O O nekaterih drugih | Radio Študent

O O nekaterih drugih

Oddaja
22. 1. 2017 - 20:00
 / Teorema

Orkestralni akordi so pravkar otvorili Kyrie eleison Beethovnove Velike maše, op. 123. Brez skrbi, frekvenca je prava, ne poslušate sakralnega programa ARS ali Ognjišča, temveč ste priklopljeni na Teoremo Radia Študent. Zakaj jo začeti prvič s pričujočo muziko in drugič njeno eksplicitno napovedjo. Prvi preočitni odgovor je zaradi v krščansko vero potopljene obravnavane filozofske knjige. Kaj je pragmatično krščanskejši uvod kot prav glasbeni prolog v katoliško mašo, Kyrie eleison, gospod, usmili se, kot se prevaja iz grščine, posebej konkreten pričujoč, ki je z Bachovo Mašo v h-molu največji glasbeni dosežek forme. Iz tega bi lahko potlej mdr. preuranjeno sklepali, da prebrano knjigo precej cenimo. A razlog je še drugi, poglavitnejši in ima praktično vezo s konkretnim obzorjem in pretenzijami filozofskega dela. Beethovnova Missa Solemnis je posvečena nadvojvodi Rudolfu Avstrijskem, olomuškem nadškofu, skladateljevem mecenu in prijatelju. Na izvodu partiture za nadvojvodo nadškofa je Beethoven zapisal: Von Herzen – Möge es wieder – Zu Herzen gehn. Iz srca – naj se povrne – v srce. In prav to je tisti vzgib, zaradi katerega smo izvedli pravkaršnjo uverturo.

Gorazd Kocijančič, avtor knjige O nekaterih drugih, podnaslovljene Štirje eseji o preobilju, v predgovoru, tej pregovorni zgostitvi filozofske intenzitete, namreč zapiše: nikoli ne sme pozabiti, da smrt – neznana, nevedena in nevedljiva, a tu, čisto blizu, pred vrati – z opolnomočenjem hipostatičnega pogleda ne vzpostavlja možnosti kakršnekoli 'močne', čvrste, racionalno izgotovljene ontologije ali transcedentalne epistemologije hipostaze, se pravi takšnega nauka o biti ali razumevanja vednosti, ki ne bi bila zgolj raziskovanje možnosti vznika in pojavljanja apofatičnega misterija. Odprtost zanj ne zahteva le misli, ampak srce. In še malo niže: Moj edini namen pri pisanju te knjige je bil bralko in bralca povabiti v njuno lastno mislečo pozornost in žarenje srca. In če je tak prolog dober za knjigo, naj bo tudi za Teoremo o njej. Pri čemer nam ne bo šlo toliko za prodiranja v srca kot za recimo temu očrt horizonta nekega pisanja, ki za svoj optimalni domet ne le ne more mimo srca, temveč je srce skozinskoz tisti rodovitni pod, koder naj miselno seme umre in vtem obrodi veliko sadu. Tembolj bomo tudi poskušali ne podleči nekaterim, khm, sugestijam zajebantstva ter knjigo prebirati in obpisavati s srčečim mišljenjem. Oz., kot Kocijančič zapiše v Razbitju, prvi knjigi v seriji, katere zadnjo tretjo beremo tule: poskuša … razumeti v njeni lastni logiki in ji potem ponuditi drugačno razumevanje njenega lastnega nastavka …« Nekako tako.

Pa evo, nismo si mogli pomagat, da ne bi nepoboljšljivi razsvetljenci, kakršni smo, malo dregnili krščansko totalizirajoč filozofski misticizem, kot bi tudi z besedami lahko pozajebavali našo knjigo, toliko, da smo si dali malo duška in lahko naprej nekoliko resneje spregovorimo o konkretnem delu. Ki tudi samo rado tupatam špikne kako svojemu neskončno skrivnostnemu bistvu hostilno misel, o čemer bomo tu pa tam sproti še kakšno rekli. Prej pa zamenjajmo podlago in povejmo ali vsaj nakažimo, za kaj pravzaprav pri naši stvari sploh gre.

Lani je torej pri Beletrini izšla omenjana knjiga O nekaterih drugih, Štirje eseji o preobilju, ki so O živalih, O sanjah, O ekscesu jezika, O mračnem niču. Slednja deklarativno tvori zaključek trilogijskega uvajanja v avtorjev filozofski sistem, in sicer s pri isti, tedaj še Študentski založbi izdanem Razbitju in vmesni, pri Slovenski matici izdani Erotiki, politiki itn. Spet je treba malo pokurcat beletrinarsko marketinško limonado, zagotavljajočo, da je pred nami eden najbolj drznih, radikalnih, obenem premišljenih in inspirativnih podvigov v sodobni slovenski filozofski misli. Uf, česa takega pa res ne smemo zamuditi. A mimo tega knjiginega oglaševalskega samohvalisanja ne more škoditi, če na kratko povzamemo fundamentalne premise pričujočega filozofiranja, kot so izpostavljeni v Razbitju in dopolnjeni v naši knjigi.

Kot omenjeno, glavni izvir, iz katerega izvira njena misel in kamor se slednjič spet izlije, je krščanska vera, kot se v duhu in črki razodeva v Svetem pismu, jasno seveda predvsem v Novi zavezi, čeprav ne tako malokrat navaja tudi starozavezni kanon, a po krščansko prefiltriranega skoz novega. Nadaljnji primarni vir te filozofije so stari vzhodni in zahodni cerkveni očetje in njihova še z vsem svežim kristusovskim, tako nedoumljivim, a tako jasnim čudežem prepojena mišljenja. Potlej sledi obsežnim svežnjem starokrščanskih mislecev, patrističnih spisov, mističnih zapiskov in teologijam božjega misterija, kakršni so npr. Dionizij Areopagit, Origen, Evagrij Ponski, Maksim Spoznavalec, Mojster Eckhart etc., vse do sodobnih, iz njih izhajajočih misli, med katere lahko pravzaprav prištejemo tudi Kocijančičevo. Seveda ne gre brez tako afirmativnega kot odklonilnega sopotništva s filozofijami, ki so kakorkoli že, vede ali nevede neobhodne pri slehernem filozofiranju, se pravi predsokratiki, Aristotel, Platon, nemška klasika, Nietzsche, Heidegger itd. Glavna nastavka, na katerima izgradi svoj filozofski sistem, pri čemer je le treba poudariti, kako sistem ni ravno primerna oznaka za to v nespoznljivost izročeno filozofijo, a težko, če pri tako premišljenem delu oznaka ni taka namerno, sta primerno modificirana ontologija in fenomenologija.

Nauk o biti in nauk o izkustvu, nekoliko prosto rečeno. Pri čemer je za Kocijančičevo filozofijo bistveno, bitno in izkustveno, izpustiti – nauk. Ne gre mu, da bi besedoval, filozofiral, seciral, logoiziral o biti, temveč hoče bit zapopasti. Pa tudi zapopasti je v danem kontekstu neposrečen izraz, kolikor natanko upojmuje fenomene, ravno česar ne želi in, kolikor ve, strogo tudi ne more. Njegova intenca je imeti bit, jo vzeti kot poslednjo, nedeljivo prvinskost, kot dejstvo, ali še bolje rečeno, biti bit. A spet ne predpostavljajoč, v smislu aksioma, temveč zasnovano na recimo temu nulti točki izkustva, slehernega izkustva. Tako tudi odpade nauk o slednjem, kajti ni poanta motriti izkustvo in njegove pogoje, temveč ga je bistveno imeti, bivati kot takega, v njegovi absolutni primarnosti. Ne več mislim, torej sem. Prej sem, ker se izkusim.

To bi bila nekaka reflektirana baza te filozofije, ki pa ima seveda tudi samosvoj opisni logos, poimenovanje. Njena ključna beseda je – hipostaza, ki je prevzeta iz grškega hypóstasis in je uporabljana od Plotina in patristike dalje. Ne bomo ji sledili etimološko in slovarsko, temveč jo bomo z lastnimi besedami in sledeč Kocijančičevi rabi prevedli sproti, kar bo po mojem tudi kar dober približek temu, kaj naj bi izvorno pomenila. Hipostaza je osnovna bitna podstat, v kateri se manifestira sleherni modus izkustva in njegovega nasledstva v misli, nekakšen zunanji disk, kamor smo zapakirani kot bitja, onstran česar nimamo nikakršnega bitnega, izkustvenega ali miselnega dostopa. Je naša začetna in dokončna obmejenost, ovita v absolutni skrivnosti svojega nastanka in nujnega konca, kar človeško praktično pomeni rojstva in smrti. Ves svet, obstoj, njegova manifestacija kot taka je možna edinole v in skoz posamezno hipostazo, ki strogo vzeto obstaja samo ena – moja, moja hipostaza, moja – edina - bit. Hipostaza je fundament in tudi okvir vsega, kar je in je kdaj bilo in še bo. Temeljni hipostatični misterij pa je njen neizkusljiv, popolnoma neznan in nezapopadljiv začetek, tema, nič, iz katerega je izšla, in prav tak neobhoden zaključek, kamor se mora iziti, v temo, neizkusljivost, nezapopadljivost, koder je oz. ni bila pred začetkom. Ta totalna noč je imenovana apofatičen nič, drugi ključen pojem hipostatične filozofije. Tako je filozofija knjižnega triptiha tudi poimenovana.

Hipostatična filozofija se je izpisala v knjigi Razbitje in v svojem erotičnem, političnem in neskončnostnem odvodu nadaljevala v Eros, politika itn. Ker nimamo prostora in časa, teh najmanj v kontekstu krščanske misli zanimivih izvajanj ne bomo posebej očrtavali, kljub mamljivem duhu po vzniku etosa, konzervativnem anarhizmu ali prekrivanju sadovske perverzije in klerikalne zavrtosti. Tako lahko podamo le konkretna izvajanja v knjigi O nekaterih drugih, s pripombo, da so si t.i. končni rezultati hipostatične obravnave tega ali onega fenomena precej podobni, naj bo govora o spolnosti ali jeziku. Sledi torej povzetek štirih omenjenih esejev.

Najprej ne more škoditi, če omenimo nekaj gotovo ne naključnih okolnosti. Vse izbrane tematike in problematike se na praktični, recimo ji predrefleksivni ali še ne filozofski ravni kažejo kot prave dandanašnje kritične točke za obravnavo, osvetlitev, mestoma tudi zrele za aktiven ali aktivističen poseg vanje. Naivni materialistični um ob njih vsaj malo zamika poprijeti parolo enajste teze o Feuerbachu, kar Kocijančič kot dosleden antirazsvetljenec seveda popolnoma zavrača, na nekaterih mestih celo preveč, o čemer malo kasneje. Če začnemo pri prvem spisu – O živalih, skratka. Kot praviloma povsod, tudi tu štarta z navezavo na prejšnje filozofije živali in njenim mejnstrimom, hkrati s čimer sproti osvetljuje skozinskoz ne samo glede živali totalno obsceno današnje stanje.

Seveda je v prvi vrsti najbolj kritična mesna industrija, v kateri so farme postale megalomanske fabrike smrti z grozljivo prenatrpanostjo, ničelnimi bivanjskimi pogoji in temcenejšim in čimkrajšim življenjskim rokom trajanja, kar je problematično za vsakega kolikor toliko razumnega človeka, naj bo mesojedec ali ne. A oris realnega stanja, lahko zapišemo v narekovajih, ker je opisno logična, razumska realnost za Kocjančiča pač bistveno nerealna, o čemer spet več pozneje, služi za postopno oddaljevanje od konkretnega do mnogo širšega, hkrati s čimer se približuje biti problema. Skorajda dobesedno. Tisto, čemur pravimo svet, obstajanje, bivanje, pričujočnost, eksistenca, je po hipostatični filozofiji neskončno mnoštvo hipostaz, vsakokratnih mojih, edinih biti, ki skoz vznik etosa postanejo odprte za drugega oz. druga za drugo. Esej o živalih hipostazo razširi iz ljudi na – živali. Vsaka žival, naj bo to enoceličarka, virus, kača, pes ali sinji kit, katerakoli, je samosvoja hipostaza, edina bit, katere resnica, tj. kako ona hipostazira, živi, kakšni so parametri, fenomeni, izkustva njenega obstajanja, je zgolj in samo njena, meni nedostopna in nemisljiva, apofatična. Poimenovana je parhipostaza. To naj bi seveda docela spremenilo naš odnos do živali, saj so nam po svojem izvoru in biti tako rekoč enakovredne, ter nepovratno sprevrne etični imperativ v sobivanju, ki živali ne več izkorišča, temveč jih uči in z njimi prijateljuje.

Esej o sanjah spet prvo izpostavi, kako so sanje marginalizirane in potisnjene na rob človeških reči kot nepomemben psihološki fenomen, mimogrede zavrne znanstveno preučevanje pojavnosti sanj ter isto in še hitreje psihoanalitično, k čemur se vrnemo kasneje. Za razliko od živali, pri katerih je hipostaza eksportirana navzven, se v sanjah importira oz. zaobjame navznoter, v onirično skrivnostnost človeških, se pravi hipostatičnih svetov na meji njihovega izkustvenega polja. Pred obličjem brezmejno enigmatične, a isto neskončno prisotne skrivnosti. Sanje poskuša razumeti ali bolje rečeno nerazumeti, jim dati digniteto lastnega univerzuma onstran kalkuliranja z njimi in interpretiranja v budnem stanju prek razumnega in umnega logiškega aparata. Sanje imajo v svojem bistvu lastno avtonomno resnico, bit in zgodovino, ki jo kartezijanska zgrešena zagotovost zgolj skruni. Hipostaza se tu zaobrne povsem stran od stvarnega sveta fizike in tudi psihe, v neraziskane globine na meji z nespoznavnim ničem, začetkom, smrtjo, zato niti ni čudno, da so vzporejene efektu psihedeličnih drog, s katerimi Kocijančič, če mu seveda verjamemo, ah, smo žleht, ampak dvom nas določa, heh, nima izkušnje, je pa o njih bral.

Nadalje se loti vprašanja jezika, ki ga spet v nasprotju z zdravorazumsko in znanstveno obravnavo bistveno bolj opomeni, s pripombo, da je dosti bolj popustljiv glede lingvističnih ved kot kakšne psihoanalize, a kdo bi mu zameril, saj smo vsi občutljivi na jezik. Vsak jezik je sprva zgolj jezik posamezne hipostaze, najglobje vtkan v nedoumljivo skrivnost obstoja njene nebivajoče biti. A jezik je hkrati tudi edino sredstvo, s katerim sinhipostaze, torej neskončno mnoštvo edinih biti, vstopajo v stik, delijo lastno drugost, puščajo sledi ne le v pričujočnosti, temveč vsej zgodovini, če kaj takega obstaja. Zato je bistveno etičen. A kot je z živalmi in sanjami, tudi jezik ima neprebojno skrivnost, ki jo lahko okušam le pred obličjem molka, razkričanega na robu apofatičnega niča. Recimo.

Zadnji in, povejmo takoj, tudi najboljši esej je O mračnem niču. Tu hipostatična misel skuša zaobjeti pojav nihilizma, ki je v bistvu star toliko, kot je stara misel. Mračni nič ni isto kot apofatični nič, ki je pač nedoumljiva in vseprisotna skrivnost hipostatičnega izvora in izgina, temveč nič, ki nujno vznika znotraj same hipostaze. Prvo se izrazi kot tesnobni strah pred smrtjo, izničenjem za nič, a se kasneje, kot izpiše v verjetno najboljše napisanem odstavku knjige, razraste na vse ostalo, ne le življenje in smrt, temveč kratko malo vse – vsa prepričanja vseh vekov, vse norosti in radosti, ljubezni in neljubezni, totaliteta vsakega vzgiba in vseh misli vseh časov in nečasov sleherne hipostatične biti za nič in nikamor požira ta nič, in njegov triumf ni, da nič ni, temveč, da nič je. Nič in nič več. Nič. A hipostaza se pred tem ničem ne sme skrivati, temveč ga mora zaobjeti, se vanj potapljati, da v grozljivosti odkrije njemu drug – apofatični nič, neustvarjeno skrivnost, iz katere je izšla in kamor se povrača, in ves mračni nič se premrači s stvariteljskim ničem, ki je tisti odrešujoč. Ni težko razbirati krščanskih nastavkov, beročemu ti niti ni treba, saj so konstantni sopotniki.

Vsakemu od esejev sledi tako zvan Teološki postskript, v katerem se ugotovitve filozofskega dela podajajo v zgledih iz Biblije in krščanske filozofije ter tako v narekovajih dopolnijo tudi praktično. Zato bomo zaključili s Teoremskim postskriptom, ki je v bistvu šele pravi začetek razmisleka, mišljenje o mišljenju. Srce o srcu.

Po tem povzemanju, katerega žalostna usoda je, da vsako povzeto cenzurira v njegovi polnosti, ki pa ga temu istemu delu pri obravnavi vendarle dolgujemo, torej končno malo misli o hipostatični filozofiji, posebej o njenih nekaterih drugih, pri čemer se bomo omejili zgolj na tisto, kar se kaže očitno. Najprej je treba omeniti osnovno, dandanes precej lahko pozabljivo razsežnost knjige in s tem vse hipostatične filozofije, misli namreč resno, smrtno resno celo, povsem brez one zmerom nekoliko cinične, postpostmoderne distanciranosti od reči, o katerih piše. Je izrazito substancialna, mislim opisno, ne vsebinsko. Hipostaza je, vse, kar je, je moja hipostaza, edina bit, znotraj katere se prek mišljenja in refleksije stapljam z ničem onstran nje. Mišljeno, kolikor je lahko, dobesedno, nemetaforično. Kar lahko brez zadržkov odobravamo in tudi spodbujamo, naj se nam koncept hipostatičnosti in zgodnjekrščanske revizije zdi že tak in tak, drža, stav, v kateri je podana, kar se mene tiče izpade zgledna.

Kar pa ne pomeni, da vsebinska plat ni problematična. Niti ne mislim od nje neločljive religioznosti, češ o, vera, tega izkustva nimam, zato skozinskoz ostaja v najboljšem primeru neko subjektivno blodenje, tudi če bistro in pretehtano. Kamot bi se dalo recimo obesiti na to in še kar fino šimfat religiozno mišljenje in nujno subjektivnost na osebnem izkustvu baziranega filozofiranja, recimo kar s Heglom, enim od velikih knjiginih antagonistov, da je naš avtor eden tistih, ki kot iz pištole začenjajo iz svojega notranjega razodetja, iz verovanja, intelektualnega zora itd., in bi se radi rešili metode in logike. Kar hipostatična filozofija izrazito počne, eksplicitno se hoče rešiti vseh temeljev racionalizma, kartezijanstva, logike budnosti, antropocentrizma etc. ter vztrajati na temelju apofatične teologije, religioznega misticizma. A tudi če recimo tako po misli kot še bolj po izkustvu zavračam ali nimam dostopa do dotičnega, nimam druge, kot da cenim radikalni pristop, ki mirno, a neizprosno dosledno preseka popkovino z razsvetljenskim mišljenjem, da najde, kot verjame oz. veruje, svojo resnično maternico, razcveteno v predkartezijanskem, predsholastičnem zgodnjem krščanstvu. In tudi prepoznam popolno univerzalizacijo hipostaze. Resnica hipostatične biti je resnična za vse. Ničesar ni izven nje. Kar ni njeno spoznanje ali pripoznanje, je pozaba nanjo v postkrščanskem nihilizmu.

Ne da bi hotel nekaj vnaprej prepričan zanikati konkretno ontološko in potlej krščansko vsebino, se v mišljenju o hipostatičnem mišljenju prvenstveno pojavi formalen problem, ravno zaradi absolutizacije hipostaze, tudi če protilogosne, z zorom prežete, intimno bivanjske narave, apofatično, izkusljive edino religiozno, je težava z njenim skoz logos izrekanim absolutom. Isti formalni problem se recimo pojavi pri dogmatičnem marksizmu ali psihoanalizi, še enima antagonistoma hipostazije. Kakor npr. historični materializem sleherno mišljenje – predvsem takšno, kakršno nam predočeva naša knjiga – zreducira na buržujsko dekadenco, ideološke zablode vladajočega kapitalističnega razreda, ki zgolj še bolj zasužnjujejo, podobno hipostatično mišljenje vse nehipostatično prek fenomenološkega logosa zreducira na neresnično, obzorje novoveške ontologije oz. še huje, na hipostazo, ki zgolj logificira okoli svojega neopaženega niča.

Zato so vse prelahko oz. kar takole mimogrede odpravljeni avtorji in filozofije oz. modusi vedenja, ki so razglašeni za v bistvu take in take in pika. Prezabavno je in ne morem si pomagati, kot si vsak žlahten konzervativni mislec ne more pomagati tembolj dismisivno zavrniti Marxa, zato recimo precej marginalen primer. Fusnota pod stavkom, v katerem kritično ugotavlja, da je komunizem zahteval povsem utilitarno razumevanje narave in njeno popolno desakralizacijo, pravi: Kar zadeva žvali se prikladen nastavek za takšno razumevanje najde že v (značilno vsevedni) opredelitvi Karla Marxa: »Žival nima razmerja z ničimer in sploh nima razmerja. Za žival razmerje z drugimi ne obstaja kot razmerje.«

Toda ali je ta stavek v resnici tako drugačen od npr. Kocijančičevega: Žival mi ni dostopna v takšnosti svoje biti zaradi svoje morfološke drugačnosti, zaradi drugačnega logosa svoje morpfé (oblike). V strogem smislu to pomeni, da ta konkretna žival s svojo mofrološko drugačnostjo nakazuje, da takšnost svoje – edine – biti odmika v popolno neznanost. Je kaj manj značilno vseveden? A dalje je spet ravno to možnost perverzije nehipostatične misli, ki da zaradi svojega razumniškega obzorja ne more živali dati avtonomnosti…

Podobno bi lahko rekli tudi glede psihoanalitične nehipostatičnosti ob sanjah in hitre zavrnitve njenega uvida. A že če bi Freuda in njegovo interpretacijo postavili kot neko hipostazo in ji kot neka hipostaza namenili temeljno razumevajočnost, potem mu je pač treba odpustiti, da misli v obzorju razsvetljenskega uma, kot mu je treba levičarsko odpustiti, da je bil bogat, bel in heteroseksualen moški. Npr. že res, da sanje interpretira buden, a redkokatera knjiga ali nobena knjiga – hja, v svojem horizontu mogoče Kocijančičeva - ni sanj vzela tako zares kot prav Freudova. Ne da jih tolmači v budnosti, temveč z njimi tolmači budnost. In spet, kaj ko je skozinskoz zasužnjen z budniškim racionalnim modusom misli zahodnega nihilizma etc. Skratka, zaradi radikalnega poguma misliti misel zares, do konca in zavezujoče, so odstavki, odkritja in kritike hipostatične filozofije mnoštvo palic z dvema koncema.

Žal resno zmanjkuje prostora in časa, zato bomo zaključili z mračnim ničem in po mojem tudi glavno, praktično konsekvenco hipostatične filozofije. Njeno mišljenje ni novo, niti izolirano izvirno, o čemer priča neskončno opomb in literature, v bistvu gre za povratek k izvornemu zgodnjemu krščanstvu, ki je svet živel spravljen s sabo in sklenjen v sebi. To je pretrgal kartezijanski cogito in predvsem razsvetljenstvo, in mimogrede, treba se je pač brez ugovora strinjati z zavrnitvijo njegove vulgarne znanstvene variante, res, če je kakšna misel idiotska, je to sodobna teorija znanosti o izvoru vesolja, ki je hipostazi odtrgal njeno samobitnost. V, kot rečeno, najboljšem delu knjige Kocijančič pred nami razgrne mračen nič. Res je grozljiv. A ni se za bati. Kajti presežeš ga s potopitvijo vanj in predanostjo apofatičnem niču, iz katerega si izšel in v katerem skoz pasivno mišljenje, molitev, verovanjem v neskončno milost, ravno ker si se ji docela odrekel, tedaj lahko zablisne čisto vzradoščenje bivanja. Troedinost je njen porok. Nebesa niso tam zunaj, gor, ampak v najmračnejšem izviru hipostaze. Jezus Kristus, učlovečeni Bog je njihova zagotovost, odrekanje in askeza pred nebobrzdljivem hotenjem, materializiranem, fizičnem ničem je pot do tja…

Biti asket v bistvu ni znak uboštva, ampak privilegiranosti, česar ne mislim zgolj duhovno, temveč čisto dejansko, celo razredno. Poslednja konsekvenca hipostatične misli pa je v grozljivem dejstvu, novodobni ponovitvi, da kdor ne sprejme Kristusa, je obsojen na hipostatični pekel. Večni mračni nič. Če za konec zaključimo z mračnjaško metaforo. Hipostatično beganje za preobilnim ničem je nično življenje iz dneva v dan z našimi malimi upi in strahovi. Njeno bogoiskateljstvo, ki toliko bolj na sebi čuti vse grozne ničnosti mračnega niča, trdo refleksivno pehanje za apofatičnem ničem pa je podobno neskončno težjemu življenju narkomana. In fiks – tu metaforina resnica ni več v besedi, temveč izkustvu – je neskončno radosten stik z blaženim ničem, ki je Bog. Vera je opij hipostaze. 

facebook twitter rss

Komentarji

Super!

da kar se tu jemlje za samo-umevno je - bog je on, je on, je bel in je on in je eden, je žrtvovanje in nikoli dokončana odrešitev ... in druga alternativa je biti asket, ali biti nič, potopiti se v *void*, ---- a ni to mal dolgočasno izhodišče, naveza za sufr tako ali drugače? kao ni barv, nobene mavrice, samo križ al pa samo vase vpijoča črna luknja. men se to zdi res višek morbidnosti. višek evropejskosti. mislim sej ok, kot fenomen je čist kul, sam ajde *get over with this shit you white monkey and enjoy and rejoice* kao pa to.
drgač pa super tekst zgoraj ja.

in pa ... recimo beseda o pojmovanju niča, ki ga beli Bog ima za pekel in cvrtje, recimo budisti pojmujejo kot višek ekstaze. potunkaj se v nič, in zavrtel boš številčnico. ti in edini ti si tisti, ki si - vse ostalo so samo halucinacije o drugem pa to. o vrhovnem in o hierarhiji reda, sistema, o obstoju sodnika in podobnih nebuloz. sprejemanje niča in uživanje v niču je pravzaprav višek svobode, ampak ni pa lahko dosegljiv. to rabiš vadit. ne se prbijat na križ z žeblji pa to, ampak pač mal dihat in mirovat recimo v tišini pa to.

vendar se ni še nihče z analizo in zahodnjaškim pametovanjem polnem teorij, ontoloških nebuloz niti za las približal niču, bogu, gnozi itd npr pastir, ki se ne sprašuje in zahodni "mislec" prepoln sebe sta v podobnem manjku spoznanja, uršič kocjančič,hegel marx, kdorkoli, enako velja za stališča, ki jih izrazi zgoraj pišoče urednišvo, vse to so že po naravi zanikanje biti ... problem je v oklepanju, ki se ne more razpustiti, opustiti in preiti, ja zen , ki ima ime ni zen, lahko pribija ali ne, in je zen
in ni zen itd... malo dihat in mirovat pa je sekretna filozofija

Vera je opij hipostaze.
religija je opij za ljudstvo
- dlje marxovčki pač ne pridejo :)

99% prakse in 1% teorije. v tem je pač moč.
nekoč daleč nazaj so prevzemu in padcu ženskih božanstev in nastavljanje moških na njihovo mesto rekli - zelo pronicljivo - prihod barbarov iz severa. ampak tega je pa res že nekaj 1.000 let nazaj. zato je zanimivo pogledat tja, kjer je to še dobro namešano.
zanimiva je morda tudi percepcija nas, slovencev, od zunaj, mnogi na primer trdijo, da smo prišli iz gozda, in da še vedno mislimo, da spadamo v gozd na primer. pečatenje prve pisave z religiozno pisavo pozno v letu 1.000 nam lahko samo daje slutnjo, da slovenski narod dolgo ni odprl svojih ust ter da istočasno ni prišlo do dokaj suverene izmenjave idej z drugimi. *tujega nočemo, svojega ne damo* zna biti dokaj pomenljivo v tem oziru.

Ma kakav zen, noben belček, evropejček, slovenček, ne bo nikoli vedu kaj je zen; tle maš katolicizem, vedno boš gledal skoz njegove špegle, in to bol upornika neki ka se špilaš

bil kmet ostal - prbiješ se na križ pa se tam gor drkaj stari

Ma stari, ne boš se sam, lajf te bo, k boš star, kilau, al pa že pr 20 raka fasau, čeušmeu zegen, al te u pa sam bejba pustla
a ti ni buda reku isto, suffer, deth, starček; drkaš ga pa itak že skoz, Drugi pač ni v tvojem dosegu- al pa mojem, isti k..

ti si za na prižnico, tok mlad, pa že razvit u glavo - k kruh stari k kruh

al pa fiks u žilo, 2 iksa v rit, pa gasaaaa

ti pa pač dogaja stari

đoko!!!

vi bi o zenu bogu s sovražnim govorom, slovenčki kao nisu oni su seljaci
res se opišeš in naprdiš kot nič-nost itd

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.