Umetnost in estetika v posttranzicijskih razmerah

Umetnost in estetika v posttranzicijskih razmerah

Oddaja

V tokratnem Teritoriju teatra bomo v presek vzeli nedavno konferenco, natančneje 44. mednarodni kolokvij Slovenskega društva za estetiko v sodelovanju z Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis in The Global Center for Advanced Studies, z naslovom »Umetnost in estetika v posttranzicijskih razmerah«. Kot je mogoče razbrati že iz naslova, se je konferenca primarno posvečala umetniški produkciji in estetiki v kontekstu prehoda socialističnih držav v pozni kapitalizem in posttranzicijskim posebnostim njim pripadajočim kulturnim poljem.

Pojem »tranzicije iz« se je v okviru tranzitologije pojavil v poznih šestdesetih, da bi zaobjel različne primere spremembe režimov v Južni Ameriki in Evropi in je torej označeval interval med dvema različnima političnima režimoma, s tem da je bil drugi člen, cilj tranzicije, relativno odprt. Po Borisu Budnu pa je politični proces »tranzicije v« na koncu osemdesetih že vnaprej določen – to je sprejem v globalni kapitalistični sistem zahodne liberalne demokracije. Leto 1989 še vedno označuje daljnosežno spremembo sodobnega sveta, ki je vplivala tako na bivši socialistični svet kot tudi na temeljne zahodne pojme in načine življenja. V središču spremembe sta globalno gospodarstvo in fleksibilna akumulacija, ki segata širše od ekonomije v samo politično ureditev, družbene institucije in tudi umetnostne sisteme.

Svoje razumevanje tranzicije in njenega odnosa do posttranzicije je v uvodnem predavanju najprej pojasnil Miško Šuvaković.

*Izjava

V nadaljevanju Šuvaković bežno predstavi različne tranzicije v okviru sistema umetnosti oz. stilskih formacij: buržoazna umetnost v socialni realizem in nato v socialni modernizem, konceptualizem v retro-garde, ob tem pa vsakokratnega družbenega konteksta, npr. posttranzicijskega razkroja socialne države v neoliberalni paradigmi, ne pojasnjuje ali povezuje z izbranimi primeri spremembe umetnostnega sistema.

*Izjava

Analizo tranzicije in pomena socialističnega nasledstva za vključitev v zahodni sistem umetnostnega trga je z referenco na Komela izpeljeval Nikola Dedić.

*Izjava

Posttranzicijska konstrukcija umetnostih polj nekdanjih socialističnih držav po Dediću ni toliko povezana s politično demokratizacijo, temveč z njenimi tržnimi pogoji – kulturna infrastruktura držav naslednic v posttranziciji namreč privzame neoliberalni okvir, ki mu umanjka tranzicijska teleološkost usmeritve k liberalni demokraciji.

*Izjava

Dedić povzame svoja razmišljanja o teoretizaciji vprašanj o tem, kaj še posebej določa umetnost nekdanjih socialističnih držav in kako se ti pogoji razlikujejo od pogojev pred dvajsetimi leti. V zaključku izrazi dvom o razrešitvi zvezanosti umetnostnega sistema in neoliberalne ureditve brez konkretne politične artikulacije.

Kreft - izhajajoč iz marksistične teoretske investicije - svoje predavanje, naslovljeno »Kvadratura kroga: problemi artivizma«, prične z dvema pomembnima terminoma, ki sta zaznamovala postmoderno periodo: kulturni obrat in konec zgodovine kot njegov izkupiček. Dematerializacija umetnosti in življenja kot glavni potezi kulturnega obrata se vežeta zlasti na estetski kapitalizem ali komodifikacijo podobe. Estetsko motivirano konsumpcijo pa bi bržkone lahko mislili kot univerzalno potezo katerekoli konsumpcije.

Kakor formulira Kreft, bi lahko konec konca (zgodovine) iskali v terorističnih napadih, globoki krizi ekonomije in demokratičnega vladanja. Obrat, ki postane ponovni obrat, nikakor ni literarni, marveč spiralni. Reartikulira vprašanje: Kaj lahko naredi umetnost? Zgodovina brez rešitve s popolnoma odprtimi konci ne naznačuje vrnitve k modernosti ali razsvetljenstvu, temveč vzpostavi vprašanje zgodovinske izbire in umetniških agentov.

Kar se tiče Jugoslavije, zaznamuje 80. leta vznik tendence k neoliberalnim idejam, ki jih lahko umestimo v tri kritične aglomeracije tranzicije v slovenskem prostoru: prvič, gibanje za svobodo javnega izražanja za človekove pravice in pravila zakona, ki sta mu pripadli alternativna kultura in umetnost; drugič, gibanje za nacionalno suverenost in večstrankarsko demokracijo kot tradicionalni stebri, ki jim je pripadla slovenska kultura; tretjič, vse močnejši lobi, ki je promoviral neoliberalno reformo, prosti trg in privatizacijo in so ga podprle nekatere nacionalne kulturne institucije, mdr. tudi Cankarjev dom.

1990. leta, ki so zapisana uspešni zgodbi, ustvarijo razkol med nacionalno kulturo in postmoderno kritično manjšino, ki jo je do neke mere prav tako podpirala uradna politika.

Z razbohotenjem krize v 2000-ih Kreft zaznava določeno sprego teorije in umetnosti, ki je ponovno premislila moč teoretične kritike, sledeč tradicijam marksizma in anarhizma ter umetniške prakse, ki je z naslombo na hibridne teoretske linije iskala strateške orientacije in taktične poteze.

*Izjava

Kreft sledi dvema premisama, kakor se oblikujeta v zgodovini umetnosti: umetnost je zmožna spreminjati razmere in umetnost ničesar ne naredi izven umetnosti. Temu pa pridoda še drugo razdelitev, tako imenovano kvadraturo kroga. V socialni revoluciji pa tudi v nationalbildung eri je bila umetnost vsa in popolnoma politizirana, nosilke političnega so bile celo njene apolitične geste. V neoliberalni krizi ne le umetnost, tudi politična demokracija ostane brez političnih konsekvenc. Kjer je vse menedžerirano, politično izginja. Kulturna demokratizacija prinese »kvadraturo kroga« oziroma štiri karakteristike umetniškega podjetja. Participacijo in socializacijo, o kateri podrobneje govori Kunst, ter aktivizem in moralizacijo. Prav vzniku moraliziranja znotraj umetnosti Kreft nameni lastno teoretsko investicijo.

*Izjava

Sledeč Lebanovemu teoretskemu sidranju v politični ekonomiji, dekolonialnih in postkolonialnih študijah, prispevek na konferenci niti ni naključje. »Radikalna kritična politika/estetika« je kritično branje formacije drugosti znotraj kapitala in kulturne hegemonije Zahoda. Pri tem pa konstitucijo drugosti Leban nasloni na Mbembejevo branje dialektike gospodar-hlapec, kjer je drugost konstitutivna tako za eno kot za drugo stran. Leban posebno pozornost odmeri produktu zahodne modernosti, tj. konstituciji drugega sveta oziroma reviziji drugega sveta in njegove drugosti. Prepogosto smo soočeni z idejo, da ima drugi svet (znotraj hierarhične strukture: prvi, drugi, tretji svet) vse opraviti s propadom socializma in komunizma, vendar ga je treba razumeti znotraj moči kapitalistične matrice. Drugost je zvezana z rasno klasifikacijo, ki je nadomestila patriarhalno seksualno in producira novo sistematično rasno divizijo dela. Govoriti o drugem svetu je govoriti o prostoru druge Evrope, honorarne Evrope ali honorarnega ne-ravno človeka.

Leban svoj prispevek naveže na zapis Bojane Kunst »The other body«, ki izpostavi razliko med vzhodnim in zahodnim telesom. Razliko, ki je produkt zahodnega humanizma in njegove univerzalnosti. Zahod ostaja zadržan, ko pride do dodeljevanja atributov avtonomije in potencialnosti telesa drugega in ga raje dojema kot neartikuliranega, zmedenega in reduciranega na kontekst tradicije, etnije in lokalnosti. Matrica zahodne dominacije tako vztraja skozi zahodni sodobni ples, ki je za Kunst institucionaliziral ekskluzivno in dominantno pravico do sodobnosti, urbanosti in avtonomnosti. Ta ekskluzivna pravica potrebuje produkcijo izključitve. Na tem terenu Leban razvije kritiko hegemonije in produkcije drugosti in to v navezavi na dva performansa, »I bite America and America bites me« Olega Kulika ter »Movement privatized« Anne Hofner. Poslušajmo izjavo.

*Izjava

Nekaj ne le teoretske, marveč tudi imenske svežine je ponudila Kaja Kraner, ki mapira izsek teoretičnega in političnega terena, ki se veže zlasti na sodobno umetnost in kulturno sfero v Sloveniji. Prispevek »Produkcija sodobne umetnosti: med kulturno politiko in produkcijo (efekta) resnice« se fokusira na zadnja leta, v katerih je mogoče beležiti porast analiz aktualnih produkcijskih sprememb in okoliščin – tako znotraj umetnostnih praks kot tudi diskurzov, ki jih spremljajo. Znotraj diskurzov izpostavi zlasti Kunst in postoperaizem ter Breznik in marksistično perspektivo. Kraner tako skuša zvezati rekonstruirane specifike lokalnega kulturnega in umetnostnega konteksta v povezavi s produkcijskimi spremembami preko Foucaultovega pojma tehnologije vladanja. Pri tem pa konstituira dve osišči, skozi kateri je mogoče misliti produkcijo sodobne umetnosti, vključno s produkcijo umetnostnih trendov in kanonizacijo ter v navezavi na politične, epistemološke in ekonomske pogoje. Govori Kaja Kraner:

*Izjava

Naj za konec le navržemo splošni vtis, ki smo ga dobili ob prispevkih s konference. Z izjemo nekaterih prispevkov, ki smo jih vključili v oddajo, heterogenost teoretskih izhodišč in metodoloških pristopov ni uspela proizvesti potencialnih novih branj tako imenovanih (post)tranzicijskih razmer onkraj ustaljenih in uveljavljenih narativizacij in njim pripadajočih teoretskih podstati. Še zlasti umanjka sivo, vestno in potrpežljivo dokumentiranje, ki bi se z vso skrbnostjo in resnostjo posvetilo nejasnim listinam onkraj občih mest ter bi zmoglo najti dogodke tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.