Tag Archives: Boris

Islamski džihad

Islamski dzihad from RTV Študent on Vimeo.

V palestinskem političnem prostoru prevladujeta gibanji Fatah in Hamas, a aktivne so tudi druge stranke oziroma združenja. Eno od njih je Islamski džihad. V nasprotju z zahodno percepcijo, rezultatom ozkega medijskega poročanja, džihad v imenu ne pomeni svete vojne, temveč boj, po angleško struggle. V primerjavi s prej omenjenima političnima silama je Islamski džihad skromen po številu članov in podpornikov. Podobno kot Hamas ima korenine v Muslimanski bratovščini, a je manj pripravljen na politične kompromise, kot v Gazi vladajoči Hamas. Islamski džihad tako ne priznava sporazuma iz Osla iz leta 1993, ki je imel za posledico ustanovitev Palestinskih oblasti. Te so Izrael v bistvu razbremenile skrbi za lastno varnost v Zahodnem bregu, saj so same začele izvajati nadzor nad različnimi palestinskimi oboroženimi skupinami, ki so se upirale okupaciji. Islamski džihad posledično ne sodeluje na volitvah, nekateri kritiki pa pravijo, da tudi zato, ker bi se tako pokazala njegova dejanska priljubljenost med Palestinci. Gibanje med njimi sicer uživa precejšnje spoštovanje, saj za razliko od Fataha ne pristaja na pogajanja, ki služijo zgolj Izraelu, za razliko od Hamasa pa vztraja na aktivnem upiranju okupaciji in blokadi. Hamas je namreč po nepričakovani zmagi na volitvah leta 2006 precej omilil svojo retoriko in uporniško delovanje. Vseeno ima Islamski džihad s Hamasom precej skupnega. Obe gibanji imata izrazito močan religiozni karakter, čeprav se Hamas vztrajno pomika od religioznega k političnemu. Obe gibanji sta za zahod teroristični organizaciji, tudi Islamski džihad je izvajal samomorilske napade, Izrael je od njune ustanovitve redno izvajal atentate na njune voditelje in člane, tako kot Hamas pa ima tudi Islamski džihad sedež v Siriji. Govoril sem z enim od voditeljev Islamskega džihada, Ahmedom El Modalalom. Islamski džihad je glede stikov z mediji bolj previden od ostalih gibanj in so pred potrditvijo preverili, kdo sem, previdni pa so tudi na splošno. Lokacijo interjvuja so tako razkrili šele tik pred zdajci. Intervju se je vrtel predvsem okoli prošnje za članstvo v Združenih narodih, pa tudi o splošnih pogledih tega gibanja na konflikt med Palestinci in Izraelom ter morebitne rešitve. El Modalal Mahmudu Abasu glede prošnje za članstvo najprej očita to, da je šel v ta projekt brez posvetovanja z drugimi palestinskimi političnimi silami. Podobno kot Hamas tudi Islamski džihad izpostavlja, da je bilo sprejetih nešteto resolucij tako Generalne skupščine kot Varnostnega sveta Združenih narodov, a jih Izrael ne upošteva. Izrael tudi ne namerava prekiniti okupacije in dopustiti polne suverenosti palestinske države. Posebej jih moti Abasov namen vrniti se k pogajanjem, ki služijo le Izraelu. Začnimo z vprašanjem, ali Islamski džihad priznava meje iz leta 1967.

Prav nič posebna zgodba

muhammed from RTV Študent on Vimeo.

V izraelskih zaporih se nahaja približno 11.000 palestinskih zapornikov. V geopolitičnih debatah o državnosti, mejah in resolucijah, ki se vodijo bodisi v konferenčnih sobanah, bodisi v svetovnih medijih, so mnogokrat prezrti, čeprav so njihove zgodbe v veliki meri konkretne posledice izraelske okupacije in represije. Izraelska vojska pogostokrat aretira mladoletne, tudi zgolj 9, 10 let stare otroke. Mnogi zaporniki so zaprti brez sojenja ali celo obtožnice, njihovo bivanje v zaporu pa se arbitrarno podaljšuje iz meseca v mesec. Govoril sem z Mohamedom Abuqasemom iz kraja Deir al Balah, mesteca južno od mesta Gaza, ki ga je izraelska vojska skupaj z njegovim očetom leta 2002 aretirala na njegovem domu. Obtožen je bil povezav z vojaškimi krili Fataha in Hamasa, kar sam zanika. Resnični razlog, pravi, je bilo njegovo udeleževanje demonstracij proti okupaciji Gaze in občasno metanje kamnov na tanke in stražne stolpe. Zaprt je bil skoraj deset mesecev, a, kot trdi Mohamed, ni njegova zgodba prav nič posebnega.

Urbana Gaza

Ironija neenotnosti

3gaza3 from RTV Študent on Vimeo.

Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) ima v Generalni skupščini že zagotovljeno podporo dveh tretjin članic Združenih narodov pri svoji prošnji za članstvo države Palestine za polnopravno članico v tej svetovni organizaciji v mejah iz leta 1967. A, ironično, medtem ko prošnjo podpirajo države, v katerih živi skupaj ogromna večina svetovnega prebivalstva, sami Palestinci niso tako enotni. Dvomi v pravilnost odločitve za vložitev prošnje za članstvo so posebej izraziti v Gazi. Tukaj vladajoče gibanje Hamas namreč prošnje ne podpira, čeravno tudi nasprotovanje ni odločno. Glede na to, da je vodja PLO-ja in predsednik Palestinskih oblasti Mahmud Abas tudi predsednik rivalske skupine Fatah, se prošnja za članstvo označuje za Fatahov projekt. Abas Palestincem še ni podrobneje predstavil vsebine in smisla prošnje za članstvo v ZN, kar ljudi tukaj dodatno moti. A podporniki prošnje so organizirani tudi v Gazi in sicer v kampanji Palestina194. To zaporedno številko bi namreč dobila Palestina kot nova članica Združenih narodov. Aktivisti te civilnodružbene kampanje, ki obstaja približno dva meseca, bodo v tem kratkem času organizirali vrsto dogodkov z namenom obveščanja prebivalcev Gaze o pomenu in koristih članstva v Združenih narodih. Kakšni bodo učinki tega poznega obveščanja, je sicer vprašljivo. Z Abedom El Monemom Tahrawyjem, aktivistom in predstavnikom kampanje, sem govoril o članstvu in pričakovanjih. Tahrawy sicer pričakuje, da bodo Združene države uporabile veto v Varnostnem svetu, kar pomeni, da bi lahko dobila Palestina le status države nečlanice, a dogajanje v arabskem svetu bi lahko pomenilo ključen pritisk na odločitev Amerike.

Kritiki prošnje za članstvo med drugim opozarjajo na Palestince, ki so bili izgnani ali pobegnili iz Palestine leta 1948 ob ustanovitvi Izraela, in njihove potomce. Palestincev, ki živijo zunaj meja iz leta 1967 je namreč več kot tistih, ki živijo znotraj njih. Ker PLO predstavlja celoten palestinski narod, ali ne bodo z njegovo zamenjavo v Združenih narodih z državo Palestino, ti begunci izgubili možnosti zastopanosti in sodelovanja pri oblikovanju politične identitete države Palestine?

Dvomljivci in nasprotniki ideje prošnje za članstvo tukaj opozarjajo še na dve stvari. Glede na resolucijo Generalne skupščine iz leta 1947, ki je Palestino pod mandatom Velike Britanije razdelila na dva dela, bi dobili Arabci za svojo državo okoli 43 odstotkov celotnega ozemlja. Glede na to, da meje iz leta 1967 obsegajo le 22 odstotkov historične Palestine, naj bi tako prošnja za članstvo v ZN v tej mejah pomenila odobritev izgube preostalih 21 odstotkov. Kaj pa bi članstvo sploh prineslo? Skeptiki opozarjajo, da nič, saj bi okupacija še vedno trajala, nezakonite judovske naselbine v Zahodnem bregu, v katerih živi že okoli pol milijona Judov, bi ostale, Izraela pa nihče ne bo prisilil v spoštovanje mednarodnega prava. A zagovorniki članstva pravijo, da jim bo status mednarodno priznane države in članice Združenih narodov odprl vrata v vsa telesa te organizacije in omogočil vložitev tožb na Mednarodnem kazenskem sodišču. Pravijo, da se bo ravnovesje moči spremenilo, saj ni enako, če neka država okupira nekakšna ozemlja ali drugo državo. A tudi Libanon in Sirija sta polnopravna člana Združenih narodov, pa je Izrael prvega okupiral 22 let, del Sirije, Golanska planota, pa je še vedno okupiran s strani Izraela.

Kljub blokadi, nezmožnosti potovanja, uničeni infrastrukturi, neprestanim napadom in nadzoru s strani Izraela ter notranjim delitvam so ljudje tukaj neustavljivo optimistični.

Všeč mi je ta palestinski humor

2gaza2 from RTV Študent on Vimeo.

Nek vijori

Tako kot Zahodni breg tudi Gazo obkroža izraelski zid, namenjen neprekinjeni kontroli obmejnega območja in vzdrževanju blokade. Izrael je določil tako imenovano buffer cono, 300 metrski pas ob zidu na strani Gaze, v katerem prepoveduje gibanje. Ker v tem območju otroci nabirajo kamne, ki služijo kot gradbeni material, ki ga Izrael v Gazo ne spušča, obmejni vojaki na njih pogosto streljajo. Gre za neke vrste okupacijo, za katero pa ni potrebna prisotnost na terenu. In podobno kot na Zahodnem bregu, recimo v krajih Bilin in Nilin, tudi tukaj, na severu Gaze blizu kraja Beit Hanoun, potekajo redni, tedenski protesti, ki se jih udeležujejo tako lokalni kot tuji aktivisti, spremljajo pa jih domači in mednarodni mediji. Že tri leta vsak torek aktivisti pridejo protestirat proti temu kolosalnemu, sivemu simbolu okupacije in apartheida, na zadnji odpravi pa sem se jim pridružil tudi sam. Prva stvar, ki jo opaziš ob približevanju zidu, je to, da je buffer cona popolnoma ravna in gola. Ni dreves, grmovja ali kakršnihkoli objektov. Povsod so vidni odtisi buldožerjevih gosenic. Izraelska vojska namreč na drugo stran meje z njimi redno vdira in območje ravna, da ga lahko tako nemoteno nadzira s stražnih stolpov. Protestov, ki običajno trajajo le kakšnih 10 do 15 minut, saj gre za simbolično potezo, se udeleži včasih zgolj kakšnih deset ljudi, včasih pa tudi več sto. Med njimi so, kot rečeno, tudi tuji aktivisti in tuji novinarji. Te se hitro opazi, saj nosijo rumene odsevne telovnike z namenom opozarjanja izraelskih vojakov, da so prisotni tuji mediji in državljani. To naj bi jih odvrnilo od streljanja, a aktivisti so povedali, da je bilo v času od začetka protestov s pravim strelivom ranjenih med 10 in 20 aktivistov, tako domačih kot tujih.

Hm…

Namen protestov je Izrael opominjati, da mlade generacije Palestincev niso pozabile na pravico beguncev do vrnitve in da se ne bodo sprijaznile z okupacijo, blokado in apartheidskim režimom, ki znotraj Izraela velja za njegove arabske prebivalce. Orožje teh protestnikov niso puške, rakete in kamni, temveč zastave in megafon. Vojakom na drugi strani ponavljajo, da niso pozabili in da se ne bodo predali. A tudi Izrael ne sedi križem rok, kar dokazuje naslednja prigoda. Na protest sem prišel skupaj s prijateljem Mohamedom, ki je bil leto dni zaprt v izraelskem zaporu, odkar so ga izpustili, pa se izraelski meji ne sme približati na manj kot 500 metrov. Ko sva se zopet videla zvečer istega dne, mi je dejal, da je kakšno uro po koncu protesta prejel klic iz Izraela, glas na drugi strani pa ga je v polomljeni arabščini opozoril, da je bil preblizu meje. Od zidu smo bili namreč oddaljeni med 50 in 100 metrov, kar je najbližje, kar so se mu aktivisti kdaj približali. Ko je klicatelja Mohamed vprašal, kako vedo, kje je bil, mu je glas natanko opisal, kaj je imel oblečeno in dodal, da ga naslednjič ne bodo zgolj opazovali. A izzivanje izraelske vojske s kršenjem njihove prepovedi gibanja ima lahko tudi bolj zabavne momente. Nekateri aktivisti so prinesli na protest balone, na katere so pisali razne uporniške slogane z namenom, da veter balone odnese na izraelsko stran. Med pisanjem na enega od balonov, je ta počil. To je prestrašilo neko tujo novinarko, ki je pomislila, da streljajo, nakar sta se dva palestinska fanta začela smejati in pomislil sem, da mi postaja všeč palestinski humor.

Kaj bi lahko bilo

1gaza 1 from RTV Študent on Vimeo.

Dolgoletna izraelska okupacija Gaze, napadi izraelske vojske, nemirno notranje politično okolje in izraelska, pa tudi egiptovska, blokada območja so pustili posledice na življenju prebivalcev tega dela Palestine. Gaza je eksistenčno odvisna od mednarodne pomoči in tihotapskih tunelov na meji z Egiptom, kvaliteto življenja pa skušajo kolikor toliko izboljšati mednarodne in domače organizacije. Ena od njih je palestinska Fundacija Qattan in njen Center za otroka v mestu Gaza.

Ta neprofitna palestinska organizacija, ki ima sedež sicer v Londonu, ima jasno poslanstvo. Otrokom in mladim do 15 let odpreti vrata, ki so zaradi političnih in ekonomskih okoliščin večidel časa zaprta. To počnejo s 120.000 knjigami, namenskimi prostori, ki se raztezajo na 3500 kvadratnih metrih in različnimi dejavnostmi, ki so namenjene tako otrokom, kot njihovim staršem in učiteljem. Center spodbuja otroke k branju, ampak njegova naloga je širša. V svoje prostore vabi tudi starše, ki otrokom vzbujajo željo po branju s tem, ko tudi sami primejo za knjigo, na ta način pa se razvija nek nov odnos na relaciji starši-otrok. Članarina je brezplačna tako za otroke kot za starše. Center ima svojo galerijo, v kateri otroci razstavijo svoje izdelke, rezultat slikarskih delavnic, v drugem prostoru se nahaja gledališče, malo naprej je računalniška soba in mini kino. A otroci niso prepuščeni sami sebi. Mentorji so tako pozorni na otrokove specifične talente, ki jih še posebej spodbujajo. Center ima 11.000 včlanjenih otrok, po posnetku sodeč pa se boste vprašali, kje sploh so vsi ti otroci?

Kot je izpostavil Emad Naserallah, sem jih obiskal v manj primernem času, saj je zaradi začetka šole vsak september center manj zaseden kot običajno, ko se na dan v njega zgrne tudi do 600 otrok. A kot rečeno, center ni namenjen zgolj otrokom. Tako organizirajo delavnice in seminarje tudi za starše in učitelje. A tudi center, namenjen zgolj izobraževanju otrok in odraslih, čuti posledice izraelske blokade. Vsaka knjižnica potrebuje stalen dotok novih knjig, te pa se najlažje najdejo in spoznajo na knjižnih sejmih. A do njih je za prebivalce Gaze izjemno težko priti. Meja z Egiptom ni prosto prehodna, še več omejitev pa obstaja na meji z Izraelom. Ta zaposlenim v centru Qattan ne dovoli izstopiti iz Gaze, večinoma zaradi fantomskih varnostnih razlogov, zato morajo knjige za otroke naročati preko interneta tako rekoč na slepo. A tudi to je za Izrael varnostno tvegano početje. Naročene knjige prihajajo v Gazo z veliko zamudo, saj Izrael pošiljke na meji zadržuje nerazumno dolgo časa, tudi po mesec dni, češ da preverja, ali so v paketih tudi kakšne eksplozivne naprave, nevarne snovi in podobno.

Zaposleni v centru ne dvomijo, da gre zgolj za še enega v vrsti izraelskih ukrepov za onemogočanje normalnega življenja v Gazi. Ekipa centra Qattan prav tako velikokrat ne sme potovati na seminarje in konference v tujini, Izrael pa tujim predavateljem ne dovoli vstopa v Gazo. A delujoči v centru niso obupali. Emad Naserallah je s ponosom pokazal posebno zbirko knjig, ki šteje 30.000 naslovov, namenjeno izključno brezplačni posoji ostalim knjižnicam po vsej Gazi, načrtujejo pa tudi mobilno knjižnico, ki bi to, kar ponujajo otrokom v mestu Gaza, v manjši meri omogočili tudi ostalim, še posebej otrokom v številnih begunskih taboriščih, kjer so razmere bistveno hujše kot v mestu Gaza. A vsaj tu obstaja prostor, v katerem so police polne upanja in možnosti, stene, okrašene s slikami otrok pa pričajo o tem, kaj bi lahko bilo, če bi imela Gaza enake možnosti kot svet zunaj njenih meja.