KOREOGRAFIJA UPORA

Zdi se, kot da so časi dolgih pohodov in maršev mimo. Gibanje teles kot sila upora se je ustavilo, zavzelo je prostor, postavilo šotore in obmirovalo. Primeri so jasni: Wall Street, Boj_za itn. Ob teh primerih se nam zastavi vprašanje, kakšna je koreopolitična formacija sodobnega kapitalističnega metadispozitiva? Ali še z drugimi besedami, kakšno telo tvori sodobna koreopolitična kapitalistična formacija in zakaj je praksa, ki skuša razdreti in transformirati to formacijo, ravno telo-v-mirovanju? Odgovor bi lahko bil, da lahko mirovanje ali fiksiranost teles v prostoru beremo kot zaustavitev globalnih tokov finančnega kapitalizma.

Priča smo torej, kot bi to rekel Andre Lepecki, koreopolitični formaciji, nekakšnemu diagramu sil, ki ustvarja koreografsko dinamiko družbenega gibanja. “Dejanje mirovanja, izčrpanost plesa, odpre možnost za razmislek o samokritiki sodobnega eksperimentalnega plesa kot ontološki kritiki, še več, kot kritiki politične ontologije plesa. Razveljavitev nesporne povezave med plesom in gibanjem, ki jo je povzročilo dejanje mirovanja, na novo ponazori plesalčevo udeleženost v mobilnosti – sproži performativno kritiko njegove udeleženosti v splošni ekonomiji mobilnosti, ki sporoča, podpira in reproducira ideološke formacije poznokapitalistične moderne”, v knjigi Izčrpavajoči ples piše Lepecki.

Koreografija družbe in koreografija plesa imata skupno politično ontologijo, skupni diagram sil, skupno koreopolitično formacijo. Lahko torej rečemo, da so šotoristi, ki so de in re-teritorializirali Wall Street ali Boj_zo, plesali. Ali drugače, šotoristi so mirovali, in s tem ko so mirovali, so plesali; in ko so plesali, so se upirali. “Potemtakem premišljevanje o dobesednih ali metonimičnih (v nasprotju z analognimi in metaforičnimi) razmerjih med plesom in politiko postane temeljni korak politične in kritične teorije pri obravnavi koreografske dinamike družbenih gibanj ter družbene spremembe – ne glede na to, ali se ta gibanja in spremembe kažejo na odru ali na ulicah”.

Natanko to in takšno premišljevanje o dobesednih razmerjih med plesom in politiko, kajti politike ni brez plesa, prav tako kot plesa ni brez politike, bo svoj prostor našlo v tokratnem Teritoriju teatra. V sklopu Borštnikovega srečanja se je v preteklem mesecu namreč odvil dvodnevni seminar o gledališču upora, ki je med drugim v svoje sečišče postavil tudi ples skozi optiko upora.

Nastopajo: Rok Vevar, Miklavž Komelj, Goran Sergej Pristaš.