O naključju, prvič

Poslušalci in poslušalke, bodoči bralci in bodoče bralke te Teoreme, prekinjamo poletni post Teorem, prekinjamo ga zato, ker imamo za vas neko temo, ki se nam zdi vredna te prekinitve in nočemo odlašati. Če gremo kar naravnost k zadevi: gre za naključje. Ne gre za naključje same oddaje, še zdaleč ni naključje nekaj, kar bi nas naključno zagrabilo; rečeno malo bolj natančno, ta izbira nikakor ni arbitrarna, če naključju že ne gre pobegniti. Morda se zdi hecna, filozofska tema, ki nima kaj dosti zveze z realnim svetom ali kaj podobnega. Da gre za lastno zabavo v filozofskem preigravanju pojmov. Morda res - in zakaj ne? Kot da bi se to izključevalo z resnostjo in pomembnostjo stvari same - ja, ni nujno, da bi bili dolgočasni, da bi se lotevali pomembnih zadev.

In pomembna zagotovo je: če se je legitimna vednost, ki ji običajno rečemo znanost, vedno konstituirala na podlagi definiranja ali ekspliciranja univerzalnih in s tem tudi nujnih zakonov, če znanost temelji na tem, da se določeni pojavi in njihova dinamika gibanja ponavljata vedno znova in znova, in da to ponavljanje ustvarja neka njim stroga povezanost, potem bi afirmacija naključja, ki se zoperstavlja nujnosti, le-to ogrozila. Si predstavljate znanost o nestabilnem? Še več, ta labilnost ne ogroža le znanosti, pač pa sam svet, katerega nujnost znanost preučuje. Sama realnost je tista, ki postane negotova. Vedno, v vsakem trenutku bi se lahko sesula sama vase.

Še fenomenološko: svet se lahko kadarkoli in kjerkoli sesuje sam vase - predstavljajte si to… No, dajte, predstavljajte si to. V vsakem trenutku se lahko tudi vaši bližnji sesujejo sami vase, saj so del sveta, da čisto tako, brez razloga umrejo; in če ste malo bolj sebični in vam je to huje: predstavljajte si, da umrete vi, da umreš točno ti, in to brez razloga, brez zatekanja k božji nujnosti, ki bi nudila kakšne posvetne bonbončke, ali brez tolažbe v znanstveni nujnosti, ki bi nudila svetne olajšave v njeni striktni kavzalni verigi…Ampak dovolj o tem, ne bomo vam s strašenjem in sublimnim vzbujali občutka za pomembnost teme. Pustimo poceni psihologijo, odločite se sami, ko boste slišali, kaj imamo povedati. Imanentnost pa to.

Predzgodovina: struktura in dogodek

Naključje niti ni nova tema, v igri je že kar nekaj časa. Zagotovo pa še nikoli ni bila tako v ospredju, kot je danes, kar pomeni - saj gre za drugačno perspektivo -, da je tudi koncept nekoliko drugačen. Naključje je približno toliko staro kot nujnost. Aristotelova Fizika je polna naključij, Machiavellijev Vladar sloni na negotovosti političnega delovanja, Schrödingerjeva mačka še danes ne ve, ali je mrtva ali živa ali oboje hkrati. Vendar pri naključju nikoli ni šlo za to, da bi ogrozilo nujnost, da bi se vpisalo v samo jedro delovanja sveta, da bi bilo nepogrešljivo vpisano v samo kavzalnost. Vsaj dokler ni stopila v ospredje problematika struktura-dogodek.

Gre seveda za nastop strukturalizma sredi 20. stoletja v Franciji. Ne bomo šli skozi celotno zgodovino tega miselnega gibanja, pač pa se je bomo v enem mahu lotili skozi prizmo tega, čemur rečejo poststrukturalizem, nekateri drugi hiperstrukturalizem - mi pa bomo rekli zgolj čas-po-izteku-strukturalne-revolucije. Okej, kaj sedaj to pomeni? Nanašali se bomo na nek ne tako znan tekst izpod prstov še tako znanega filozofa. Slavoj Žižek je leta 1972 - ja, v precej rosnih letih je bil takrat, če to razmišljate… - napisal tekst z naslovom Temna stran meseca, prvi del. Verjetno bi se mu Žižek danes odrekel - da še ni zagrabil bistva, v zvezi z Lacanom in konceptom Realnega ali kaj podobnega - nam pa je zanimiv prav zaradi te neartikuliranosti, bolje rečeno, zaradi te nefokusiranosti, kjer konceptualizacija še ni tako jasna in se vidi vsa vmesna pot do nje.

Središčna poanta je času primerna - problematizacija strukturalizma in koncepta strukture. - A ni takrat enkrat Althusser napisal Elemente samokritike, Deleuze in Guattari pa Anti-Ojdipa, dva napada na strukturalizem iz strani tistih, ki so jih za to označevali? - Ta problematizacija se loteva problema, ki bi mu lahko rekli “struktura nasproti dogodku”. Žižek se zadeve vseeno ne loti čisto tako. Za izhodiščno točko mu služi strukturalistično distanciranje od fenomenologije, od njenega transcendentalnega subjekta.  - Dobro je znan Lévi-Straussov klic po transcendentalnem brez subjekta. - Kritiziral je fenomenoško privilegiranje subjektivnega pomena in smisla v razmerju do objekta, toda najbolj problematičen mu ni subjektivizem, ki bi mu nasprotoval objektivizem. Kritiziral je njegov dualizem med imaginarnim in realnim, med pomenom in obstojem, dualizma te korelacije mišljenja in biti, ki ga močno vkorenini fenomenlogija. Lévi-Strauss v ta dualizem uvede tretjo instanco: strukturo. - Dobro je znana njegova izjava: niso si podobne podobnosti, podobne so si razlike! - Ne štejeta več pomen in odnos do obstoječega, pač pa se med njiju vrine struktura, ki se sama podvoji: strukturirano je mišljenje - tu opazimo Lévi-Straussovo obsedenost z nevroznanostjo - in strukturirana je sama realnost - kultura. Podobno kot dvojnost označevalec-označenec pri Saussuru - hja, ne po naključju! - Ja…

Torej: struktura postane dominantna miselna kategorija. Tu ne smemo biti prehitri in misliti, da gre za nov formalizem, da je strutkura kot abstraktna forma nasproti konkretni vsebini. Za Lévi-Straussa se strukturira sama vsebina, do njene strukture pa pridemo z znanstvenim delom, kar pomeni, da moramo teoretsko obdelati empirični material - empirično pač tu ni isto kot konkretno. Tako pridemo do pravil transformacij osnovnih elementov ali funkcij, ki se zgodijo med vsaj dvema sistemoma - lahko je to ljudstvo iz Nambikware, lahko so to Tupijci… To tvori strukturo, iz katere lahko deduciramo vse njene dejanske variante. Če se spomnite Žalostnih tropov: empirični primeri so različne variante ali različne kombinacije osnovnega totalnega sistema. Ta ni idealen ali abstrakten, ker je prisoten v vsaki varianti, problem je bolj v tem, da gre za realno bistvo, ki izključi možnost radikalne zgodovinske spremembe - prav zaradi njegove vseprisotnosti.

Struktura se postavi nasproti dogodku, katerega zmožnost učinkovanja je izničena. Ni zgodovine! - če malo podramatiziramo. Žižek tu ubere lakanovsko pot: dualizem mišljenja in biti ne more biti zgolj vzporeden - to, čemur smo rekli podvojitev strukture -, pač pa se mišljenje in bit križata, subjekt se navezuje na strukturo točno na mestu konstitucije njega samega, kar lahko pomeni samo njegovo nezavedno. Mi pa gremo v drugo smer: v smer, ki vztraja v tem strukturalnem paralelizmu, v smer, ki se ne vrača k subjektu, temu paradoksnemu pojmu, ki lahko vedno pomeni le prazno točko prestrašene idealistične reakcije na izgubo svobode - kaj pa pol revolucija?… -, v smer, ki skuša spremembo razmisliti na ravni same strukture, v njenih reartikulacijah, in v smer, ki se smeji fatalizmu v brk - kaj smo drugega mi kot pa delovane in delujoče strukture na dveh nogah?

Naključje, prvič: Meillassoux

Da naključje ne bi bilo le dogodek, da ne bi pomenilo le variacije strukture, njenega realnega pomnoževanja v neskončnosti variacij, potem moramo dogodek razumeti kot zunanjega strukturi, ki pa vseeno deluje v njeni notranjosti. Toda ne na način subjekta, ki je vpisan v strukturo, pač pa strukture same: struktura mora biti podrejena razliki in ne nadrejena, če se želimo premakniti stran od zgolj variiranja. Struktura in naključje sta si zoperstavljena tako kot dogodek, le da naključje nikoli ne more biti integrirano v strukturo kot načelo variiranja. Naključje ji mora biti vedno zunanje in kot tako pomeniti njeno nujno možnost razpada. Naključje ali nujnost kontingence je nov absolut, nemetafizični absolut, absolut brez absolutnega bivajočega, absolutnost onkraj vsega, kar biva, tako je rekel Quentin Meillassoux. Aleatoričnost je nov materializem, ki misli praznino, odklon in srečanje, naključnost sveta brez končnega smotra ali začetnega izvora, to je nujnost kontingence in kontigentnost nujnosti, tako je rekel Louis Althusser.

Althusser in Meillassoux sta avtorja, ki sta kriva tega, da je naključje v zadnjih nekaj letih stopilo v ospredje filozofske refleksije. Povsem različna si avtorja: prvi v svojem odporu do klasičnih filozofskih ali ontoloških pristopov ne more mimo politike in zgodovine, drugemu pa danes očitajo, da mu v njegovi megalomanski ontologiji - Meillassoux danes, v 21. stoletju vrača v igro absolut… - prav to manjka. Althusser ustvarja alternativno zgodovino s podtalnim tokom aleatoričnega materializma skozi serijo filozofov, Meillassoux se zoperstavlja celotni moderni filozofiji in skorajda nonšalantno do tradicije filozofije sam vzpostavlja spekulativni realizem. Seveda imamo potem še kakšnega Deleuza, a čeprav je pri njem naključje pomembna tema, vseeno ne stopi v ospredje. Podobno bi lahko trdili za Foucaulta. Oba sta na koncu mislila dogodek v razmerju do strukture.

Meillassoux se zadeve loti iz podobne perspektive kot Žižek, le da izpusti strukturalizem: fenomenologija je vkoreninila nujnost ali faktičnost razmerja mišljenja in biti, četudi to ne pomeni nujno razmerja med subjektom in objektom. Moti ga korelacija mišljenja in biti, njuna nujna povezanost, čemur pravi korelacionizem. Ta po njegovem ni sposoben izstopiti iz golega kroženja korelacije, nujnosti razmerja med enim in drugim, da torej ni mišljenja brez razmerja do biti in da ni biti brez mišljenja. Zato ne more misliti prednamskosti: tega, kar se je dogajalo pred pojavom mišljenja, človeka itd. Ne more, recimo, misliti nastanka sveta. Znanost pa ga očitno lahko. Potemtakem je treba izstopiti iz kroženja korelacionizma – toda kako?

Če je bit dana mišljenju, če je to pač dejstvo, faktičnost, potem o biti kot taki, o stvari na sebi ne moremo vedeti ničesar. In tu Meillassoux skuša uloviti korelacionizem in mu iz gobca iztrgati njegov rep: če ne moremo vedeti ničesar, če ne moremo vedeti, ali bit kot taka obstaja ali pa ne, potem je prav to vednost o tem, da lahko obstaja ali pa ne. S tem pridemo do stvari na sebi, ki pa ne more biti bit, saj ta po definiciji nujno obstaja. To, kar lahko obstaja ali pa tudi ne, pa je spremenljivost kot taka, ali naključje. Če smo natančni, Meillassoux temu reče kontingentnost in ne naključje, ampak do tega pridemo kasneje. Bolj kot s kritiko korelacionizma, ki ima nezanemarljive pomanjkljivosti, Meillassoux impresionira s povsem svojevrstno vpeljavo kontingentnosti ali naključja. To je bistvena razlika med njim in ostalimi tako imenovanimi akterji spekulativnega obrata, kot so Graham Harman, Manuel DeLanda, Ian Hamilton Grant in še kdo - ti vsak na svoj način - ki so vsi po vrsti precej crapy, precej pod standardom, kot ga recimo zastavi Meillassoux ali ga konec koncev zastavlja tradicija filozofije… - ti skratka na različne načine afirmirajo zunanjo realnost, bit, Meillassoux pa z absolutom zradira najmanjšo linijo tega, čemur bi lahko rekli bit. In točno s tem pride do radikalne kontingence.

Tu je po mojem mnenju treba iskati vrednost Meillassouxove knjige Po končnosti, katere podnaslov je nenazadnje Razprava o nujnosti kontingence. Kar ga ločuje od omenjenih sopotnikov, je način, kako zastavi sam problem. Nekoliko ignorantsko homogenizira različne teorije ali filozofije, kar mu po drugi strani omogoča neko inovativno selekcijo konceptov in njihovo povezovanje. Recimo, iz dogmatične misli Descartesa in Locka vzame primarne in sekundarne kvalitete, in hkrati afirmira korelacionizem, ki je v svoji kritični misli prav to zavrnil, toda afirmira ga le kot dotikajoč se sekundarnih kvalitet stvari na sebi; vendar ga vseeno ne podcenjuje, ve, da se k primarnih kvalitetam ne more vrniti tako, da bi se vrnil k Descartesu, pač pa reaktualizira matematiko in se zateče h Cantorjevi teoriji množic - k netotalizabilnosti ali totalizabilnosti kot zgolj možnosti in s tem nazadnje do kontingence. Kot nekakšna makiavelistična lisica s spinozistično intuicijo.

Toda vse poteka prehitro. Ali pa preveč pompozno. Meillassoux dejansko izvede nek precej preprost trik: nemožnost vednosti preprosto obrne, afirmira v samo vednost o nemožnosti. To je vsa argumentativna nujnost nujnosti kontingence. Morda niti ne bi bilo tako problematično, če ne bi sam postopal tako apodiktično, definirajoč nov absolut, afirmirajoč njegovo nujnost, zavračajoč celotno moderno tradicijo. Njegova intuicija vseeno niha k nonšalantnosti in zato nenazadnje niti ne razlikuje med koncepti, kot so množica, celota in totaliteta - ki zagotovo niso isti. Intuicija ni površnost, čeprav namenoma ne upošteva utečenih in uveljavljenih pravil delovanja…

Kakorkoli, Meillassoux nazadnje pride do precej čudnega koncepta kontingence. Kontingentost je nujna kot taka, ne sme pa vključevati nobene nujnosti. To pomeni, da je, paradoksno, absolut pri Meillassouxu omejen: kontingentnost ne sme implicirati nobene nujnosti, kar pomeni tudi to, da ni nujno, da se manifestira oziroma realizira v svetu, kjer očitno, tako Meillassoux, vlada neke vrste stabilnost. Sonce vzide vsako jutro in vsako jutro lahko ne bi, ker se lahko v vsakem trenutku sesede vase, ga požre kontingentnost - a ni nujno, da ga bo. Točno zato, ker ne sme implicirati nobene nujnosti. Kontingentnost je skratka nujna, ampak ni nujno, da se bo realizirala, da bo učinkovala. Dosti nemočen in nekoristen absolut. Kako si lahko z njim sploh pomagamo, se sprašuje Catherine Malabou…

Smo na točki, kjer je Meillassoux prišel najdlje in kjer je hkrati tudi nek dead-end. Meillassoux razloči med naključjem in kontingenco, namreč da prva implicira nujnost spremembe, druga pa ne. Naključje v tem primeru niti ni kaj več kot dogodek, kot smo ga opredelili sami, in sicer v smislu: posameznik umre zaradi nujnosti ne-biti, kar pa je v skladu s samimi zakoni sveta, njegovega postajanja in minevanja. Skratka, dogodek je samo variacija nekega globljega racionalnega načela. Toda če gremo po tej Meillassouxevi poti, ne le da pridemo do morda-nikoli-dejanskega naključja, pač pa po drugi strani celo do možnosti česarkoli v prihodnosti, v prihodnosti, ki jo absolutno naključje vpiše v samo sedanjost. Pridemo do tega, da lahko na neki točki ne le ne umremo, pač pa celo mrtvi vstanejo! Si morate misliti kaj bolj groznega?! Pa ne to, da bi mrtvi vstali -  vključno z vsemi, ki jih ne marate, ne prenesete, jih sovražite, prezirate… -, ampak da mi, da jaz ne bi umrl na neki točki.

Dejansko je problem v tem, da Meillassoux absolutizira naključje in s tem povsem izključi naše dojemanje. Čeprav ga postavi v sekundarno relacijo do stvari na sebi, do sekundarnih kvalitet, mu vseeno povsem uide. Zato po eni strani ni jasno, kaj pri njemu pomeni stabilnost, kaj pomenijo zakoni, po drugi strani pa se nam absolut v dejanskosti vedno bolj izmika. Treba bo po drugi poti, ki je lahko samo pot, ki naključja ne postavi za absolut, ga ne misli kot absolutus ali razvezavo, pač pa ga naveže na stabilnost, na stabilnost obstoječega. S tem pridemo do drugega filozofa, ki je v prvi plan plasiral naključje - do Louisa Althusserja. Namenoma smo ga uvrstili za Meillassouxa, Althusser v konceptualiziranju namreč zagotovo ni šel tako daleč kot Meillassoux, niti ni podal več kot orisa zgodovine in skiciral koncepte, kar pa še niso koncepti sami. Tako smo storili, da bi jim prišli vsaj malo bližje… do naslednjič.

Spisal Aleš, brala Polona in Biga, tehniciral Brada.