Čakajoč na arbitražo

Čakajoč na arbitražo

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 6. 2017 - 16:00

Če je Samuel Beckett tragikomedijo Čakajoč Godota povzeto prosto po domači Wikipediji napisal, da bi z grotesko opozoril na tragikomičen položaj človekovega obstajanja v modernem opustelem svetu, na isto reč na tej ali hrvaški strani meje tik pred začetkom resne poletne turistične sezone opozarja tudi politično razgreto pričakovanje jutrišnje odločitve sodišča o arbitraži in določitvi poteka meje med Slovenijo in Hrvaško. Že naprej se namreč ve, da odločitev, ki jo bo jutri ob 14.00 v Haagu pričel predstavljati predsednik arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume, ne bo spoštovana in s tem tudi da v pol leta pač tudi ne bo implementirana, saj sta tako kot za sam arbitražni dogovor tudi za spoštovanje in upoštevanje odločitve arbitražnega sodišča potrebna pripravljenost in politična volja obeh v spor okoli meje vpletenih strani, torej tako Slovenije kot Hrvaške.

Trenutno pa tako kot v sosednji Republiki Hrvaški ni omembe vredne politične sile, ki bi se zavzela za dokončanje tega malodane že 25 let starega mejnega spora in uveljavitev arbitraže, tudi v domači Republiki ni politične stranke, ki bi vnaprej, še predenj bodo zares znani vsi juicy vsebinski detajli v nizozemskem Haagu začrtane južne meje na kopnem in na morju, javno agitirala, da bi se morala iz arbitražnega procesa sama izvzeti tudi Slovenija. Čeprav diametralno nasprotnih stališč pa ta sicer redko videna politična enotnost na tej in oni strani meje, pravzaprav potrjuje zgolj vso absurdnost ter brezizhodnost položaja, v katerega sta se v čakanju na arbitražo ob državljanih očitno ujeti tudi celotni izvršilni in zakonodajalni veji oblasti ene in druge države.

Hrvaška je iz arbitražnega procesa, ki je bil le dogovorjen pod pokroviteljstvom Evropske Unije in je zgolj po domači zaslugi bil tudi eden od hrvaških predpristopnih pogojev, po takrat in danes enotnem stališču celotne politične kaste s sklepom hrvaškega saborja izstopila 29. julija 2015. Naslednji dan pa se je iz sodišča, svojega domovanja in tihe sobe hrvaškega veleposlaništva v Haagu nazaj domov v Zagreb odpravil še hrvaški sodnik Budislav Vukas. Za stališče o nepovratni kontaminiranosti arbitraže so zadostovali teden dni prej objavljeni prisluhi telefonskih pogovorov med slovenskim arbitrom oziroma sodnikom Jernejem Sekolcem in agentko države Simono Drenik, v katerih jo ta obvešča o podrobnostih zaupnih razprav. Oba posledična odstopita, leto kasneje pa Arbitražno sodišče sporoči, da ima Hrvaška sicer prav in da je Slovenija res kršila arbitražni sporazum, toda hkrati doda, da te kršitve niso bile tolikšne, da bi Hrvaška lahko izstopila iz sporazuma in da sodišče že v popolnoma tuji, torej neslovenski in nehrvaški zasedbi, ne bi moglo sprejeti končne in vsaj po mednarodnem pravu sicer res za obe državi zavezujoče razsodbe.

Da je škarje in platno domnevno novega ter zaenkrat še naprej tudi zgolj domnevno zavezujočega zemljevida ter razmejitvene črte med Slovenijo in Hrvaško končalo v rokah zasedbe zgolj tujih, a brez dvoma uglednih pravnih strokovnjakov, sta sicer prav tako najbolj zaslužni obe državi, ki jim reševanje obmejnih vprašanj in težav tistih nekaj ljudi, ki ob meji še dejansko živijo, pravzaprav nikoli zares ni bilo v političnem interesu, saj so na in za vsak meter metafizične državne zemlje povsem enako zagreti volivci tako samooklicanih levih  kot v politični praksi preverjeno desnih vlad. Hrvaška novega arbitra ni želela imenovati, Slovenija pa je za svojega novega arbitra predlagala kar predsednika Meddržavnega sodišča Ronnya Abrahama, ki pa je slab teden pozneje odstopil in tako domačega kot hrvaškega arbitra je imenovalo kar samo arbitražno sodišče. Slovenski dres je tako po sili razmer oblekel Norvežan Rolf Fife, hrvaškega pa Švicar Nicolas Michel.

Ker se o konkretnih vprašanjih zaradi notranjepolitičnih razmer o pravzaprav ničemer konkretnem glede nenazadnje pa le skupne meje političnim vodstvom v vseh teh poosamosvojitvenih letih res ni uspelo dogovoriti pravzaprav nič konkretnega, nerešene obmejne spore pa se redno uporablja in zlorablja za predvolilne namene, je to, da je o poteku meje razsodila neka tuja ekipa sodnikov, gotovo ena od najbolj možnih poti do končne razrešitve tega problema. Toda zato preprosto mora obstajati politična volja na tej in oni strani meje. Dokler pa je ne bo in dokler bo pogovor o posledicah življenja po odločitvi arbitražnega sodišča potelkal kot pogovor gluhih, v katerem hrvaški politični vrh trdi, da se je pripravljen pogovarjati samo o drugih načinih reševanja poteka meje, slovenski politični pa da se lahko pogovarjamo le o implementaciji odločitve arbitražnega sodišča, pa bomo priča zgolj umetnemu stopnjevanju medsosedskih napetosti na pravzaprav vseh možnih področjih. Toda tako to gre. Na arbitražo in implememntacijo le te pa lahko tako kot osrednja lika Samuela Becketta zgolj še naprej čakamo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnima vrhoma Slovenije in Hrvaške, ki na arbitražo čakata kot na Godota, v zobeh poskrbel Tomaž Z.   

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.