“Mi nismo sanjači!”

“Mi nismo sanjači!”

Oddaja
10. 10. 2017 - 16:00

Pred kratkim je v mojih rokah pristala nova izdaja revije Snagazin. Zunanja podoba, ki kar kriči po 50-stranski oglaševalski vsebini, je tako potovala proti košu za smeti, nakar sem s konico očesa prebral prvo vrstico uvodnega besedila: “Letos mineva 150 let od prvega izida Kapitala, ključnega dela Karla Marxa …” Presenečen sem preletel predgovor, ki ga je na čast druge izdaje omenjenega čtiva spisal sam direktor Snage. V njem opozarja na posledice globalizacije, na težave rastoče poceni proizvodnje in posledične človeške in okoljske žrtve. Uvodno besedilo pa konča s citatom govora Slavoja Žižka iz leta 2011 na Wall Streetu, s pripisom: Janko Kramžar, direktor, na svojem motorju BMW K75, letnik 1987.

Zgolj listanje revije nam hitro nakaže, da čtivo ni namenjeno tehničnim obrazložitvam delovanja ljubljanskega komunalnega podjetja niti razlagam procesa obdelave odpadkov na nacionalni ravni. Nasprotno, izgleda, da se je podjetje podalo na misijo ekološkega ozaveščanja svojih uporabnikov.

V reviji kot foto modeli v vintage oblačilih pozirajo zaposleni v podjetju Snaga. Gre večinoma za predstavnike upravnega kadra podjetja, pri čemer lahko v kontrast dodamo, da, sodeč po poročilu podjetja iz leta 2015, 87 odstotkov zaposlenih ne presega pete stopnje izobrazbe. Poteza tako deluje nadvse smiselno, saj je izpostavljeni družbeni sloj tudi glavna tarča tovrstne propagande. Poleg tega pa je po vsej verjetnosti podobo smetarja težko zliti v fantazmo nadzora nad onesnaževanjem okolja preko ekološke-vintage senzacije.

Revija med drugim vključuje raznovrstne oglase za naravno kozmetiko, modne znamke, second-hand trgovine, eko intervju z Magnificom, komentarje znanih Slovencev na temo kupovanja hrane, seveda pa se niso uspeli izogniti tudi zadnjemu trendu - kuharskim zvezdnikom.

Morda je najbolje, da se podrobnejšemu komentiranju posameznih rubrik v reviji kar izognemo. Kratko in jedrnato lahko zadevo označimo kot fantazmo reševanja ekološke problematike, v kateri peščica finančno privilegiranih svoj del kolektivne vesti pere s promocijo trendovsko obarvanega urbano-elitističnega načina življenja, ki ga zaznamuje draga naravna kozmetika, draga zelenjava in še dražje cunje.

Komunalno podjetje zagotovo ne potrebuje tako potratnega načina oglaševanja, saj kot javno in edino podjetje svoje panoge v ljubljanski regiji ni vpeto v kakršnokoli konkurenco. Poleg tega pa je prevladujoč poziv k manjšemu produciranju odpadkov vendarle v nasprotju s poslovnim modelom podjetja.

Snagazin lahko tako razumemo kot primer nekakšnega vrhunca ekološke cinične ideologije, ki vsaj zadnje desetletje prežema vse, recimo temu, liberalne pore družbe v geslu “dobro vemo, kaj počnemo, vendar to počnemo tako, da sami sebe prepričujemo, da tega ne počnemo”. Okoljevarstvene ideje, s katerimi so se sprva izrazitejše poistovetile novodobne leve stranke, so tako prerasle predhodno politično konotacijo in zavzele eno izmed glavnih, a med seboj ločenih struj aktualnega trženja proizvodov. Večinski del vsebine Snagazina tako v svojih interesih ekološkega boja ne presega bio kotička reklamnega prospekta povprečne špecerije.

Izredno zabaven pa je še en prispevek v izpostavljeni reviji. To je spodbuda občanov k prijavi kraje papirja iz ločevalnih kontejnerjev. Opaženo krajo ste namreč pozvani sporočiti na pripisano telefonsko številko skupaj z opisom situacije in registrsko številko vozila zločinca. Poziv pa je utemeljen s pojasnilom, citiram: “Snaga namreč s prodajo papirja delno znižuje stroške ravnanja z odpadki in tako znižuje stroške na položnicah uporabnikov,” konec citata.

Resnici na ljubo, na odvoz smeti ne moremo gledati zgolj kot na umazan posel oziroma uslugo, ki jo za nas izvajajo pristojne službe. Poglejmo na odpadke kot na brezplačno surovino, za odvoz katere poleg njene vrednosti tudi plačujemo. V prvi vrsti je tu položnica, za katero, sodeč po informacijah na Snagini spletni strani, v Ljubljani mesečno povprečno odštejemo slabih 8 evrov na gospodinjstvo. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je znesek, ki ga plačujem s tremi sostanovalci, več kot enkrat višji. Dobro, če bi bile smeti res samo smeti, bi bila cena razumljiva, a odpadki stanejo več, kot si lahko predstavljamo.

Sodeč po poročilu iz leta 2015, je v Snagino mrežo vključenih dobrih 381 tisoč prebivalcev. Le iz gospodinjstev je tako podjetje v letu 2015 zbralo 44 tisoč ton mešanih odpadkov in 31 tisoč ton papirja, stekla in embalaže. Podjetje tako z našo pomočjo sortira odpadke, ki jih nato proda na trgu. Na tej točki tako Snaga kot ostala javna komunalna podjetja pridejo v stik s privatnim sektorjem, kar izgleda kot nekakšna velika dražba odpadkov. Številna podjetja med seboj tekmujejo z najboljšimi ponudbami za tono sortiranih odpadkov. Na primer, cena odpadnega papirja se nagiba proti okrog 70 evrov na tono, cena odpadnih zamaškov nanese okrog 260 evrov in tako dalje.

Potem pa so tu še ostali prihodki Snage. Ta le od mestne občine v letu 2015 za čiščenje cest, javnih zelenih površin in ostalih manj obsežnih dejavnosti prejme slabih 6 milijonov evrov. Hkrati pa z odpadki v letu 2015 s plinsko elektrarno proizvede za slabih 914 tisoč evrov električne energije. Skratka, če presekamo ovinek, se lahko Snaga, javno podjetje s 400 zaposlenimi, v koncu leta 2015 pohvali z dobrimi 29-imi milijoni evrov čistih prihodkov od prodaje.

Nekoč umazan posel, pogosto enačen z mafijskimi ali vsaj dvomljivimi posli, danes kot kaže menja svojo javno podobo. Ko v brskalnik vtipkamo ime direktorja Snage, nas obdajo številni hvalospevni intervjuji medijskih hiš, v katerih lahko direktorja komunalnega podjetja prepoznamo kot nekakšno pop star ikono.

Naj za konec dodam le to, da pravkar slišan komentar nikakor ni plod napada na javno podjetje Snaga, temveč prej opazka na razvijajoči se kult snobovskih in slabo učinkovitih ekoloških prijemov, od katerega Snagazin poka po šivih. Tako oklicane revolucionarne prakse zmanjševanja in ločevanja odpadkov, ogljični krediti znotraj ETS, pariški podnebni sporazum in ostali aktualni ekološki prijemi so vsekakor smiselne vsebine, a našteta področja pogosto temeljijo na površinskem zavajanju in prej kot na strani okolja stojijo na strani kapitala. Ne pozabimo, da se ločevanje in predelava odpadkov lahko z dobro državno in evropsko organizacijo ter notranjim vodenjem kaj hitro izkažeta za samooskrbno, če ne celo dobičkonosno dejavnost, pri čemer pa vsekakor ne potrebujemo dodatnih shizofrenih paradnih konjev.  

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.