JARRY JE NADREALIST V ABSINTU

JARRY JE NADREALIST V ABSINTU

Oddaja
4. 12. 2016 - 20:00
 / Teorema

»Ta človek ne bo nikoli več pisal. Njegov delirij je dokončen!« Izjava dr. Jacquesa Lacana konec tridesetih po tistem, ko je pregledal Antonina Artauda v pariškem predmestnem »psiho-zavetišču«. Seveda ta ni prenehal pisati oziroma se je njegova dejavnost pozneje še povečala. Se je torej veliki Lacan zmotil?

Zgodba je bolj zapletena. V začetku 40. let je bil Artaud še zmeraj v blaznici, kjer je zaradi vojnih razmer primanjkovalo hrane in osnovnih dobrin. Blaznica se je počasi spreminjala v hiralnico. Antonin bi verjetno umrl, in to zaradi najbolj banalnega vzroka - lakote, če ga ne bi »rešil« nadrealist Robert Desnos. Pesnik je za pomoč prosil svoje pesniškega prijatelja in psihiatra Ferdierja. Sprejel ga je v bolnišnico, ki jo je vodil na neokupiranem jugu Francije. V nasprotju s teoretskim in analitičnim Lacanom je bil Ferdier človek akcije in navdušenec nad pozitivistično psihiatrijo. Bil je med prvimi, ki so preizkušali terapijo z elektrošoki v Franciji. Ta je v Francijo prišla z rimskimi prašičjimi klavnicami, kjer so jih uporabljali, preden so jih »iznajdljivi« Italijani preizkusili v psihiatriji. Ferdier je skušal ovreči Lacanovo diagnozo tako, da je Artaudu »pražil« možgane.

Michel Foucault je v prvem poglavju knjige Zgodovine norosti Artauda razglasil za tragično, kozmično izkušnjo norosti, ki stoji nasproti kritični zavesti moderne, ki je norost določila in obvladala kot nerazumnost. Psihiatrija je bila v tistem času rudimentarna, terapije pa eksperimentalne in nedomišljene. Ljudje s psihičnimi težavami so umirali v prenapolnjenih psihiatričnih oddelkih splošnih bolnišnic. Absurdni, skoraj nadrealistični učinek šok terapije je bila Artaudova odpoved Bogu, za katerega je trdil, da ga nihče ne sovraži tako kot on. Ta kratka psiho-biografija poskuša ilustrirati težavnosti psihiatrije, ki skuša mentalne aberacije diagnostično in simptomatsko klasificirati in jih povezati z ustreznimi terapijami.

Artaudu je bila sprva postavljena naslednja zelo povedna in »baročna« diagnoza: kronična halucinatorna psihoza z razbohotenimi, polimorfnimi, deliričnimi idejami raznolikih smeri. Pozneje je bila ta diagnoza z napredkom diagnostičnega aparata opredeljena kot shizofrenija. Prav ta je ena od nevralgičnih točk psihiatrije. Je v procesu neustavljive prehodnosti, permanentne nerazrešljivosti, v precepu nevrologija/kultura, um/telo… Ali je torej shizofrenik konstitutivno mejna figura? Michel Foucault na sledi branja Georges Batailla in drugih govori o mejni izkušnji, ki pod vprašaj postavi sam subjekt. »Mejna izkušnja ima funkcijo iztrganja subjekta iz samega sebe, poskrbi, da subjekt ni več on sam, da izgine ali se raztopi. To je projekt desubjektivacije. Ta izkušnja iztrganja subjekta mi je bila pomembna pri branju Nietzschea, Batailla in Blanchota.«

Ustanovitelj nadrealizma Andre Breton je študiral medicino med letoma 1913 in 1920. Med študijem in prakso v nevrokliniki se je začel resneje zanimati za psihiatrijo, še posebej za takrat pogoste diagnoze: histerije, psihoze in paranoje. Vpliv Freudove psihoanalize na nadrealizem je izčrpno dokumentiran in raziskan, a Breton je obsesivno bral nevrološke spise takrat velikih imen stroke in tudi sam napisal nekaj nevroloških »poročil«. Theodore Fraenkel sošolec in kasnejši zdravnik, takole opisuje Bretonove izkušnje z »norci«: »Bretona je vse skupaj pretreslo, videl je, da so bolniki boljši pesniki kot on. Obstoječi kanon se je razletel ... Prisilil me je, da slišim glas demence, ki me je privlačil le pasivno, kot zmeraj.”

Breton kasneje piše o tej transformativni izkušnji: »Poslan sem bil v center za obolele vojake, može, ki so jih poslali domov zaradi psihičnih težav in motenj. Nekaj mož je bilo očitno akutno norih. Tukaj sem lahko eksperimentiral s pacienti, videl naravo diagnoz in psihoanalizo na delu. Posebej sta me pritegnili metodi zapisovanja sanj in svobodnega asociiranja. Vse to je bilo od samega začetka v osrčju nadrealizma.«

Zakaj natančno je Breton opustil medicino in se začel ukvarjati s pisanjem, ni najbolj jasno, a je vpliv nevrologov in psihiatrov, kot sta Jean-Martin Charcot in Joseph Babinski, eksplicitno naveden v prvem manifestu nadrealizma iz leta 1924, kjer omenja slednjega, mesto pa je dobil tudi v Bretonovem kratkem romanu Nadja. Zveni, kot da manifest nadrealizma navdihuje psihiatrična praksa: »Naši možgani so otopeli zaradi neozdravljive manije, klasificirati neznano, ga narediti znano…«

Če je nadrealistična soborca, kar sta bila vsaj nekaj časa Artaud in Breton, povezovalo tudi izkustvo institucionalne psihiatrije, je treba na kratko osvetliti tudi ta vidik. Analiza organizacijskega in arhitekturnega ustroja medicinskih institucij je nujna za poskus historizacije psihiatrične vednosti. Bolnišnica je hierarhična struktura z jasno predpisanimi vlogami na vertikalni osi. Jasno in strogo sta predpisana pretok informacij in to, čemur pravimo »birokratizacija bolezni«: dosjeji, zapisovanje napredka, vizite itd.

Institucionalnost kronične diagnostične in terapevtske nekonkluzivnosti mentalnih bolezni odseva v ritualih psihiatričnih ustanov. Vstop v ustanovo začnemo z diagnostično oceno, visoko ritualizirano proceduro bolnišničnega sprejema, sledi vzpostavljanje bolezenske dokumentacije, sproži se torej nekakšen institucionalni »trajektorij«, ki pa se ne konča z izpustom »ozdravljenca«.

Kdaj lahko za psihiatričnega bolnika rečemo, da je ozdravljen? Shizofrenik pri izpustu ne more zahtevati potrdila, da je psihično zdrav. Medicinsko osebje bi to smeje zavrnilo in ga najbrž poslalo na ponovno ocenjevanje. Shizofrenik je tudi institucionalno zamrznjen v tej prehodni, mejni fazi. Nikoli ne more biti dokončno reintegriran v »skupnost zdravih«.

Felix Guattari je v svojih besedilih iz 60. let vpeljal sintagmo transverzalna organizacija. Apliciral jo je na kliniki Le Borde, kjer je razvijal eksperimentalno psihoterapevtsko prakso. Klasične psihiatrične institucije so, tako kot druge organizacijske formacije, kompleksno omrežje linij nezavednih sil, relacij in želja. V takšnem okolju klasičen koncept bilateralnega transfernega odnosa analitik-anazilant postane kompleksnejši. Transverzalna organizacija je način konceptualizacije in manipulacije tega prepletenega omrežja nezavednih relacij. Transverzalnost postane neke vrste koeficient odprtosti in horizontalnosti med institucionalnimi podskupinami.

Guattari to odprtost ilustrira z aluzijo na konjske plašnice, ki so lahko bolj ali manj odprte. Institucionalna analiza uporablja transverzalnost kot orodje za spremembo običajnih kastracijskih formacij subjektov. V eseju Transversality Guattari vzpostavlja dve operativni skupini: subjektna skupina in odvisna skupina. Subjektna skupina prevzema nadzor nad svojim obnašanjem in je samoiniciativna, ko sama producira orodja za analizo in razjasnjuje objektna razmerja. V njej ni jasne hierarhije oziroma so vloge manj jasno zarisane.

Druga, odvisna skupina je pasivna, na terapijo pripravljena, podredljiva. Kot takšna se prilega hierarhični ureditvi ostalih skupin v instituciji. Guattari skuša problematizirati že opisano strukturo institucije, ki blokira svobodnejše gibanje linij želje pacientov in osebja. Guattari torej v svoji kliniki ustvarja razmere, v katerih »pacienti« prevzamejo odgovornost za svojo situacijo in preidejo iz pasivnosti v aktivnost. Aktivnost pomeni ustvarjanje novih form subjektnosti. Transverzalnost ne deluje torej le na manifestno komunikativno-organizacijski ravni. Raztaplja relacije, ki nezavednemu toku želje nastavljajo pasti, in jih postavlja tam, kjer jih ni pričakovati. Guattari to opiše takole: »Transverzalnost poskuša preseči tako rigidnost čiste vertikalnosti kot tudi golo horizontalnost.“

V že omenjenemu prvem manifestu nadrealizma Andre Breton za glavno metodo nadrealizma vpelje, s psihoanalizo navdihnjeni, čisti psihični avtomatizem. Cilj nadrealizma je z govorjeno, zapisano besedo ali kako drugače izraziti nezavedno. To zveni kot psihoanalitična seansa. Vendar psihični avtomatizem ni otrok psihoanalize, v nevropsihiatriji je prisoten že vsaj od leta 1850, ko je Jules Baillarger že prakticiral zapisovanje misli svojih pacientov. Metodo avtomatizma je v svojem laboratoriju razvijal tudi Jean-Martin Charcot, ki ga je Breton fenovsko bral. Pierre Janet je na tak način preučeval nezavedne fiksne ideje svojih pacientov. Poleg tega je s to metodo dokazoval persistenco spomina pri pacientih z amnezijo.

K razvoju konvencionalne psihiatrije je treba dodati spiritualizem, ki je na veliko prakticiral psihični avtomatizem. In vplival na oba naša junaka: Artauda in Bretona. Spiritualistični avtomatizem je deloval kot radikalno avtorska/korporalna/politična/semiotična praksa. Spiritualisti so opisovali avtomatizem kot ekstatično stanje, v katerem so lahko dosegli intimnost s spektralnim drugim. S preminulim dragim, otrokom, partnerjem. S tem ko so se odprli drugemu in pripeljali drugost v svojo notranjost, so transformirali subjekt v prepustno membrano. Spomnimo se na mejno izkušnjo, ki jo je Foucault razbral tudi v pisanju Artauda.

Za nadrealiste je avtomatično pisanje pomenilo izmakniti se racionalni kontroli ter vsem estetskim in moralnim ozirom. Pri takšnem pisanju je »avtor« le telesna lupina. Tako struktura tekstualnosti kot subjektivnost avtorja se izkažeta kot iluzorični. Psihiater Charchot, eden od navdihovalcev Bretona, je vpeljal hipnozo kot diagnostično orodje. Louisa Aragona in Andreja Breton je to tako navdušilo, da sta to potezo razglasila za največje poetično odkritje stoletja. Poleg vere v neomejeno igro nezavednih »misli« nadrealizem prisega na primat in vseprisotnost sanj.

K nadrealističnim umetniškim artefaktom je težko pristopati, saj so ti v svoji konkretni materialnosti zgolj rezidui nezavedne mentalne igre. Nadrealizem je predvsem dejavnost, in ne umetniška kreacija. Slikar, kot pravi Salvador Dali, zgolj poskuša materializirati podobe konkretne iracionalnosti. Zmotno bi bilo misliti, da gre nadrealistom za literaturo, ta je le medij nadrealistične dejavnosti. V deklaraciji nadrealistov iz leta 1925 v prvi točki piše prav to: »Nič nimamo z literaturo. A smo jo sposobni uporabiti, kot vsakdo drug.« in takoj v drugi točki: »Nadrealizem ni nov način izražanja ali lažji način, niti ni metafizika poezije. Pomeni totalno osvoboditev uma in vsega njemu podobnega.«

Charles Gauss v svojem besedilu o teoretskem ozadju nadrealizma poskuša najti epistemološko konsistenco njihovih iracionalnosti. Trdi, da je »vrednost« nadrealističnega umetniškega dejanja odvisna od »psihiatričnega indexa« umetnika in gledalca. Nadrealizem človeško percepcijo resničnosti odveže konsistentnosti in občosti, ta postane individualno poljubna. Domišljija, sanje, materialni objekti, ti registri niso v ontološkem hierarhičnem razmerju. Prepuščeni so posameznikovi nadrealistični »dovzetnosti«. “Paradižnik je otroški balon« zatrdi Breton in s tem ponazori, kako je nadrealistična dejavnost stvar notranje mentalne formacije, ki konstruira predmete in podobe pred nami.

Salvador Dali takšni derealizaciji nadene skoraj »konceptualno« sintagmo “paranoično-kritična dejavnost”. Ali vidimo paradižnik, balon ali slona, je odvisno od naših »paranoičnih kapacitet«. Zunanjost ni več »skupna lastnina«, vsakdo je v svojem perceptivnem »balončku«. Če se torej nezavedno materializira kot nekaj partikularnega, kako potem pridemo do nadindividualnega v nezavednem? Nadrealisti so si zastavili prevrednotenje vseh vrednot, a so ob tem morda pristali v »neposredovanem« subjektivizmu? Če pristanemo na freudovsko psihoanalizo in si jo vzamemo za metodološki temelj, ostajamo neizogibno v fokusu individualne libidalne ekonomije. Skupnost je v takšni perspektivi vedno že agregat individualnih libidalnih ekonomij. Nezavedno ima strukturna mesta manifestacije v jeziku oziroma natančneje v govorici, ki pa je »zasebna govorica«.

Kaj je prej, kokoš ali jajce: mama, oče ali sin? se sprašuje Gilles Deleuze v knjigi Antiojdip. V odgovor pove bistveno za razumevanje psihoanalize. Družina je vedno že investirana z željo celotnega družbenega polja, ta ni izoliran nukleus, kjer se otrok kot poganjek razvije v družbeni cvet, ta poganjek je vedno že vsajen v družbeni humus, družina je zgolj sprožišče, prvi stimulus skupnega. Psihoanaliza človeško duševnost reducira na dvosmerni proces: od nagonov prek nezavednega k zavestnemu miselnemu delu ali od zunaj prek sistema zavednega k nezavednim investicijam jaza in objektov. Nadrealizem želi do nezavednega s pomočjo psihoanalitičnih principov, toda psihoanaliza skuša v terapevtski praksi subjekt navezati prav na zunanji, »objektni svet«.

Freud v opombah spisa Vpeljava narcizma pravi: »Shizofrenik kaže dve temeljni značilnosti: samoveličje in odvrnitev svojega zanimanja od zunanjega sveta (oseb in reči). Zaradi tega se odtegujejo učinkovanju psihoanalize in ob naših prizadevanjih ostajajo neozdravljivi ... s shizofrenikom pa je drugače, videti je, da je ta svoj libido umaknil z oseb in reči iz zunanjega sveta, ne da bi jih v fantaziji nadomestil z drugimi. Kjer pa se pozneje to zgodi, je to videti sekundarno in del poskusa zdravljenja, ki naj bi libido povrnil nazaj k objektu.« Freud kasneje iz tega izpeljuje formacijo narcizma prav kot investicijo v jaz, ampak morda je v citatu zanimivejša »neozdravljivost« shizofrenije. Freud priznava, da nima ključa, ki bi odklenil norost. Freudovska psihoanaliza je nemočna, ko ni mogoče razbrati jasne objektne investicije, pa četudi v imaginarne ali fantazmske objekte.

In sedaj nekaj povsem drugega! Jaques Lacan! Če smo skozi preplet nadrealizma, freudovske psihoanalize in nevropsihiatrije poskušali na plan zmamiti norost, z Lacanom dokončno prehajamo na polje jezika. Njegov mitski stavek: nezavedno je strukturirano kot govorica nam bo iztočnica. Najprej je treba začrtati distinkcijo med lingvistiko in govorico, prva ima za objekt preučevanja slednjo. Temu je treba dodati še tretjo raven: psihoanalitske intervencije v govor. Lacan na začetku govori o intervenciji v imenu lingvistike, o »lingvisterstvu«, kot nečemu, kar se kaže kot lingvistika in privzema videz znanosti. A gre za govorico v najbolj preprostem pomenu: »Ljudje govorijo.«

Od Aristotelove znane humanistične opredelitve naprej je človek govoreča žival. In psihoanalitična praksa ni nič drugega kot intervencija v imenu te generične sposobnosti govorjenja. Lacan je na začetku svoje teoretske poti polagal upe v znanstvenost lingvistike. V besedilu Televizija prizna zmoto in znanstveno strukturo jezika na nek način nadomesti z neskončno variacijo govorice. Ludwig Wittgenstein je tisti, ki nam bo pomagal pri razumevanju teh razmerij. V svojem Logično-filozofskem traktatu postulira tri propozicije o govorici: 1) med tistim, kar se lahko izreka, in tistim, kar se ne more, obstaja realna in neprehodna meja, 2) o čemer ni mogoče govoriti, o tem je potrebno molčati, 3) tisto, o čemer ni mogoče govoriti, je mogoče samo pokazati. Možnost izrekanja tukaj seveda predpostavlja »pomen« oziroma smiselnost povedanega.

Ludwig je logik jezika in zato ne presenečajo takšne izpeljave: »Da bi začrtali mejo mišljenju, bi morali biti zmožni misliti obe strani te meje (morali bi torej misliti to, kar se ne pusti misliti).« Obstajajo torej primeri, ki se izrekajo v govorici, a so zunaj konvencionalnih pomenskih kategorij. Wittgenstein jih postavi v oklepaj, saj so brezpomenska, nesmiselna, nelogična, tuja racionalnemu mišljenju. Jean Claude Milner pa trdi, da Lacan zavrača takšno jasno razločitev na dve poti: »Pot logike, razumljene, kot medicine jezika, ki reducira paralogizme, nejasnosti v imenu rešenega pomena, in druga pot, pot lingvistike, razumljene kot galilejska znanost, ravnodušne in nepristranske tako do pomena kot do nepomena.«

Govorica je za Lacana brez meje, v smislu da meja mišljenja ne postavlja meje govorici. V govorici ni jasne razločitve med omembo in rabo, ni metagovorice, ni varuhinje pomenov in resnice. Meja je morda prej v samem mišljenju. Psihoanaliza si tako zastavlja težavno in morda neuresničljivo nalogo misliti tisto, kar se izmika mišljenju.

Lacanovska psihoanaliza je govorjenje tistega, kar Wittgenstein postulira kot tisto, o čemer se ne sme govoriti. V uvodu k Filozofskim raziskavam Wittgenstein nadaljuje svojo logiko, ko zapiše, da privatna govorica ne obstoja. V kasnejših interpretacijah Filozofskih raziskav sta iz tega stavka nastali dve »zapovedi«: 1) kjer ni pravila, ni govorice in 2) obstajajo zgolj javna pravila. To drugo pomeni, da »nejavnega« pravila nikoli ne moremo rekonstruirati z indukcijo iz posameznih primerov. A Lacanovska psihoanaliza je na nek način prav to, zasebna govorica nezavednega. »Pojem zdravljenja, pravi Milner, predpostavlja, da bi z objavo takšnega pravila (torej javnega pravila govorice) nekega singularnega nezavednega to pravilo razpustili, kot neobjavljeno bi bilo tudi neobjavljivo.«

Ti dve točki govorice – izrekanje nepomena in zasebna pravila govorice – sta zanimiv prispevek k Artaudovi in Bretonovim nadrealističnim praksam in njunemu spopadanju s psihičnimi aberacijami, še posebej s shizofrenijo. Kaj pa so drugega simptomi shizofrenije, ki jih pripisuje psihiatrija, kot porušitev “jezikovnih pravil”: razpustitev zbira znakov, besed in lingvističnih ritualov, konvencionalni pomeni človekovega sveta niso več integrirani v dokaj konsistenten sistem ekvivalenc smisla.

Pomudimo se za konec spet pri Felixu Guattariju in njegovem besedilu Notes on Power and Meaning, kjer govori o ”semantični dominanci”. Ta se izvaja skozi jezik, a tudi “skozi” telo, zapoveduje geste in telesne tehnike. Guattari navede nekaj “normalizacijskih tehnik” nezavednega:

  • Vedno začenja s subjektom in objektom.

  • Vsiljuje referenčno točko.

  • Splošča multiplicitete.

  • Naredi tokove prevedljive.

  • Vsak izraz, nekontrolirano ekspresijo prevede v paradigmo.

  • Nadzira govor, ukazuje k linearnemu pisanju, formira naracijo.

  • Povezuje ustrezne besede, foneme, jih discplinira, jih spravlja v red in vrsto.

  • Zagotavlja hegemonijo jezika – še posebej nacionalnega jezika – kot mašino moči, ki naredi prevedljivo vsakršno lokalno formacijo moči.

Nezavedno, strukturirano kot govorica, je vpeto v dominantne relacije moči. Vključitev v simbolni red ni nevtralna operacija. Gibljemo se po členih verige moč-hierarhija-impotentnost-kastracija, pravi Guattari. In boj poteka tudi na polju govorice. Morda sta lahko nadrealizem in shizofrenija “medija” političnega boja. Borimo se proti linearni naraciji, vojaški postrojbi sintakse. Že najmanjši pobegi od smisla nalamljajo omenjeno verigo. Vrzeli v blokadah iz otroštva in sprositev čudaških želja lahko v takšnih formacijah moči delujejo subverzivno. Ali, kot pravi Andre Breton: Swift je nadrealist zlobe, Sade je nadrealist sadizma, Hugo je nadrealist, kadar ni neumen, Noveau je nadrealist v poljubu, Vache je nadrealist v meni, Jarry je nadrealist v absintu...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.