Gledališče, kritika ... in bogovi

Gledališče, kritika ... in bogovi

Oddaja

Med 22. in 29. novembrom leta 1947 je Artaud posnel radijsko igro Opraviti z božjo sodbo, s katero je postavil piko na i svoji misli krutosti in tako rekoč tudi svojemu življenju, kajti umrl je slabe pol leta po tem, ko je igro posnel, in mesec po tem, ko je francoski nacionalni radio z "božjo sodbo" zavrnil njeno predvajanje. Podobno kot Nietzsche tudi Artaud ni opravljal le direktno z bogom, ampak z miselno mašino, ki med drugim poganja tudi še danes dominantno gledališče reprezentacije in njegovo kritiko. Opraviti z božjo sodbo tako predpostavlja opraviti s kritiko, ki se mora za svoj obstoj sklicevati na poroštvo transcendetnih načel, ki so, kakorkoli stvar obračamo in kakorkoli razglašamo njegovo smrt, božjega porekla.

Dilema, ki jo ironično nastavlja naslov okrogle mize Bog živi ali vrag vzemi kritiko!?, ki jo je na Tednu slovenske drame predpreteklo sredo pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, lahko vzamemo tudi povsem resno. In sklenemo: kritiko mora vzeti vrag, toda vzeti jo mora tako, da bi jo iztrgal božji sodbi in jo vrnil življenju. Medtem ko je aktualno stanje kritike v gledališkem, kulturnem, medijskem ter splošnem družbenem okolju, kakršnega je skušala detektirati tudi omenjena okrogla miza, ravno obratno: kritiko je vzel vrag, toda vzel jo je tako, da je ni vrnil življenju, temveč jo je predal smrti, ki pa za povrh vsega sploh ne pomeni njenega konca, temveč nezavedujoče vztrajanje pri mrtvem telesu.

Da je pri kritiških poslih potreben metafizičen uvod, je menil tudi usmerjevalec okrogle mize, upokojeni kritik Slavko Pezdir, ki je problem kritike uvodoma naslonil na nihilistično umanjkanje sistema trdnih, tako rekoč transcendentnih kriterijev. Temu je sledil tudi literarni in gledališki kritik Matej Bogataj, ki je kot drugi problemski vektor aktualnega stanja kritike obesil na še eno nihilistično pošast, mešanje visoke in popularne kulture.

Druge in drugačne problemske koordinate, ki se odmikajo od oldskulerskega sklepa o krizi vrednostnega sistema in ki se dotikajo predvsem produkcijskih ter institucionalnih pogojev kritike, je mapirala Anja Golob, pesnica in nekdanja kritičarka časopisa Večer.

Izjava

Posledično se pojavlja problem reprodukcije kritiškega telesa, kot je jedrnato izpostavila kritičarka Zala Dobovšek.

Izjava

Kakor opozarja Rok Vevar, teoretik sodobnih uprizoritvenih praks, pa problema kritike ne smemo misliti le kot problema določenega specializiranega poklica, kar prej kot slej konča pri kritiki kot sodbi, temveč kot kompleksen dispozitiv, ki oblikuje in je oblikovan z ustrojem kulturno-umetniškega polja kot celote, vključno z njenim produkcijskim in kulturnopolitičnim, pravzaprav političnim kontekstom.

Izjava

K temu bi morali dodati dva pristavka - namreč kulturno-umetniško polje misliti kot celoto pomeni misliti tudi povsem konkretna razmerja in institucionalizirane ali neinstitucionalizirane prakse delovanja, ki med drugim in prav zaradi tega poganjajo škripajočo reprodukcijsko mašino. Ta namreč v tek spravlja bodisi nostalgično jamranje po preteklem bodisi ohranjanje obstoječega, zaustavlja pa natanko to, kar naj bi kritika bila onstran njenega obrtniškega dometa - način mišljenja, ki se dogaja znotraj in proti določenim razmerjem.

Posledično se drugi pristavek nanaša na specifičnost gledališke kritike, kajti kolikor moramo kritiko na eni strani misliti znotraj kulturno-umetniškega polja kot celote, toliko jo moramo skupaj z njenim mankom misliti tudi znotraj posameznih polj in scen, prav tako pa tudi z njeno specifiko, nanašajočo se na določeno umetniško prakso. Kaj to pomeni na primeru sodobnega plesa?

Izjava

Kar je iz različnih problemskih vektorjev, ki so potekali in se ne nujno stekali na okrogli mizi o stanju kritike na Tednu slovenske drame predpreteklo sredo, jasno, je, da je pomemben predvsem način problematizacije tega stanja, ne pa le splošna detekcija, ki pogosto ni nič drugega kot sodba. Nujno potrebno je potemtakem predrugačiti sam način problematiziranja, ki sledi logiki izrednega stanja in ki je podlaga obstoječe (kulturno)politične realnosti. Tako moramo razumeti tudi izpostavljeno potrebo po reapropriaciji kulturno-političnega diskurza in produkcijskega mehanizma, ki na eni strani povzroča hiperprodukcijo, na drugi pa manko refleksije. Najbolj konkretno pa - Anja Golob.

Izjava

Kot konkreten predlog se je na okrogli mizi izpostavil tudi bojkot oglaševanja s strani gledaliških hiš v medijih, na ta način bi namreč medijem odvzeli določen kos finančne pogače in pokazali na pomembnost vsebine. Predlog sicer ni nov, v preteklosti pa tudi ni dosegel konsenza med gledališči.

Povedna je tudi s strani Društva kritikov in teatralogov, ki mu predseduje Gregor Butala, zastavljena ustanovitev kritiškega portala, katere sanje so se končale tam, kjer se končajo vse kulturne sanje, pri denarju in Ministrstvu za kulturo.

Na bolje očiščena ušesa so sicer pri podobnem projektu, kot je omenjen portal, naleteli v Srbiji, kjer je tamkajšnje društvo kritikov in teatrologov s strani ministrstva za kulturo pridobilo sredstva za projekt Kritiški karavan, pri katerem kritikom krijejo sredstva za obisk in recenzijo predstav zunaj Beograda in Novega Sada. Več srbska kritičarka in teoretičarka Marina Milivojević-Mađarev, ki se je na Tednu slovenske drame mudila kot predsednica žirije za Šeligovo nagrado.

Izjava

Srbsko izkušnjo bi tako lahko brali tudi kot svojevrsten odgovor na problem, ki ga je preko nekega drugega problema, decentralizacije, izpostavila Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Kranj.

Izjava

Povsem adekvatna in nujna je ugotovitev, da so za aktualno kritiško stanje krivi in zadolženi tudi uredniki kulturnih redakcij in odgovorni uredniki medijev. Pa vendar je potrebno poleg vseh omenjenih problemskih koordinat in sodeč po nekaterih izjavah, kot je izjava Marinke Poštrak, problemsko os obrniti tja, kamor naj bi jo kritika praviloma tudi obračala - h gledališčem samim. Kritiški in miselni osiromašenosti celotnega polja namreč botruje tudi dejstvo, da se lahko upravičeno vprašamo, koliko miselnega materiala ponuja domača gledališka in uprizoritvena scena, še posebej tista, ki je bila zastopana na okrogli mizi, za kritiko, ki želi resno in na teoretskih ali drugih problemskih izhodiščih misliti sodobni teater?

Namesto/na mestu jasnega odgovora poslušajmo še primer pavšalne drže, ki jo je izpričala izjava dramatika in režiserja Vinka Möderndorferja.

Izjava

Spričo tega, da je Möderndorfer kritiko uvodoma označil kot komplementarni in zaključni element gledališke predstave, predvsem pa kot prakso njenega arhiviranja, se kot končna ocena aktualnega kritiškega stanja ponuja podobna detekcija, da gledališko in uprizoritveno polje - in tu smo pavšalno krivični - od kritike prej kot resno problematiziranje zahteva obrtniško arhiviranje, ki je konec koncev tudi eden izmed razpisnih določil. In začarani krog, kjer se institucije vede ali nevede borijo zgolj za medijsko vidnost, se sklene.

Tako gledališče ostaja legitimacija točno določenega kulturnega okusa, vezanega na model reprezentacije in na reprodukcijsko mašino, ki podaljšuje obstoječe stanje. Takšni tezi v prid priča tudi odpiranje gledališč diskurzivnosti, ki se v obliki debat in pogovorov zastavlja od Drame do SMG-ja. Spet bomo izrabili primer nesrečne Katje Perat, ki ji tu ne sodimo po vsebini, ampak izpostavljamo zgolj kot primer določene logike. Namreč izbira Katje Perat za eno izmed vodij diskurzivnega programa v SMG razkriva natanko model reprezentacije in reprodukcije obstoječega stanja, kajti zdi se, da je tudi tu prevladala logika avtorskega kapitala, ne sondiranja teoretsko in problemsko podkovanih mladih kritikov in kritičark. Kajti, verjeli ali ne, tudi takšni se najdejo.

In kaj ima vse to opraviti z Artaudovim opravilom z božjo sodbo? Veliko, morda celo vse. Ne le, da je potrebno pretrgati z določenim načinom mišljenja, pri tem se je potrebno vprašati tudi, kdo zase misli, da je bog, pa najsibo režiser, kritik, politik, urednik, medijski lastnik ...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.