skoraj vsemi ključnimi figurami v OJ-evem osebnem življenju in karieri - umanjka le OJ sam -, pri tem pa je vsevedni glas pripovedovalca vseskozi odsoten. Skozi montažne postopke je že poznan oz. že viden filmski material v novih kontekstih tako hkrati razbremenjen pomena, obenem pa podobe povezuje v novi, metatekstualni zgodbi. Kritično noto le-te je moč simbolno zaznati prav skozi stalno uravnoteženost argumentov za in proti OJ-evi nedolžnosti, ki se povedno izriše v anketnih raziskavah javnega mnenja: če je 72 % ankentiranih Afroameričanov v času sodnega procesa OJ-a označilo za nedolžnega, ga je 71 % belega prebivalstva označilo za krivega. Slednje se prav zaradi izrisanega konteksta družbene ideologije ne kaže kot protislovje, temveč kot logična posledica takratne družbene strukture.

Zdi se, da je ravno vztrajanje pogleda in usmerjenost v podrobnosti tista, ki omogoča vzpostavitev v navednicah objektivne perspektive sodobnega gledalca. Obenem pa podroben prikaz raznoterih strani OJ-eve zgodbe vzbuja empatičnost. Sodobni gledalec namreč sedaj, z distance lažje razume vse plati zgodbe. Tako se gledalčev pogled umešča v drugo perspektivo od tiste, ki je zasidrana v aktualno šokantnost OJ-evega primera, kot jo je ustvarjal takratni medijski spektakel.

Primer OJ Simpsona je bil torej lahko tako odmeven in daljnosežen predvsem zato, ker je hote in nehote razodeval nekatere najbolj boleče rane ameriške etnične delitve. Če se zdi policijsko nasilje nad temnopoltimi danes pereč problem, se je potrebno zavedati, da ima ta problematika v širšem kontekstu afroameriškega boja za enakopravnost tudi v postmoderni dobi že dolgo zgodovino. Pri tem boju so veliko vlogo ves čas igrali tudi tisti predstavniki afroameriške skupnosti, ki so uspeli preseči družbeno pridane omejitve, pisati lastne usode in postati vseameriške ali celo mednarodne ikone.

Najglasnejši med temi je bil morda Muhammad Ali, odločen kritik ameriškega rasizma in imperializma, ki je zloglasno zavrnil vpoklic v vojsko, ki je zavojevala Vietnam. Kot junak boja za državljanske pravice se je v tistem času vzpostavil tudi legendarni košarkar Bill Russell, leta 1968 sta dva temnopolta tekača ob poslušanju himne na olimpijskih igrah v Mehiki v zrak dvignila pesti in s tem nakazala podporo gibanju Black Power. Vsi ti športniki, kot tudi sama afroameriška skupnost pa so pričakovali, da bo svojo orokavičeno pest njim v podporo dvignil tudi vse popularnejši Simpson.

A OJ je odgovarjal, da ne želi biti znan kot črnec, temveč le kot OJ. Kot človek. S tem se je še bolj vzpostavil kot prototip modernega ameriškega temnopoltega zvezdnika, ki želi ostati apolitičen, pa četudi časi kličejo k političnosti ter je z odvračanjem pozornosti od barve svoje kože morda pozabljal na vse ljudi, ki so bili zaradi nje deprivilegirani. Na nek način je Simpson presegel rasno ločevanje in opozarjal na njegovo zgrešenost, po drugi strani pa se je s svojim življenjskim stilom od vsakdana povprečnega Afroameričana oddaljil do te mere, da je skorajda postal belec. A te pozicije moči ni nikoli uporabil v družbeno-politične namene, temveč je tekom svoje kariere spretno in prilagodljivo sledil ljudem in načinom, ki so ga popeljali še globlje v svet belske slave in zvezdništva.

OJ se je uveljavil kot prvi Afroameričan, ki je igral v velikih, luksuznih reklamah za izdelke, namenjene belcem, ob tem pa je proti koncu športne kariere vse bolj prodajal tudi svojo podobo uglajenega, nenevarnega, karizmatičnega črnca. Morda je primerljivo podobo v tem času vzpostavljal tudi režiser in igralec Sidney Poitier, večinoma pa se temnopolti vseeno niso mogli izogniti družbenim in posledično filmskim vlogam, v katerih so jim bile pridane stereotipne lastnosti, kot smo jih predstavili v februarski in marčevski Temni zvezdi, kjer smo se posvetili žanru blaxplotation filma.  

Tudi zato je bilo tako zanimivo opazovati, kako so v sodnem procesu njegovi odvetniki OJ Simpsona začeli prikazovati kot le še eno žrtev ameriške etnične neenakosti in premoči belskega establišmenta. Na primerih načinov ravnanja in razmišljanja losangeleške policije se je v tistem času jasno kazala trdovratnost ameriškega strukturnega rasizma, ki je običajno podporo dobival tudi na sodišču. Kljub očitnim primerom prekoračenja svojih pooblastil so bili npr. policisti skoraj vedno spoznani za nedolžne, temnopolti pa so v pravno državo in v pravično sodstvo vse manj zaupali. Tovrstni občutki so afroameriško skupnost popeljali do več množičnih, nasilnih in krvavih protestov. Sredi teh vrenj pa se je kot figura, s katero se je lahko afroameriška skupnost identificirala in okrog katere se je lahko v veliki meri poenotila, vzpostavil prav OJ Simpson.

Tudi ta družbeni vidik primera je gotovo eden izmed razlogov, da je sojenje postalo medijski spektakel, kakršnih ameriška zgodovina ne pomni veliko. Skoraj leto dni je sojenje praktično ves čas vztrajalo kot naslovna zgodba ameriških medijev in je pri tem pogosto zasenčilo poročanja z vojnih območij npr. takrat aktualne balkanske vojne ali teroristične napade. V primeru OJ-a je prelomna že sodnikova odločitev, da se bo sojenje snemalo in ga bodo televizije lahko prenašale v živo. Prisotnost kamer v dvorani naj bi služila večji obveščenosti ljudi, ki so imeli pravico sojenje spremljati sami in se prepričati, da je proces pravičen. A sodnik Ito in ostali vpleteni pri tem najbrž niso predvideli, da kamera ni le nevtralen opazovalec, ampak lahko igra odločilno vlogo pri poteku sojenja. Na ta način je skozi ustvarjanje medijskega spektakla nevtralen sodni proces lahko ogrožen, kar se je jasno ponazorilo prav v primeru OJ Simpsona, ki je bil tako slaven in priljubljen, da ga je za avtogram prosil tudi sam sodnik njegovega sojenja. Na preseku etničnosti, slave, privilegiranosti in nasilja nad ženskami lahko sicer naletimo še na nekaj drugih problematičnih primerov, npr. na boksarja Sugarja Rayja Leonarda ali košarkarja Kobeja Bryanta, a mediji in mnenje splošne javnosti redko privzamejo tako osrednjo vlogo, kot so jo privzeli pri OJ Simpsonu.

Simpson je ob koncu 20. stoletja torej skozi poročanje medijev postal sinonim za spreminjajoči se pojem ameriškega junaka. Sociologa športa Tim Delaney in Tim Madigan kot skupno točko športnih junakov vidita uspeh, pogum, spretnost, pogosto pa tudi premagovanje težkih ovir na poti do cilja. Kljub temu je jasno, da je šel koncept v sodobni športni in medijski krajini skozi nekaj reformulacij. Če so morali junaki v prvi polovici 20. stoletja odsevati predvsem tipične ameriške karakterne lastnosti delavnosti in neodvisnosti, po vojni delovati predvsem skromno in vsakdanje, se je do konca stoletja od športnikov skorajda že pričakoval določen napuh in želja po pozornosti. Pri tej transformaciji je pomembno vlogo igral tudi Simpson, ki je v različnih obdobjih kariere in v različnih kontekstih privzemal ustrezne karakterne lastnosti, pojem junaka pa je z njegovim bojem proti sistemu, ki je bil dojet kot rasističen, privzel še nove odtenke.

Skozi analizo OJ-a kot ameriškega (padlega) junaka lahko torej analiziramo tudi ameriško družbo, saj v sociološkem smislu prav junaki reprezentirajo kulturo in njene vrednote. Ko torej razumemo junake, razumemo, kaj je na stvarni in simbolni ravni vrednoteno najvišje, kar se večinoma reproducira skozi medijsko poročanje. Primer Simpson pa je bil prototipen tudi v smislu, da je začel rušiti meje med novicami oz. resnico in televizijsko zabavo oz. tabloidno kulturo.

Pri prenašanju sojenja sta se tako srečala dva, v osnovi ostro ločena pristopa k resničnosti. Če je sodišče v teoriji mesto objektivnosti, nepristranskosti in nasploh iskanja resnice, pa ameriški mediji z resnico že od nekdaj brezsramno manipulirajo in v procesu zajemanja javnih mnenj te hkrati tudi ustvarjajo. Tovrstno postopanje, ki je v tej medijski zgodbi in pri OJ-evi obrambi na sodišču doseglo redko videne razsežnosti, zdaj poznamo pod izrazom post-resnica. Izraz, ki po mnenju Združenja sestavljalcev oxfordskih slovarjev predstavlja besedo leta 2016, je definiran kot opis okoliščin, v katerih imajo na javno mnenje objektivna dejstva manjši vpliv kot čustva in osebno prepričanje posameznika.

Dolga leta pred Brexitom in Trumpom se je torej zgodil primer OJ, ki sodnih procesov in medijskega poročanja ni zares spremenil, jih je pa razgalil v vsej svoji kompleksnosti in relativnosti. OJ-eva zvezdniška odvetniška ekipa, povedno v športnem žargonu imenovana “Dream Team”, je uspela pozornost od dokazov preusmeriti k ljudem, ki so te dokaze pridobivali in jih analizirali, pri tem pa so bile relativizirane vse stopnje sodnega in medijskega procesa. Po drugi strani pa tudi televizija o sojenju ni le poročala in ga prenašala, temveč je pri njem aktivno sodelovala in proces iskanja resnice skupaj z množicami aktivnih spremljevalcev obrnila v proces njenega sprotnega ustvarjanja.

OJ: Made in America je tako dokument, ki zaobjame precej več kot le enega človeka, pri tem pa se loteva tudi tematik, ki jih film za zdaj zaznava presenetljivo redko. Če izvzamemo neodvisni film Fruitvale Station iz leta 2014, lanski dokumentarec Black & Blue in še nekaj robnih primerov, prikazi policijskega nasilja nad temnopoltimi praktično še niso doživeli prave filmske obravnave, še bolj kompleksne pa so same reprezentacije rasne politike. OJ: Made in America je bil nagrajen z oskarjem za najboljši dokumentarni film in je s tem sodeloval pri velikem večeru za afroameriško skupnost, a  vprašanje, če ni to le hiter, neposreden odziv na kritike iz prejšnjega leta, ostaja. Z novih zornih kotov na položaj temnopoltih v ZDA že gledajo lanski dokumentarni filmi 13th, ki skozi statistične analize prikaže problematiko rasistične plati ameriškega sistema zaporov oz. t. i. prison industrial complexa, dokumentarni film Nisem tvoj zamorec, ki v formi filmskega eseja skozi besede Jamesa Baldwina obravnava zgodovino ameriškega rasizma in bojev za državljanske pravice, pa morda tudi malce spregledani Do Not Resist, ki se tudi skozi prizmo rasizma spušča v mehanizme sodobne policijske brutalnosti. Kljub temu, da je film oz. serija v osnovi dokumentarec o velikem in padlem športniku, pa OJ: Made in America ob omenjenih primerih funkcionira sveže in izstopajoče, ker ob zajemanju dela ameriške zgodovine skozi zgodbo apolitičnega posameznika svoje kritike rasizma in medijskega senzacionalizma prenaša brez očitne politične opredeljenosti in brez obsojanja.

Kljub sloviti oprostilni razsodbi se OJ ni nikoli več zares vrnil na pota stare slave. Še več, novo dno je dosegel leta 2008, ko ga je sodišče zaradi ropa in poskusa ugrabitve, malce pa morda tudi iz maščevalnosti za oprostitev leta 1995 obsodilo na 33 let zaporne kazni. Danes tako Simpson, ena izmed ameriških ikon 20. stoletja, svoje dneve in noči preživlja v enem izmed nevadskih zaporov. A že letos OJ-eva zgodba vstopa v novo poglavje: če bo julijski komisijski zagovor potekal po načrtih, bo Simpson 1. oktobra pogojno izpuščen in bo lahko na stara leta s prostosti spremljal vzpone in padce zvezd države, ki jo je spremenil za vedno.

V kratkem novičniku pa vas majska Temna zvezda v pričakovanju poletja opozarja na 13. edicijo Kino Otoka, ki bo med 30. majem in 11. junijem potekal v Izoli in še nekaterih drugih slovenskih mestih, medtem ko lahko v Ljubljani med 15. in 20. junijem obiščete 8. Festival migrantskega filma, sveže iz tiska pa prihaja tudi nova številka revije KINO!.

OJ: Made in America (Ezra Edelman, 2016)

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.