Alternative

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 12. 2016 - 17.00

V preteklem tednu nas je zapustil 16. premier in 17. predsednik Kube, prvi sekretar centralnega komiteja kubanske komunistične partije, 7. in 23. generalni sekretar Gibanja neuvrščenih ter vodja kubanske revolucije - el komandante Fidel Castro.

Takoj so bili lansirani vsi tisti vnaprej napisani pokloni in časopisni članki in vnela se je debata, kdo je el komandante bil. Bil je seveda revolucionar, bil je borec za pravice ponižanih in seveda bil je tudi avtokrat, diktator če želite. A vse to zgreši bistvo. Za generacijo, ki njegovega vrhunca ni doživela, je Fidel Castro predvsem simbol ere, ko je še obstajala močna ideološka delitev in ko je kapitalizem še imel realpolitično alternativo. Ko zgodovine še ni bilo konec. Iz Evrope se je poslovilne slovesnosti udeležil le Aleksis Cipras, ki je kljub vsem svojim hibam edini evropski voditelj, ki vsaj na retorični ravni priznava alternative kapitalizmu. Ostali pa se pretvarjajo, da je zgodovine še vedno konec. A ta se v resnici hitro odvija, liberalni kapitalizem pa dobiva vse jasnejšo alternativo.

 

V senci izvolitve Donalda Trumpa na mesto predsednika Združenih držav Amerike je lahko spregledati manjše korake v smeri mehkejšega ali tršega fašizma v Evropi. V preteklem tednu je bil na Madžarskem na 10 let zapora obsojen Ahmet H. Obsodba ga bremeni terorizma zaradi sodelovanja v spopadih med migranti in madžarsko policijo na mejnem prehodu Röszke septembra lani. Spopadi, ki so jih madžarski mediji imenovali kar bitka za Röszke, so se zgodili takoj po tem, ko je madžarska vlada zaprla mejo s Srbijo. Migranti, soočeni z zaprto mejo, so v policijo vrgli nekaj improviziranih projektilov. Policija se je odzvala s solzivcem, vodnim topom in po poročanju očividcev nediskriminatornim nasiljem protiterorističnih specialcev, ki za tovrstne situacije sicer niti niso usposobljeni. Aretiranih je bilo 29 ljudi. Med njimi tudi Ahmet H., ki je bil edini obtožen terorizma. Razlog za takšno obtožbo je njegova uporaba megafona, preden so se začeli spopadi, zaradi česar ga je madžarsko sodstvo obravnavalo kot idejnega vodjo izgredov. Ahmet in njegova obramba trdita, da je preko megafona skušal pomiriti, in ne razvneti strasti, obsojeni pa je na sodišču priznal, da je, ko so se strasti razvnele, v policijo metal kamenje.

 

Madžarsko sodišče je torej uporabo megafona na protestu in metanje kamenja obravnavalo kot terorizem. Ne turško in ne izraelsko sodišče, temveč sodišče države članice Evropske unije.

Na Nizozemskem je medtem parlament potrdil prepoved nošenja burk v državnih institucijah in na javnem transportu. Ne glede na vprašanje, ali je nošenje burke del svobode veroizpovedi ali nedopustna in arhaična družbena norma, ki ni skladna z enakostjo med spoloma, je pri tej odločitvi potrebno upoštevati politični kontekst. Predlagateljico zakona, vladajočo Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo, marca čakajo parlamentarne volitve. V predvolilnem pozicioniranju se tako vladajoča stranka premika vse bolj na desno in dvori volilcem Stranke svobode, ki v javnomnenjskih raziskavah trenutno vodi in ki jo vodi Geert Wilders. Ta je na predvolilnem shodu pred lokalnimi volitvami pred dvema letoma zastavil naslednje vprašanje:

“Želite v mestu in na celem Nizozemskem več ali manj Maročanov?” Po navdušenju množice nad idejo o manj Maročanih pa je odgovoril: “Bomo uredili”. Nizozemska vladajoča stranka je tako v gonji za oblast kapitulirala pred bolj ali manj odprtim fašistom.

V desno so zapluli tudi francoski republikanci. Na naslednjih parlamentarnih volitvah aprila jih bo zastopal Francois Fillon. Ta je o islamu in migracijah govoril takole:

“Katolicizem, protestantizem in judovstvo ne ogrožajo vrednot Francoske republike. Zato se nehajmo pretvarjati, da moramo okrepiti vladavino sekularizma, ki bi prinesla le nedopustno omejevanje svobode do veroizpovedi, medtem ko je le ekstremizem iz islamskega sveta tisti, ki ogroža našo družbo.”

“Želim strikten administrativen nadzor nad muslimansko vero, dokler ta ne bo popolnoma zakoreninjena v Francoski republiki.”

O pristopu izobraževalnega sistema do obravnave obdobja francoskega kolonializma pa:

“Ne, Francija se ne sme počutiti krive, ker je delila svojo kulturo z ljudstvi Afrike, Azije in severne Amerike”

 

Fillon pa zagovarja tudi bolj pragmatičen odnos do Rusije.

Te Rusije, ki je v preteklem tednu v Siriji uspela zadati hud udarec upornikom in zavzeti približno tretjino uporniškega dela Alepa. Združeni narodi so opozorili, da je ofenziva z domov pregnala približno 20 tisoč ljudi, in takoj se je sprožil nov plaz kritik proti Rusiji. Mnogo manj pozornosti pa je dobilo skoraj istočasno opozorilo Združenih narodov, da je v iraškem Mosulu, kjer ofenzivo vodi Zahod v oportuni koaliciji z Iranom, zaradi bojev brez dostopa do vode ostalo več kot pol milijona ljudi. Predstava, da tako Rusija kot Zahod na istem bojišču na Bližnjem vzhodu vodita kolonialne vojne zavoljo lastnih interesov, se pač ne sklada s črnobelo predstavo o Rusiji kot izvoru vseh problemov Evrope, z begunsko krizo na čelu.

Evropska unija pa medtem rešitev za svoje tegobe vidi v zmožnosti lastne skupne obrambe in hrabro stopa po poti geopolitične samostojnosti. V ta namen je Evropska komisija ta teden predlagala ustanovitev skupnega sklada, iz katerega bi države, ki so vanj prispevale, lahko tudi črpale sredstva za skupne nakupe vojaške opreme. Cilj tega naj bi bila harmonizacija arzenalov evropskih držav. Če se bo predlog uresničil, si tako očitno lahko obetamo še eno menjavo oborožitve, kakršno smo morali speljati tudi ob vstopu v NATO. S tem pa morebiti še eno rundo uničevanja domnevno zastarelega orožja, ki, kot se je izkazalo ta teden, namesto v uničenju kaj rado pristane na bližnjevzhodnih bojiščih.

 

Na vzhodnih obronkih Alp pa smo medtem končno ugotovili, da premier vendarle vodi vlado. Po enem tednu prerekanja glede tega, kdo je imel pooblastila, za kaj jih je imel in kaj je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc sploh podpisala z zdravniškim sindikatom FIDES, je predsednik Desusa Karl Erjavec včeraj zjutraj v primeru sprejema sporazuma na vladi s preglasovanjem napovedal razpad koalicije:

"Drugo leto bomo imeli očitno poleg predsedniških še parlamentarne volitve."
Ko pa se je preglasovanje zgodilo, pa:
"Ni nobenga razloga, da bi izstopili."

 

Blef je bil pač blef in kot tak tudi prepoznan. Erjavec pa še vedno obljublja, da bo ministrica za zdravje morala oditi, če v nekaj manj kot dveh tednih ne predstavi celovite zdravstvene reforme. Kako točno bo ta izgledala, še ni znano, morda pa bi se lahko zgledovali po ravnokar preminulem el komandanteju:

Izjava

 

Michela Moora in šalo na stran. Tisti del kubanskega zdravstvenega sistema, ki obsega pomanjkanje osnovnih zdravil, lahko spregledamo. Prevzeli pa bi lahko na primer njihovo število zdravnikov na 1000 prebivalcev, ki za dvainpolkrat presega našega.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.