Ustavna pravica na veliko gospodarsko škodo

O posledicah od sinoči zvečer odpravljene 5 dnevne blokade Luke Koper bo danes poslanska beseda tekla tudi na nujni seji Komisije državnega zbora za nadzor javnih financ, na katero so med drugimi vabljeni tudi premier Miro Cerar, ministri za finance, gospodarstvo in infrastrukturo ter upravi in nadzorniki Slovenskega državnega holdinga ter Luke Koper. Tako kot do zdaj se bo sicer večinoma govorilo zgolj o gospodarski škodi, ki je nastala zaradi delavske blokade edine slovenske Luke, manj pa o še naprej povsem aktualnih razlogih, zakaj je do tega delavskega in civilno-družbenega revolta ter same ustavitve delovnega procesa v Luki Koper sploh prišlo. 

Ne glede na to, da je bila blokada delovnih procesov Luke Koper vsekakor uspešna, saj je Slovenski državni holding, kot po navodilih in kadrovskih rešitvah Vlade krovni upravljalec še preostalega nekdanjega družbenega premoženja države, odstopil od na dnevni red skupščine Luke že uvrščenega predloga za zamenjavo treh nadzornikov Luke, roke od slovenskega državnega premoženja pa je nato dvignil predsednik uprave SDH Marko Jazbec, domača politika z izjemo do razpleta dopisnega merjenja moči v IDS politično še bolj marginalne Združene levice kar tekmuje, kako bi s čim bolj slabšalnim besednjakom prikazala delavski upor in blokado Luke Koper. Tako je praviloma ta po besedah Uprave, Sindikatov in Sveta delavcev Luke spontani upor delavcev označen za škodljivega in nezakonitega. Sočasno pa se ga je poskusilo izkoristiti še za nov, poslednji obračun z očitno vladnimi politikami pri koritu v Ljubljani nekalibrirano luško Upravo, češ da je ta zaustavitev dela v Luki že po funkciji odgovornost njenih članov.

Ker sta v zadevi Luka Koper sedanja Uprava in zaposleni na takorekoč isti strani, včerajšnji Sporazum delavcev z upravo o prekinitvi blokade pristanišča od 22.ure dalje pravzaprav nikoli zares niti ni bil pod vprašajem, saj je bilo iz prvih odzivov pristojnega političnega vrha države, predvsem pa prvega človeka vlade in resornih ministrov, moč povsem jasno razbrati, da je politična taktika sil tačas pri koritu izvršilne oblasti v državi ob nadaljevanju blokade pridobiti vsaj pravno legitimnost za sklic izredne skupščine ter posledično razrešitev tako neubogljivega nadzornega sveta kot same uprave Luke Koper.

Da bi naj trdno držal vajeti v svoji vladi, je predsednik vlade Miro Cerar povsem neuspešno domačo javnost in razjarjene luške delavce poskusil prepričati kar iz Pariza. Ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču, ki še do zdaj pač ni zadovoljivo pojasnil, kaj je bilo z njegovimi klici in grožnjami nadzornici Luke Koper Alenki Kranjc Žnidaršič, če ne sproži postopek mnenjave predsednika Uprave, pa je stopil v bran, pa čeprav nihče ne more in niti ne poskuša zanikati dejstva, da na ministrstvu za infrastrukturo operirajo z delovnimi dokumenti, ki potrjujejo obtožbe delavcev, Uprave in sedanjih nadzornikov Luke Koper, da vsaj na ministrstvu Petra Gašperšiča o aneksu h koncesijski pogodbi in možnosti podelitve več koncesij v pristanišču v okviru reševanja problematike neamortiziranih vlaganj že razmišljajo.

Zato so politične ocene, da so delavci, ki so z blokado luke za pet dni opozorili na geostrateška razvojna vprašanja in dosegli vsaj to, da se je politično dirigirani postopek zamenjave nadzornega sveta in uprave začasno ustavil, teroristi, ter da je gospodarska škoda v tem primeru izključna odgovornost luške Uprave, milo rečeno smešne in jih lahko razumemo zgolj kot ne prav učinkovito sredstvo za odvračanje javne pozornosti od bolj usodnih zadev, o katerih se ta čas v političnem zakulisju že odloča. Za prvovrstno podcenjevanje še tisto malo preostalega zdravega slovenskega kmečkega razuma pa lahko označimo tudi vladno sporočilo, da minister Peter Gašperšič podobnih idej, kot so razdelane v internem delovnem gradivu ministrstva za infrastrukturo, še nikoli ni predstavil na Vladi in da ga potemtakem zanje sploh ni korektno obtoževati.

Tako naj nas ne bi v zadevi Luka Koper nič ne skrbelo, saj da gre za strateško pomembno naložbo, ki že v skladu s trenutno klasifikacijo ne more biti privatizirana. No, kot zaenkrat potrjuje program razvoja koprskega pristanišča, ki ga je minuli četrtek potrdil ministrski (i)zbor Mira Cerarja, ta zaenkrat tudi edini veljavni in obvezujoči dokument nikakršnih sprememb koncesijske pogodbe res še ne predvideva, toda kaj ko se nanaša zgolj na obdobje od 2016 do 2020, ko pa bi se kaj takega, glede na to da o tem v konkretnem delovnem gradivu že zdaj razmišljajo na ministrstvu za infrastrukturo, vendarle povsem lahko zgodilo.

Tako bo pravzaprav vseeno, o čem bo danes tekla politična beseda na nujni seji komisije državnega zbora za nadzor javnih financ, če na njej nihče ne bo zastavljal prava vprašanja, na odgovore na katera zaenkrat še zaman čakajo tudi Uprava, nadzorniki in delavci Luke Koper ter njihovi podporniki. In če se bo vse vrtelo zgolj in samo okoli gospodarske škode zaradi zaustavitve dela v Luki ter odgovornosti zanjo. Toda tako to gre. Luka Koper je po vseh merilih in ozirih uspešno državno podjetje, katerega razvoj in prihodnost pa ostajata trdno v političnih rokah sil pri koritih zakonodajne in izvršilne oblasti. Zato sicer malo poznani poslanec SMC Igor Zorčič, ki je pristopil v bran predsedniku vlade in stranke Miru Cerarju z besedami, da protesti so ustavna pravica, a ne tudi kadar so nezakoniti in povzročajo veliko gospodarsko škodo, preprosto nima prav. Tako kot v primeru policijske stavke je tudi tokrat velika gospodarska škoda pač edini garant uspešnosti ustavne pravice do protesta delavcev zoper načrtovano privatizacijo Luke Koper in ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča ter državnega sekretarja na ministrstvu za finance Metoda Dragonje, katerih odstop še naprej zahtevajo.        

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z ustavno pravico delavcev Luke Koper na veliko gospodarsko škodo v zobeh poskrbel Tomaž Z.