Všeč mi je ta palestinski humor

2gaza2 from RTV Študent on Vimeo.

Nek vijori

Tako kot Zahodni breg tudi Gazo obkroža izraelski zid, namenjen neprekinjeni kontroli obmejnega območja in vzdrževanju blokade. Izrael je določil tako imenovano buffer cono, 300 metrski pas ob zidu na strani Gaze, v katerem prepoveduje gibanje. Ker v tem območju otroci nabirajo kamne, ki služijo kot gradbeni material, ki ga Izrael v Gazo ne spušča, obmejni vojaki na njih pogosto streljajo. Gre za neke vrste okupacijo, za katero pa ni potrebna prisotnost na terenu. In podobno kot na Zahodnem bregu, recimo v krajih Bilin in Nilin, tudi tukaj, na severu Gaze blizu kraja Beit Hanoun, potekajo redni, tedenski protesti, ki se jih udeležujejo tako lokalni kot tuji aktivisti, spremljajo pa jih domači in mednarodni mediji. Že tri leta vsak torek aktivisti pridejo protestirat proti temu kolosalnemu, sivemu simbolu okupacije in apartheida, na zadnji odpravi pa sem se jim pridružil tudi sam. Prva stvar, ki jo opaziš ob približevanju zidu, je to, da je buffer cona popolnoma ravna in gola. Ni dreves, grmovja ali kakršnihkoli objektov. Povsod so vidni odtisi buldožerjevih gosenic. Izraelska vojska namreč na drugo stran meje z njimi redno vdira in območje ravna, da ga lahko tako nemoteno nadzira s stražnih stolpov. Protestov, ki običajno trajajo le kakšnih 10 do 15 minut, saj gre za simbolično potezo, se udeleži včasih zgolj kakšnih deset ljudi, včasih pa tudi več sto. Med njimi so, kot rečeno, tudi tuji aktivisti in tuji novinarji. Te se hitro opazi, saj nosijo rumene odsevne telovnike z namenom opozarjanja izraelskih vojakov, da so prisotni tuji mediji in državljani. To naj bi jih odvrnilo od streljanja, a aktivisti so povedali, da je bilo v času od začetka protestov s pravim strelivom ranjenih med 10 in 20 aktivistov, tako domačih kot tujih.

Hm…

Namen protestov je Izrael opominjati, da mlade generacije Palestincev niso pozabile na pravico beguncev do vrnitve in da se ne bodo sprijaznile z okupacijo, blokado in apartheidskim režimom, ki znotraj Izraela velja za njegove arabske prebivalce. Orožje teh protestnikov niso puške, rakete in kamni, temveč zastave in megafon. Vojakom na drugi strani ponavljajo, da niso pozabili in da se ne bodo predali. A tudi Izrael ne sedi križem rok, kar dokazuje naslednja prigoda. Na protest sem prišel skupaj s prijateljem Mohamedom, ki je bil leto dni zaprt v izraelskem zaporu, odkar so ga izpustili, pa se izraelski meji ne sme približati na manj kot 500 metrov. Ko sva se zopet videla zvečer istega dne, mi je dejal, da je kakšno uro po koncu protesta prejel klic iz Izraela, glas na drugi strani pa ga je v polomljeni arabščini opozoril, da je bil preblizu meje. Od zidu smo bili namreč oddaljeni med 50 in 100 metrov, kar je najbližje, kar so se mu aktivisti kdaj približali. Ko je klicatelja Mohamed vprašal, kako vedo, kje je bil, mu je glas natanko opisal, kaj je imel oblečeno in dodal, da ga naslednjič ne bodo zgolj opazovali. A izzivanje izraelske vojske s kršenjem njihove prepovedi gibanja ima lahko tudi bolj zabavne momente. Nekateri aktivisti so prinesli na protest balone, na katere so pisali razne uporniške slogane z namenom, da veter balone odnese na izraelsko stran. Med pisanjem na enega od balonov, je ta počil. To je prestrašilo neko tujo novinarko, ki je pomislila, da streljajo, nakar sta se dva palestinska fanta začela smejati in pomislil sem, da mi postaja všeč palestinski humor.