Salonski krivci

Beit Lahia from RTV Študent on Vimeo.

Medtem ko se svet zabava z dogajanjem v in okoli Združenih narodov glede palestinske prošnje za članstvo v tej organizaciji in se tudi znotraj palestinske politične scene vodijo visoke debate o mejah, okupaciji, pravnih implikacijah in načelnosti, se realnost v Gazi, izgleda, odvija po lastnih tirnicah. Če je mesto Gaza s svojimi 400.000 prebivalci precej lepše urejeno kot, recimo, Kairo, so posledice izraelske agresije na prelomu iz leta 2008 na 2009 v drugih krajih še kako vidne. Obiskal sem dve družini na severu Gaze v kraju Beit Lahia, le nekaj kilometrov od meje z Izraelom. Obe živita svoji kruti, žalostni zgodbi, ki pa v Gazi nista nič nenavadnega. Že prvi pogled na hišo družine Al Louh razodene vso bedo, ki jo je izraelska vojska vsilila ljudem, ki živijo v tem delu Gaze.

Sicer velika hiša, v kateri so živele tri družine, je skorajda popolnoma porušena, stebri, ki so nekoč držali pokonci tretjino stavbe, so izgubili stik s tlemi, a hiša se zaenkrat še upira gravitaciji. V ta del Gaze je v času operacije „Cast Lead“ vdrla izraelska vojska in se znesla nad prebivalci, ki se večinoma ukvarjajo s kmetovanjem. V hišo, v kateri družina Al Louh še vedno živi, so streljali s tanki in jo dodatno poškodovali z buldožerji. Nekaterih zunanjih sten preprosto ni več, tako da mora zaradi številčnosti del družine spati v prostoru, ki je bil nekoč soba, sedaj pa ga od zunanjega sveta le improvizorično delijo obešene deke in kosi blaga. Stene po celi hiši so razpokane, tako zunaj kot znotraj pa so vidne luknje od metkov in projektilov izraelske vojske. Zakaj je bila med tarčami tudi ta hiša, ni jasno, saj ni okoli nikakršnih vojaških ali policijskih objektov. Ob ruševinah se s pomočjo vlade gradi nova hiša, a le z enim nadstropjem, kar je premalo za vse, ki so prej skupaj bivali v porušeni hiši. A družina Al Louh je imela v primerjavi z družino Abu Halima srečo, saj ni v napadu umrl nihče. Pri Abu Halimovih je zgodba precej bolj tragična. 10 mrtvih članov družine, od tega 5 otrok. Med preživelimi je 5 letna Farah, ki je imela v času vojne 2 leti. Na precejšnjem delu njenega telesa so vidne opekline, ki jih je povzročil beli fosfor, snov, ki jo je izraelska vojska v ofenzivi množično uporabljala nad civilnimi območji. Farah še vedno mučijo nočne more, trpi za inkontinenco, rane od opeklin jo srbijo in redno mora obiskovati zdravnika. Njen oče, ki je v vojni izgubil ženo, očeta in štiri brate, je na vprašanje, kako dojema politično dogajanje v Palestini, hladno odvrnil, da ga v življenju zanima samo še zdravje in blagostanje njegove družine. V hiši je na več mestih obešen plakat s fotografijami umrlih sorodnikov. Med njimi sta tudi Farahina bratranca, ki sta hotela svojo sestrično odpeljati v bolnišnico s traktorjem, ker reševalnega vozila ni bilo. Na poti so srečali izraelski tank, vojaki pa so ju ubili oziroma likvidirali na licu mesta. A izraelska vojska ni uničevala samo življenj in privatnih hiš. Ob morju tik ob peščeni plaži ležijo ruševine ogromnega objekta, ki bi moral postati hotel.

Porušen je bil bojda zaradi nevarnosti, da bi ga zaradi njegove višine, kakšnih 6 nadstropij, in bližine meje uporabljale palestinske milice. Kakšen je pravi razlog, je v tem zmečkanem kupu železa in betona, nesmiselno vprašati. Obiskal sem begunsko taborišče al Shati ob mestu Gaza, v katerem živi tudi premier Ismail Hanija.

Večina prebivalcev Gaze so begunci iz leta 1948 in njihovi potomci, ki živijo v mnogih taboriščih oziroma soseskah po vsej Gazi. Ulice so ozke, preozke, ker je potrebno varčevati s prostorom, otroci pa se igrajo med nedokončanimi stavbami. Dogajanje v Združenih narodih se tako zdi kot ujeto v neki drugi dimenziji. In ravno ta kontrast med širokimi hodniki palače v New Yorku ter ozkimi uličicami soseske al Shati razgalja elokventne govornike na odru Združenih narodov kot to, kar v resnici so. Krivci.