Moramo se pogovoriti o Emmanuelu | Radio Študent

Moramo se pogovoriti o Emmanuelu

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 4. 2017 - 16:00

Progresivec, reformist, socialist, levičar, liberalec, ne socialist, ne levičar, ne desničar, realist. To so oznake, s katerimi je v preteklosti sebe označil zmagovalec prvega kroga predsedniških volitev v Franciji in najverjetnejši 25. predsednik Francije Emmanuel Macron.

Tokratne volitve sledijo evropskim trendom, v smislu, da jih zaznamuje izguba podpore volilcev tradicionalno največjih strank. Tako sta kandidata republikancev Francois Fillon in socialistov Benoit Hamon oba ostala brez uvrstitve v drugi krog. Tam se bo v navidezni ponovitvi scenarija izpred petnajstih let Macron pomeril s kandidatko desničarske Nacionalne fronte Marine Le Pen. Če je verjeti anketam, ki so bile v prvem krogu natančne, se Macronu, kakor Jacquesu Chiracu leta 2002, ko se je pomeril z Jean Marie Le Penom, obeta prepričljiva zmaga.

V zgodovinskem pogledu pa so te volitve unikatne tudi v tem, da se aktualni predsednik Francois Hollande ni odločil za kandidaturo za ponovno izvolitev. Razumljiva poteza glede na rekordno nizko priljubljenost v francoski javnosti - zadovoljstvo z njegovim delom se je na eni točki spustilo vse do štirih odstotkov vprašanih. Po porazu njegovega še donedavnega premierja Manuela Vallsa v strankarskih volitvah Socialistične stranke tako prvič ni kandidiral nihče, ki bi zastopal zapuščino odhajajoče administracije. Pa res?

Emmanuel Macron resda prvič v življenju kandidira za politično funkcijo, a označiti ga za novinca ali pa kar autsajderja je smešno. Macron je v drugi vladi omenjenega Vallsa preživel 24 mesecev kot minister za ekonomijo, industrijo in digitalne zadeve, še prej pa je deloval kot ekonomski svetovalec Hollanda. V času ministrovanja si je Macron celo prislužil zakon, poimenovan po njemu - Loi Macron. Navidez manj pomemben zakon, ki je sprostil omejitve glede nedeljskega dela, razkriva Macronovo agendo. Ta je zasnovana na trgu prijaznih ukrepih liberalizacije in fleksibilizacije trga dela, poosebljenih v lani sprejetem zakonu o delu - Loi El Khomri, poimenovanem po njegovi kolegici, ministrici za delo Myriam El Khomri, pri izdelavi katerega je pa imel vlogo tudi sam.

Zakon, ki olajšuje odpuščanje in zaposlovanje delavcev z nižanjem odpravnin, zmanjševanjem vlog sindikatov in fleksibilizacijo 35-urnega delovnika, je zabil še zadnji žebelj v krsto že tako nepopularne Vallsove vlade, iz katere je 39-letni Macron v stilu izkušenega politika izstopil še pravočasno in ustanovil lastno gibanje, zdaj stranko En Marche!, v prevodu Naprej!.

Emmanuel Macron je predstavnik politike odhajajočega predsednika. Medtem ko se je Hollande skrival za rdečo barvo in imenom Socialistične stranke, se Macron skriva za preseganjem političnih delitev na levo in desno ter besedami o progresivnosti njegove politike. V tem smislu prevzema taktiko iz časa, ko je deloval kot glavni poročevalec za tako imenovano Komisijo za sprostitev rasti Francije v času predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je kot uradno apolitično, neodvisno in strokovno telo zagovarjalo ukrepe, katerih cilj je bil jasno ekonomsko naravnan v smeri uničevanja socialne države.

Nenazadnje je javno podporo Macronu še pred nedeljskim prvim krogom volitev izrazil njegov bivši šef Valls. Enako je po objavi izidov storil Hollande, ki se je resda postavil bolj kot nasprotnik politike Marine Le Pen. Za “autsajderja” prihajajo čestitke in besede podpore tudi iz tujine. Angela Merkel, Barack Obama, Jean Claude Juncker, Federica Mogherini in tako naprej.

S perspektive podpornikov Le Pen Macron deluje kot popoln stereotip, a ne povejte tega njemu. Ko je soočen s preteklostjo, Macron raje kot lastne starše, ki sta bila oba zdravnika, poudari delavsko ozadje starih staršev.

Učenec privatne šole v rojstnem Amiensu, dijak elitne gimnazije Henri IV v Parizu in diplomant Ecole Nationale d’Administration v Strasbourgu, ki jo je v povprečju obiskovala kar tretjina kabineta vsake francoske vlade od 60-ih dalje. Po delu v že omenjeni Komisiji za sprostitev rasti se je pridružil bančni podružnici Rotschild & Co, preden se je dokončno spustil v politiko.

Francoski volilci, utrujeni od medstrankarskih bojev, so očitno za predsednika pripravljeni sprejeti nov obraz. Reforme se pač lažje sprejmejo z lepo besedo in nasmehom.

V tem smislu se je obema finalistoma uspelo oddaljiti od nepopularne politike, katere del sta bila sama. Marine Le Pen je z včerajšnjim odstopom z mesta predsednice Nacionalne fronte naredila dokončen simboličen rez s politiko svojega očeta, ki je bil znan po rasističnih in antisemitskih stališčih. Ko se je ta petnajst let nazaj uvrstil v drugi krog, so na ulicah protestirale množice, tokrat le peščica. Emmanuel Macron na drugi strani pa je skozi spretno kampanjo uspel prepričati medije in javnost o inovativnosti njegove politike.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.