KOLIKO DEMOKRACIJE? KOLIKO FAŠIZMA?

KOLIKO DEMOKRACIJE? KOLIKO FAŠIZMA?

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 8. 2017 - 16:00

8. februarja 1989 se je na Univerzi v Chicagu odvilo predavanje Francisa Fukuyame, na podlagi katerega je predavatelj in takratni namestnik vodje oddelka za načrtovanje politike na ameriškem zunanjem ministrstvu kasneje napisal odmevni esej “Konec zgodovine?”. V članku je najti tezo o politični in ekonomski zmagi zahodnega liberalizma, ki naj bi namesto dvojnosti hladnovojnega sveta prinesel poenoten svet, v katerem naj bi bilo konec ideologij, kar je bila sicer tudi mantra neoliberalizma. Citiramo: “Prizadevanja za priznanje, pripravljenost tvegati lastno življenje za povsem abstraktne cilje, svetovni ideološki boj, ki je zahteval drznost, pogum, domišljijo in idealizem, bodo zamenjali ekonomsko preračunavanje, neskončno reševanje tehničnih problemov, okoljevarstvene skrbi in zadovoljevanje sofisticiranih zahtev potrošnikov.” Slabih dvajset dni po omenjenemu predavanju so v Venezueli zaradi vladnih neoliberalnih politik protestniki odšli na ulice.

Dandanes je venezuelska vlada s strani mednarodnih medijev in mednarodnih akterjev, kot sta ZDA in Evropska unija, zasipana z opredelitvami nedemokratičnosti oziroma diktatorstva. Po vladni razglasitvi ustavodajne skupščine se je število tovrstnih obtožb potenciralo, kar je voda na mlin tamkajšnji opoziciji, ki skuša naraščajoče konflikte predstaviti kot boj večine ljudstva proti nedemokratični in nelegitimni vladi. A kot opozarja Richard Seymour, tovrstne obtožbe venezuelske oblasti s strani zahodnih medijev niso nič novega. Te je bilo zaslediti tudi pred dvema letoma, New York Times pa je ob državnemu udaru in odstavitvi predsednika Huga Chaveza leta 2002 proslavil konec diktature. Ob tem je v skladu s takratno linijo Busheve administracije - ki je bila posredno vpletena v državni udar - poročanje dotičnega časnika izpustilo pripoznanje obstoja udara.

Ponovno in neutrudno označevanje nedemokratičnega diktatorstva venezuelske vlade tako potrjuje označevanje nje kot takšne, za kakršno je že vselej bila opredeljena: nedemokratična diktatura. S stališča proameriško režimskih zahodnih medijev je postala tisto, kar je že vedno bila. A ponovitev geste prinaša razliko, saj tovrstna naperjenost zoper venezuelsko vlado v drugih okoliščinah deluje kot stičišče sicer med seboj nasprotujočih si strani Trumpove administracije in njemu nenaklonjenih medijev.

Skupna fronta strani, ki bolj ali manj eksplicitno druga drugi mečeta v obraz obtožbe Fake news, s širjenjem tovrstnega dojemanja venezuelske situacije bržkone ustvarja plodna tla za realne učinke. Opredeljevanje venezuelske situacije kot nedemokratične je botrovalo neproblematiziranju Trumpovega predsedniškega ukaza, s katerim so ZDA ekonomsko sankcionirale Venezuelo. Sankcije med drugim ameriškim bankam onemogočajo poslovanje z dolgovi in delnicami, izdanimi s strani venezuelske vlade in državnega nafnega podjetja Petroleos de Venezuela v že tako ali tako gospodarsko obubožani Venezueli. Fake news plus fake news je pač enako real shit.

Lepljivost etikete nedemokratičnosti venezuelske vlade kakopak ni obšla Evropske unije, ki je ena izmed glasnejših akterjev v uveljavljanju normativnosti specifičnega pojmovanja demokracije, ki je tiha predpostavka režimskih obtožb diktatorstva venezuelske vlade. Demokracija je bila od vzpona neoliberalnih globalizacijskih procesov označena predvsem kot način življenja, ki je v nasprotju z družbeno ureditvijo totalitarizma. O tem pričajo tudi nedavna obeleževanja in praznovanja spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga je leta 2009 sprejela resolucija evropskega parlamenta in ki fašizem, nacizem in komunizem spravlja na skupni imenovalec.

A težava ni toliko v dvoličnosti zahodnih držav pri obravnavi demokracije kot nasprotja totalitarnih režimov, ki oznanja tudi ideološko zmago v enotnem globalnem svetu nad nekdaj s komunističnim Drugim opredeljenim dvojnim svetom, temveč v učinkih neoliberalnega pojmovanja demokracije. Kot nas opozarja zgornji Fukuyamejev citat, je ena izmed njenih bistvenih značilnosti poleg onaniranja na spontano percepcijo svobode nadomestitev bojev s tehničnimi vprašanji. Medtem ko je deljen svet imel jasno percepcijo Drugega, enotni globalni svet reducira nekdanje konflikte na odrejanje prostora mnoštvu identitet in le njim lastnim interesom. A s tem, ko sodobni režimi vnaprej odrejajo prostor Drugemu; s tem ko Drugi ni več izključen kot izključen, saj je domnevno že vključen v režimsko shemo razporejanja in odrejanja mest, se ob štetju zamegli ravno del, ki hočeš nočeš v to štetje ni vštet. Neizogibna nevštetost pa je ravno polje politične subjektivacije in toliko tudi eden izmed poglavitnih elementov demokracije.

A tovrstno vključevanje delavcev in manjšin v že odrejeno štetje, tovrstno domnevno vključevanje Drugega v tehnično zadostitev interesov ima za posledico ravno nasprotno: dojemanje Drugega kot absolutno Drugega. Če je za konstitucijo skupnosti neizogiben element Drugega, če se vsaka skupnost vzpostavi skozi definiranje same sebe kot to, kar ni, tovrstno domnevno vključevanje Drugega in zameglitev njegove izključenosti omogočita njegovo arbitrarno določitev. Ker je dotičen element nujen in ker smo v globalni svet vključeni vsi, kjer naj nobeden ne bi bil odrinjen na obrobju, smo potencialno Drugi vsi. Na koga je to skanalizirano, pa je stvar konkretnih razmerij moči.

Iz konkretnih praks je o abstraktnih pojmovanjih domnevne demokracije komentiral Tit.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.