Hamas

hamas from RTV Študent on Vimeo.

Vodja Palestinske osvobodilne organizacije in palestinski predsednik Mahmud Abas je s prošnjo za članstvo Palestine v Združenih narodih sprožil diplomatski vihar, ki je mnoge svetovne politike, predvsem zahodne, spravil v položaj, iz katerega so se skušali skobacati na precej neroden način. Kako namreč vztrajati na tezi, da so Palestinci krivi za propadla pogajanja, ko pa so se odločili na najbolj miren in diplomatski način nagovoriti vso svetovno politiko? Kljub mnogim vprašanjem, ki jih prošnja za članstvo Palestine v tej svetovni organizaciji odpira, pa je bila situacija primerna za poenotenje stališč Fataha in Hamasa, dveh glavnih palestinskih političnih gibanj, glede načina doseganja priznanja države Palestine. A tudi tokrat so bila močnejša politična razhajanja in Hamas, kljub svetovni podpori prošnji za članstvo, le-tej nasprotuje. Kakšni so razlogi za nasprotovanje, glede na to, da Hamas pristaja na meje iz leta 1967? Kakšne so možnosti za spravo med Fatahom in Hamasom? Kakšna je Hamasova vizija rešitve konflikta? O teh temah sem se v zadnjem prispevku v tej seriji poročanj iz Gaze pogovarjal z Ahmedom Youssefom, političnim svetovalcem premierja Gaze, Ismaila Hanije, in visokim predstavnikom Hamasa.

Fatah

Gaza – Fatah from RTV Študent on Vimeo.

Eden glavnih očitkov prošnji za članstvo Palestine v Združenih narodih znotraj palestinskega političnega polja je bil, da to ni vsepalestinski projekt, ampak projekt zgolj ene stranke, Fataha. Mahmud Abas, vodja Palestinske osvobodilne organizacije, ki je prošnjo v njenem imenu formalno vložil, je tudi predsednik palestinskih oblasti, ob tem pa še predsednik Fataha. Odnosi na relaciji Fatah – Hamas, ki je rivalsko gibanje, vladajoče v Gazi, so kompleksni, a kljub temu preprosto politikantski. Obe gibanji se najprej borita za svoji poziciji in šele nato za pravice vseh Palestincev. To s pridom izkorišča Izrael, ki skupaj z Združenimi državami preferira Fatah, čeprav ni izključeno, da mu koristi tudi Hamas na oblasti, saj je to gibanje v medijih lažje demonizirati in ga imeti za priročnega grešnega kozla za propadel tako imenovan mirovni proces. Na temo omenjenega očitka, torej zakaj Abas predhodno ni pridobil širšega političnega soglasja glede prošnje, o tem, kako naj bi izgledala pogajanja z Izraelom po morebitnem članstvu Palestine v Združenih narodih, načrtih za prihodnost in drugih vprašanjih sem govoril z Ahmadom Nasserjem, članom Fatahovega revolucionarnega sveta, neke vrste strankinega parlamenta. Nasser, ki je bil 10 let zaprt v izraelskih zaporih, je bil med letoma 1996 in 2006 član palestinskega nacionalnega sveta, je pa tudi član Fatahovega vodstva v Gazi. Intervju je bil opravljen na njegovem domu, saj je Hamas po konfliktu s Fatahom leta 2007 stranki onemogočil delovanje v Gazi, tudi z zapiranjem njenih prostorov, tako da se člani stranke srečujejo in delujejo prikrito.

Salonski krivci

Beit Lahia from RTV Študent on Vimeo.

Medtem ko se svet zabava z dogajanjem v in okoli Združenih narodov glede palestinske prošnje za članstvo v tej organizaciji in se tudi znotraj palestinske politične scene vodijo visoke debate o mejah, okupaciji, pravnih implikacijah in načelnosti, se realnost v Gazi, izgleda, odvija po lastnih tirnicah. Če je mesto Gaza s svojimi 400.000 prebivalci precej lepše urejeno kot, recimo, Kairo, so posledice izraelske agresije na prelomu iz leta 2008 na 2009 v drugih krajih še kako vidne. Obiskal sem dve družini na severu Gaze v kraju Beit Lahia, le nekaj kilometrov od meje z Izraelom. Obe živita svoji kruti, žalostni zgodbi, ki pa v Gazi nista nič nenavadnega. Že prvi pogled na hišo družine Al Louh razodene vso bedo, ki jo je izraelska vojska vsilila ljudem, ki živijo v tem delu Gaze.

Sicer velika hiša, v kateri so živele tri družine, je skorajda popolnoma porušena, stebri, ki so nekoč držali pokonci tretjino stavbe, so izgubili stik s tlemi, a hiša se zaenkrat še upira gravitaciji. V ta del Gaze je v času operacije „Cast Lead“ vdrla izraelska vojska in se znesla nad prebivalci, ki se večinoma ukvarjajo s kmetovanjem. V hišo, v kateri družina Al Louh še vedno živi, so streljali s tanki in jo dodatno poškodovali z buldožerji. Nekaterih zunanjih sten preprosto ni več, tako da mora zaradi številčnosti del družine spati v prostoru, ki je bil nekoč soba, sedaj pa ga od zunanjega sveta le improvizorično delijo obešene deke in kosi blaga. Stene po celi hiši so razpokane, tako zunaj kot znotraj pa so vidne luknje od metkov in projektilov izraelske vojske. Zakaj je bila med tarčami tudi ta hiša, ni jasno, saj ni okoli nikakršnih vojaških ali policijskih objektov. Ob ruševinah se s pomočjo vlade gradi nova hiša, a le z enim nadstropjem, kar je premalo za vse, ki so prej skupaj bivali v porušeni hiši. A družina Al Louh je imela v primerjavi z družino Abu Halima srečo, saj ni v napadu umrl nihče. Pri Abu Halimovih je zgodba precej bolj tragična. 10 mrtvih članov družine, od tega 5 otrok. Med preživelimi je 5 letna Farah, ki je imela v času vojne 2 leti. Na precejšnjem delu njenega telesa so vidne opekline, ki jih je povzročil beli fosfor, snov, ki jo je izraelska vojska v ofenzivi množično uporabljala nad civilnimi območji. Farah še vedno mučijo nočne more, trpi za inkontinenco, rane od opeklin jo srbijo in redno mora obiskovati zdravnika. Njen oče, ki je v vojni izgubil ženo, očeta in štiri brate, je na vprašanje, kako dojema politično dogajanje v Palestini, hladno odvrnil, da ga v življenju zanima samo še zdravje in blagostanje njegove družine. V hiši je na več mestih obešen plakat s fotografijami umrlih sorodnikov. Med njimi sta tudi Farahina bratranca, ki sta hotela svojo sestrično odpeljati v bolnišnico s traktorjem, ker reševalnega vozila ni bilo. Na poti so srečali izraelski tank, vojaki pa so ju ubili oziroma likvidirali na licu mesta. A izraelska vojska ni uničevala samo življenj in privatnih hiš. Ob morju tik ob peščeni plaži ležijo ruševine ogromnega objekta, ki bi moral postati hotel.

Porušen je bil bojda zaradi nevarnosti, da bi ga zaradi njegove višine, kakšnih 6 nadstropij, in bližine meje uporabljale palestinske milice. Kakšen je pravi razlog, je v tem zmečkanem kupu železa in betona, nesmiselno vprašati. Obiskal sem begunsko taborišče al Shati ob mestu Gaza, v katerem živi tudi premier Ismail Hanija.

Večina prebivalcev Gaze so begunci iz leta 1948 in njihovi potomci, ki živijo v mnogih taboriščih oziroma soseskah po vsej Gazi. Ulice so ozke, preozke, ker je potrebno varčevati s prostorom, otroci pa se igrajo med nedokončanimi stavbami. Dogajanje v Združenih narodih se tako zdi kot ujeto v neki drugi dimenziji. In ravno ta kontrast med širokimi hodniki palače v New Yorku ter ozkimi uličicami soseske al Shati razgalja elokventne govornike na odru Združenih narodov kot to, kar v resnici so. Krivci.

Ljudska fronta za osvoboditev Palestine – PFLP

PFLP from RTV Študent on Vimeo.

Na nepravičnost meja iz leta 1967 opozarja poleg Islamskega džihada tudi Ljudska fronta za osvoboditev Palestine ali PFLP. Tudi to gibanje je za Združene države in Evropsko unijo teroristično. V smislu oboroženih akcij so bila zanj najbolj plodna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so pripadniki PFLP-ja ugrabili vrsto potniških letal, gibanje pa je v okviru druge intifade izvajalo tudi samomorilske napade. Ustanovljeno je bilo leta 1967, kmalu po vojni. Zato ni presenetljivo, da zavračajo meje kot rezultat te vojne, vsaj kot dolgoročno rešitev problema Palestine. PFLP sicer podpira Mahmuda Abasa pri prošnji za članstvo v Združenih narodih v mejah iz leta ’67, a zgolj kot začasen korak na poti k palestinski državi na ozemlju celotne Palestine. Državo Izrael namreč označuje za nelegitimno in nezakonito, saj je bila ustanovljena na ozemlju, ki pripada Palestincem. PFLP se že od konca šestdesetih let označuje za marksistično-leninistično, pri čemer vztraja tudi danes. Kako se to pozna na njihovi viziji ekonomskega in političnega modela za državo Palestino? To vprašanje sem v lepo urejenih strankarskih prostorih v mestu Gaza ob obvezni skodelici čaja zastavil Jamalu Mezherju, visokemu predstavniku Ljudske fronte za osvoboditev Palestine. Pogovor sem začel s temo članstva v Združenih narodih in končal z vprašanjem, kaj naj Palestinci naredijo, če članstva ne dobijo. Upor na vse možne načine, pravi Mezher. Komu bo to bolj škodilo, Izraelu ali Palestincem, je, kot nam dokazuje zgodovina konflikta, bolj ali manj retorično vprašanje.

Islamski džihad

Islamski dzihad from RTV Študent on Vimeo.

V palestinskem političnem prostoru prevladujeta gibanji Fatah in Hamas, a aktivne so tudi druge stranke oziroma združenja. Eno od njih je Islamski džihad. V nasprotju z zahodno percepcijo, rezultatom ozkega medijskega poročanja, džihad v imenu ne pomeni svete vojne, temveč boj, po angleško struggle. V primerjavi s prej omenjenima političnima silama je Islamski džihad skromen po številu članov in podpornikov. Podobno kot Hamas ima korenine v Muslimanski bratovščini, a je manj pripravljen na politične kompromise, kot v Gazi vladajoči Hamas. Islamski džihad tako ne priznava sporazuma iz Osla iz leta 1993, ki je imel za posledico ustanovitev Palestinskih oblasti. Te so Izrael v bistvu razbremenile skrbi za lastno varnost v Zahodnem bregu, saj so same začele izvajati nadzor nad različnimi palestinskimi oboroženimi skupinami, ki so se upirale okupaciji. Islamski džihad posledično ne sodeluje na volitvah, nekateri kritiki pa pravijo, da tudi zato, ker bi se tako pokazala njegova dejanska priljubljenost med Palestinci. Gibanje med njimi sicer uživa precejšnje spoštovanje, saj za razliko od Fataha ne pristaja na pogajanja, ki služijo zgolj Izraelu, za razliko od Hamasa pa vztraja na aktivnem upiranju okupaciji in blokadi. Hamas je namreč po nepričakovani zmagi na volitvah leta 2006 precej omilil svojo retoriko in uporniško delovanje. Vseeno ima Islamski džihad s Hamasom precej skupnega. Obe gibanji imata izrazito močan religiozni karakter, čeprav se Hamas vztrajno pomika od religioznega k političnemu. Obe gibanji sta za zahod teroristični organizaciji, tudi Islamski džihad je izvajal samomorilske napade, Izrael je od njune ustanovitve redno izvajal atentate na njune voditelje in člane, tako kot Hamas pa ima tudi Islamski džihad sedež v Siriji. Govoril sem z enim od voditeljev Islamskega džihada, Ahmedom El Modalalom. Islamski džihad je glede stikov z mediji bolj previden od ostalih gibanj in so pred potrditvijo preverili, kdo sem, previdni pa so tudi na splošno. Lokacijo interjvuja so tako razkrili šele tik pred zdajci. Intervju se je vrtel predvsem okoli prošnje za članstvo v Združenih narodih, pa tudi o splošnih pogledih tega gibanja na konflikt med Palestinci in Izraelom ter morebitne rešitve. El Modalal Mahmudu Abasu glede prošnje za članstvo najprej očita to, da je šel v ta projekt brez posvetovanja z drugimi palestinskimi političnimi silami. Podobno kot Hamas tudi Islamski džihad izpostavlja, da je bilo sprejetih nešteto resolucij tako Generalne skupščine kot Varnostnega sveta Združenih narodov, a jih Izrael ne upošteva. Izrael tudi ne namerava prekiniti okupacije in dopustiti polne suverenosti palestinske države. Posebej jih moti Abasov namen vrniti se k pogajanjem, ki služijo le Izraelu. Začnimo z vprašanjem, ali Islamski džihad priznava meje iz leta 1967.

Prav nič posebna zgodba

muhammed from RTV Študent on Vimeo.

V izraelskih zaporih se nahaja približno 11.000 palestinskih zapornikov. V geopolitičnih debatah o državnosti, mejah in resolucijah, ki se vodijo bodisi v konferenčnih sobanah, bodisi v svetovnih medijih, so mnogokrat prezrti, čeprav so njihove zgodbe v veliki meri konkretne posledice izraelske okupacije in represije. Izraelska vojska pogostokrat aretira mladoletne, tudi zgolj 9, 10 let stare otroke. Mnogi zaporniki so zaprti brez sojenja ali celo obtožnice, njihovo bivanje v zaporu pa se arbitrarno podaljšuje iz meseca v mesec. Govoril sem z Mohamedom Abuqasemom iz kraja Deir al Balah, mesteca južno od mesta Gaza, ki ga je izraelska vojska skupaj z njegovim očetom leta 2002 aretirala na njegovem domu. Obtožen je bil povezav z vojaškimi krili Fataha in Hamasa, kar sam zanika. Resnični razlog, pravi, je bilo njegovo udeleževanje demonstracij proti okupaciji Gaze in občasno metanje kamnov na tanke in stražne stolpe. Zaprt je bil skoraj deset mesecev, a, kot trdi Mohamed, ni njegova zgodba prav nič posebnega.

Urbana Gaza

Ironija neenotnosti

3gaza3 from RTV Študent on Vimeo.

Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) ima v Generalni skupščini že zagotovljeno podporo dveh tretjin članic Združenih narodov pri svoji prošnji za članstvo države Palestine za polnopravno članico v tej svetovni organizaciji v mejah iz leta 1967. A, ironično, medtem ko prošnjo podpirajo države, v katerih živi skupaj ogromna večina svetovnega prebivalstva, sami Palestinci niso tako enotni. Dvomi v pravilnost odločitve za vložitev prošnje za članstvo so posebej izraziti v Gazi. Tukaj vladajoče gibanje Hamas namreč prošnje ne podpira, čeravno tudi nasprotovanje ni odločno. Glede na to, da je vodja PLO-ja in predsednik Palestinskih oblasti Mahmud Abas tudi predsednik rivalske skupine Fatah, se prošnja za članstvo označuje za Fatahov projekt. Abas Palestincem še ni podrobneje predstavil vsebine in smisla prošnje za članstvo v ZN, kar ljudi tukaj dodatno moti. A podporniki prošnje so organizirani tudi v Gazi in sicer v kampanji Palestina194. To zaporedno številko bi namreč dobila Palestina kot nova članica Združenih narodov. Aktivisti te civilnodružbene kampanje, ki obstaja približno dva meseca, bodo v tem kratkem času organizirali vrsto dogodkov z namenom obveščanja prebivalcev Gaze o pomenu in koristih članstva v Združenih narodih. Kakšni bodo učinki tega poznega obveščanja, je sicer vprašljivo. Z Abedom El Monemom Tahrawyjem, aktivistom in predstavnikom kampanje, sem govoril o članstvu in pričakovanjih. Tahrawy sicer pričakuje, da bodo Združene države uporabile veto v Varnostnem svetu, kar pomeni, da bi lahko dobila Palestina le status države nečlanice, a dogajanje v arabskem svetu bi lahko pomenilo ključen pritisk na odločitev Amerike.

Kritiki prošnje za članstvo med drugim opozarjajo na Palestince, ki so bili izgnani ali pobegnili iz Palestine leta 1948 ob ustanovitvi Izraela, in njihove potomce. Palestincev, ki živijo zunaj meja iz leta 1967 je namreč več kot tistih, ki živijo znotraj njih. Ker PLO predstavlja celoten palestinski narod, ali ne bodo z njegovo zamenjavo v Združenih narodih z državo Palestino, ti begunci izgubili možnosti zastopanosti in sodelovanja pri oblikovanju politične identitete države Palestine?

Dvomljivci in nasprotniki ideje prošnje za članstvo tukaj opozarjajo še na dve stvari. Glede na resolucijo Generalne skupščine iz leta 1947, ki je Palestino pod mandatom Velike Britanije razdelila na dva dela, bi dobili Arabci za svojo državo okoli 43 odstotkov celotnega ozemlja. Glede na to, da meje iz leta 1967 obsegajo le 22 odstotkov historične Palestine, naj bi tako prošnja za članstvo v ZN v tej mejah pomenila odobritev izgube preostalih 21 odstotkov. Kaj pa bi članstvo sploh prineslo? Skeptiki opozarjajo, da nič, saj bi okupacija še vedno trajala, nezakonite judovske naselbine v Zahodnem bregu, v katerih živi že okoli pol milijona Judov, bi ostale, Izraela pa nihče ne bo prisilil v spoštovanje mednarodnega prava. A zagovorniki članstva pravijo, da jim bo status mednarodno priznane države in članice Združenih narodov odprl vrata v vsa telesa te organizacije in omogočil vložitev tožb na Mednarodnem kazenskem sodišču. Pravijo, da se bo ravnovesje moči spremenilo, saj ni enako, če neka država okupira nekakšna ozemlja ali drugo državo. A tudi Libanon in Sirija sta polnopravna člana Združenih narodov, pa je Izrael prvega okupiral 22 let, del Sirije, Golanska planota, pa je še vedno okupiran s strani Izraela.

Kljub blokadi, nezmožnosti potovanja, uničeni infrastrukturi, neprestanim napadom in nadzoru s strani Izraela ter notranjim delitvam so ljudje tukaj neustavljivo optimistični.

Všeč mi je ta palestinski humor

2gaza2 from RTV Študent on Vimeo.

Nek vijori

Tako kot Zahodni breg tudi Gazo obkroža izraelski zid, namenjen neprekinjeni kontroli obmejnega območja in vzdrževanju blokade. Izrael je določil tako imenovano buffer cono, 300 metrski pas ob zidu na strani Gaze, v katerem prepoveduje gibanje. Ker v tem območju otroci nabirajo kamne, ki služijo kot gradbeni material, ki ga Izrael v Gazo ne spušča, obmejni vojaki na njih pogosto streljajo. Gre za neke vrste okupacijo, za katero pa ni potrebna prisotnost na terenu. In podobno kot na Zahodnem bregu, recimo v krajih Bilin in Nilin, tudi tukaj, na severu Gaze blizu kraja Beit Hanoun, potekajo redni, tedenski protesti, ki se jih udeležujejo tako lokalni kot tuji aktivisti, spremljajo pa jih domači in mednarodni mediji. Že tri leta vsak torek aktivisti pridejo protestirat proti temu kolosalnemu, sivemu simbolu okupacije in apartheida, na zadnji odpravi pa sem se jim pridružil tudi sam. Prva stvar, ki jo opaziš ob približevanju zidu, je to, da je buffer cona popolnoma ravna in gola. Ni dreves, grmovja ali kakršnihkoli objektov. Povsod so vidni odtisi buldožerjevih gosenic. Izraelska vojska namreč na drugo stran meje z njimi redno vdira in območje ravna, da ga lahko tako nemoteno nadzira s stražnih stolpov. Protestov, ki običajno trajajo le kakšnih 10 do 15 minut, saj gre za simbolično potezo, se udeleži včasih zgolj kakšnih deset ljudi, včasih pa tudi več sto. Med njimi so, kot rečeno, tudi tuji aktivisti in tuji novinarji. Te se hitro opazi, saj nosijo rumene odsevne telovnike z namenom opozarjanja izraelskih vojakov, da so prisotni tuji mediji in državljani. To naj bi jih odvrnilo od streljanja, a aktivisti so povedali, da je bilo v času od začetka protestov s pravim strelivom ranjenih med 10 in 20 aktivistov, tako domačih kot tujih.

Hm…

Namen protestov je Izrael opominjati, da mlade generacije Palestincev niso pozabile na pravico beguncev do vrnitve in da se ne bodo sprijaznile z okupacijo, blokado in apartheidskim režimom, ki znotraj Izraela velja za njegove arabske prebivalce. Orožje teh protestnikov niso puške, rakete in kamni, temveč zastave in megafon. Vojakom na drugi strani ponavljajo, da niso pozabili in da se ne bodo predali. A tudi Izrael ne sedi križem rok, kar dokazuje naslednja prigoda. Na protest sem prišel skupaj s prijateljem Mohamedom, ki je bil leto dni zaprt v izraelskem zaporu, odkar so ga izpustili, pa se izraelski meji ne sme približati na manj kot 500 metrov. Ko sva se zopet videla zvečer istega dne, mi je dejal, da je kakšno uro po koncu protesta prejel klic iz Izraela, glas na drugi strani pa ga je v polomljeni arabščini opozoril, da je bil preblizu meje. Od zidu smo bili namreč oddaljeni med 50 in 100 metrov, kar je najbližje, kar so se mu aktivisti kdaj približali. Ko je klicatelja Mohamed vprašal, kako vedo, kje je bil, mu je glas natanko opisal, kaj je imel oblečeno in dodal, da ga naslednjič ne bodo zgolj opazovali. A izzivanje izraelske vojske s kršenjem njihove prepovedi gibanja ima lahko tudi bolj zabavne momente. Nekateri aktivisti so prinesli na protest balone, na katere so pisali razne uporniške slogane z namenom, da veter balone odnese na izraelsko stran. Med pisanjem na enega od balonov, je ta počil. To je prestrašilo neko tujo novinarko, ki je pomislila, da streljajo, nakar sta se dva palestinska fanta začela smejati in pomislil sem, da mi postaja všeč palestinski humor.

Kaj bi lahko bilo

1gaza 1 from RTV Študent on Vimeo.

Dolgoletna izraelska okupacija Gaze, napadi izraelske vojske, nemirno notranje politično okolje in izraelska, pa tudi egiptovska, blokada območja so pustili posledice na življenju prebivalcev tega dela Palestine. Gaza je eksistenčno odvisna od mednarodne pomoči in tihotapskih tunelov na meji z Egiptom, kvaliteto življenja pa skušajo kolikor toliko izboljšati mednarodne in domače organizacije. Ena od njih je palestinska Fundacija Qattan in njen Center za otroka v mestu Gaza.

Ta neprofitna palestinska organizacija, ki ima sedež sicer v Londonu, ima jasno poslanstvo. Otrokom in mladim do 15 let odpreti vrata, ki so zaradi političnih in ekonomskih okoliščin večidel časa zaprta. To počnejo s 120.000 knjigami, namenskimi prostori, ki se raztezajo na 3500 kvadratnih metrih in različnimi dejavnostmi, ki so namenjene tako otrokom, kot njihovim staršem in učiteljem. Center spodbuja otroke k branju, ampak njegova naloga je širša. V svoje prostore vabi tudi starše, ki otrokom vzbujajo željo po branju s tem, ko tudi sami primejo za knjigo, na ta način pa se razvija nek nov odnos na relaciji starši-otrok. Članarina je brezplačna tako za otroke kot za starše. Center ima svojo galerijo, v kateri otroci razstavijo svoje izdelke, rezultat slikarskih delavnic, v drugem prostoru se nahaja gledališče, malo naprej je računalniška soba in mini kino. A otroci niso prepuščeni sami sebi. Mentorji so tako pozorni na otrokove specifične talente, ki jih še posebej spodbujajo. Center ima 11.000 včlanjenih otrok, po posnetku sodeč pa se boste vprašali, kje sploh so vsi ti otroci?

Kot je izpostavil Emad Naserallah, sem jih obiskal v manj primernem času, saj je zaradi začetka šole vsak september center manj zaseden kot običajno, ko se na dan v njega zgrne tudi do 600 otrok. A kot rečeno, center ni namenjen zgolj otrokom. Tako organizirajo delavnice in seminarje tudi za starše in učitelje. A tudi center, namenjen zgolj izobraževanju otrok in odraslih, čuti posledice izraelske blokade. Vsaka knjižnica potrebuje stalen dotok novih knjig, te pa se najlažje najdejo in spoznajo na knjižnih sejmih. A do njih je za prebivalce Gaze izjemno težko priti. Meja z Egiptom ni prosto prehodna, še več omejitev pa obstaja na meji z Izraelom. Ta zaposlenim v centru Qattan ne dovoli izstopiti iz Gaze, večinoma zaradi fantomskih varnostnih razlogov, zato morajo knjige za otroke naročati preko interneta tako rekoč na slepo. A tudi to je za Izrael varnostno tvegano početje. Naročene knjige prihajajo v Gazo z veliko zamudo, saj Izrael pošiljke na meji zadržuje nerazumno dolgo časa, tudi po mesec dni, češ da preverja, ali so v paketih tudi kakšne eksplozivne naprave, nevarne snovi in podobno.

Zaposleni v centru ne dvomijo, da gre zgolj za še enega v vrsti izraelskih ukrepov za onemogočanje normalnega življenja v Gazi. Ekipa centra Qattan prav tako velikokrat ne sme potovati na seminarje in konference v tujini, Izrael pa tujim predavateljem ne dovoli vstopa v Gazo. A delujoči v centru niso obupali. Emad Naserallah je s ponosom pokazal posebno zbirko knjig, ki šteje 30.000 naslovov, namenjeno izključno brezplačni posoji ostalim knjižnicam po vsej Gazi, načrtujejo pa tudi mobilno knjižnico, ki bi to, kar ponujajo otrokom v mestu Gaza, v manjši meri omogočili tudi ostalim, še posebej otrokom v številnih begunskih taboriščih, kjer so razmere bistveno hujše kot v mestu Gaza. A vsaj tu obstaja prostor, v katerem so police polne upanja in možnosti, stene, okrašene s slikami otrok pa pričajo o tem, kaj bi lahko bilo, če bi imela Gaza enake možnosti kot svet zunaj njenih meja.

Vrnitev v Kairo

Opravičujem se, ker v zadnjih dneh oziroma tednu nisem poslal nobenega zapisa, vendar tudi dejansko ni bilo o ničemer pisati. Ko smo se tisti dan po streljanju na meji Andrew, Matic in jaz vrnili v Beit Hanun, sem nekako vedel, da je to bil vrhunec vsega skupaj. Če bi hoteli to preseči, bi nekdo moral biti nekam ustreljen. Andrew in Matic sta še skakala naokoli po Gazi, bila sta v tunelih pod Rafo in na uničenem letališču nedaleč stran od tam, jaz pa sem medtem popoldneve, večere in noči preživljal zaprt v sobi, kjer sem tipkal in tipkal in kadil in kadil. Mladini sem oddal dve reportaži, prva je o blokadi, druga pa o Hamasu, verjamem, da bosta v kratkem objavljeni. Dejansko sva z Maticem še zadnje fotografije časopisu poslala ob enih zjutraj v ponedeljek, preden sva se ob sedmih prebudila in se v spremstvu Mohameda vsa nesrečna ter potrta odpeljala na egipčansko mejo in nato v Kairo. Andrewa sva morala pustiti za seboj, oziroma je ostal sam, ker je bedak jedel neko juho, v kateri so bili po Matičevem pričevanju mali črvi, ki so mu jo ponudili delavci v tunelu in je potem zadnja dva dni jasno preživel v postelji oziroma na stranišču, fifti-fifti. Ampak pride danes in šla bova v bar Horija, o katerem sem z vso ljubeznijo ter gorečo naklonjenostjo že pisal v prvem zapisu na blogu. Z Maticem sva bila v Horiji včeraj, pila do poznega, a ne do konca, ker je imel zjutraj let na Dunaj. Enako bo danes veljalo tudi za Andrewa in mene, oba namreč jutri zgodaj zapuščava Kairo. Skupaj sva bila namenjena v Džubo, vendar je Andrew pred parimi dnevi izvedel, da bo njegov oče v Belfastu podvržen težki operaciji, zato se odpravlja domov, jaz pa sam v Južni Sudan. Vse, kar vem, je to, da moram iz letališča priti v Hotel Referendum nekje v Džubi, kjer je nek fotograf, Andrewov prijatelj, Siegfried Modola že rezerviral sobe. Bom videl, kako se bo to odvilo… Ah da, poanta obiska Džube je ta, da se bo devetega januarja začel referendum o neodvisnosti Južnega Sudana in nekateri ljudje špekulirajo, da bi znalo priti do vojne, predvsem v severni provinci Abej, ki je izjemno bogata z nafto. Z Modolo tako razmišljava, da bi najela terenski džip in šla tja, če le ne bo cena previsoka, kajti slišim, da je Južni Sudan iz nekega, meni popolnoma nejasnega razloga zelo draga vukojebina. Menda obstaja celo možnost, da se bova z Modolo utaborila nekje, če se bo izkazalo, da je še ta hotel iznad najine meje sprejemljive cene.

Blog se s tem zapisom končuje, ker je bil vezan na Gazo, zato mi dovolite, da se na koncu z iskrenostjo zahvalim vsem , ki ste ga spremljali oziroma pomagali pri postavitvi vseh zapisov. Hvala uredniku APR Borisu, predvsem pa iGuglu alias Anžetu, da je vse skupaj spravil na splet. Posebna hvala tudi vsem, ki ste na blog pošiljali svoje misli in komentarje, ki so mi bili v veliko spodbudo v tistih trenutkih, ko se mi zaradi utrujenosti res ni dalo pisati, ampak sem se zaradi njih potem vseeno spravil za laptop. Osebi z nadimkom Zvezdica sporočam, da sem vse njene besede prevedel najbližjim ljudem v Gazi in da vračajo svoje pozdrave nazaj ter odpirajo vrata svojih domov. In seveda, hvala tudi tebi Botz, ker si se v novoletnem programu RŠ spomnil name in mi zavrtel komad, za katerega te vedno žicam, da mi ga zavrtiš, ko ga skupaj pijeva po Ljubljani. Ko sem to slišal od Borisa naslednji dan, sem takoj šibal v mesto Gaza, da ti kupim nekaj, ampak naj bo presenečenje.

Še eno osebno zgodbo bi rad razčistil zdaj na koncu. Leta 2004 sem bil namenjen v Gazo skozi Izrael, prehod Eretz. Ko je moje letalo pristalo na letališču Ben Gurion v Tel Avivu, sem bil zaslišan s strani mejnih policistov, češ kaj bom počel v Izraelu. Nič, sem jim odvrnil, v Gazo grem. Pokazal sem vso dokumentacijo, ki sem jo moral kot novinar pridobiti tako s palestinske kot izraelske strani za obisk Gaze, vendar so me kljub temu zasliševali naprej in me puščali čakati na enem od hodnikov. Vzeli so mi ščipalnik za nohte, češ da je to orožje in pa šampon, ker da je notri neka substanca, ki je ne razumejo. Po devetih urah so mi sporočili, da sem varnostna grožnja in da zato nimam vstopa v državo. Odpeljali so me v center za odstranjevanje tujcev, de facto zapor, in me po treh dneh izgnali iz države. Mladina, za katero takrat še nisem delal, je objavila članek o meni, za sliko pa so, banda nesrečnežev, uporabili fotografijo mene z Mladinino majico Osame bin Ladna (fotka je nastala med nekim protestom pred ameriško ambasado v Ljubljani). Zato se je naokoli razširilo, da sem bil izgnan iz Izraela zaradi te majice, slišal sem razne variacije, da sem jo nosil na sebi, da sem jo imel v prtljagi itd. Rad bi, da vsaj vi, ki berete moj blog, veste, da to pač ni res. Resnica je ta, da nikoli nisem izvedel uradnega razloga, niti ga ni izvedel slovenski ambasador, ki me je obiskoval v času pripora. Velikokrat sem razmišljal, zakaj so me izgnali, zdaj pa verjamem, da končno vem in razumem. Izraelci resnično nočejo, da bi v Gazo pa tudi na Zahodni breg odhajali novinarji in poročali o tem, kaj se na teh območjih dogaja. Po vsem, kar sem videl in doživel, mi je jasno, zakaj me niso takrat spustili naprej. Seveda ne gre samo za mene. V Gazi sem slišal mnogo zgodb o novinarjih, ki so pridobili vse dokumente in bili nato zavrnjeni, nekateri celo v Eretzu, na sami meji. Matic je ravno tako poskušal priti v Gazo skozi Izrael, vendar so mu na izraelski ambasadi na Dunaju, potem ko so ga najverjetneje preverili, prenehali odgovarjati na e-maile. Kakor slišim, so pred kratkim zavrnili tudi znanega slovenskega novinarja Ervina Hladnika Milharčiča. In tako dalje. Vendar resnice o Gazi vseeno ni moč ustaviti, da se ne bi razširila po svetu in Gazo sem zapustil žalosten, a vseeno s pokončno glavo, vedoč, da smo nekaj opravili v tem mesecu dni, kolikor smo bili tam.

Pred dvema tednoma sem vam obljubil fotografije iz letališča blizu Rafe, ki so ga Izraelci popolnoma uničili z bombami ter razrili z buldožerji. Tudi tu ljudje pobirajo kamenje ter uporabni gradbeni material in tudi tu izraelski ostrostrelci streljajo nanje. Naj slike povejo svoje:

Za sam konec bi rad povedal, da je še veliko fotografij, ki jih nisem objavil tu in ne bodo niti v Mladini. Z največjim veseljem jih bom pokazal v Ljubljani ali kjerkoli že, če bom vabljen za to. Ne bom pustil svoje telefonske številke, ker nimam absolutno nobene kulture glede javljanja na telefon in sem že marsikoga zaradi tega spravil na rob pameti, ampak tu imate moj e-mail (erik.valencic[afna]mladina.si), pa mi pišite, če vas še karkoli zanima v zvezi z Gazo, če bi radi pripravili kakšno predavanje, organizirali podporno kampanjo za Gazine ljudi ali pa zgolj metali vžigalnike in baterije v izraelske predstavnike ob kakem državnem obisku naše male Slovenije. To bo to, še enkrat hvala in nasvidenje v Ljubljani.